Jedro

Tožnici za vložitev ponovne zahteve za priznanje pravic do invalidske pokojnine (poleg zahteve, ki jo je podala v zvezi z odločbami tožene stranke iz leta 1994 in 1996, ki sta bili predmet nadaljnje sodne presoje) ni bilo treba čakati do zaključka teh sodnih postopkov oziroma do omenjene sodbe.

Navedeno tudi pomeni, da celo tožničino zavzemanje za drugačno razlago oziroma po tej razlagi dopolnitev drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 ne bi moglo spremeniti odločitve o tem, da se ji invalidska pokojnina izplačuje od 1. 5. 2006 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 27. 5. 2009 in 13. 8. 2009 in izplačevanje invalidske pokojnine v znesku 339,88 EUR že od 1. 5. 2000 dalje.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bila tožnica z dokončno odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 2008 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 4. 2000 dalje, s pravico do invalidske pokojnine od 1. 5. 2000 dalje. Z dokončno odločbo tožene stranke z dne z dne 13. 8. 2009 v zvezi z odločbo z dne 27. 5. 2010 je bila tožnici odmerjena invalidska pokojnina v znesku 339,88 EUR od 1. 5. 2006 dalje. Sodišče je odločilo, da je bila invalidska pokojnina odmerjena od pravilnega datuma, v skladu z določbo 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je zahtevo za priznanje pravice tožnica vložila 23. 10. 2006. Pri tem je sodišče prve stopnje opozorilo tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 138/2009 o ločevanju med pridobitvijo pravice do invalidske pokojnine in realizacijo te pravice v smislu izplačevanja. V tožničinem primeru gre za izplačevanje za šest mesecev nazaj, saj tožnica ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana; če bi bila zavarovana, bi ji pokojnina pripadala šele po prenehanju zavarovanja. Tožnica ni opredelila, s katerimi konkretnimi določbami Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), naj bi bila določba drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 v neskladju, pojasnilo pa je tudi, da ni mogoče enačiti obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pasivnega zavarovanja po 29. členom ZPIZ-1. 3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri svoji presoji ni ugotovilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, oziroma kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ugotovilo pa tudi ni zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim je obrazložilo, da tožnici za vložitev ponovne zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bilo treba čakati do zaključka sodnega postopka oziroma izdelave sodbe – kar se nanaša na odločanje sodišča prve stopnje v zadevi Ps 591/96 (v zvezi s tem razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča Psp 579/2005) oziroma v nadaljevanju Ps 3068/2005 (v zvezi s tem razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča Psp 493/2006) in kasneje zadevi sodišča prve stopnje Ps 1786/2006, v kateri je bila izdana sodba, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča Psp 212/2007. V tej zadevi je bil zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 1. 1994 in 15. 4. 1996 in priznanje pravic iz naslova invalidnosti I. kategorije zavrnjen (1). ZPIZ-1 ne omejuje števila in ne določa rokov za vlaganje zahtev za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, ki se po prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega ali imenovanega zdravnika. Sodišče je zavrnilo trditve tožnice, da zahteve za priznanje pravice ni mogla vložiti zaradi domnevno nezakonitega oziroma krivdnega ravnanja tožene stranke ter dolgotrajnosti sodnega postopka, tudi sicer pa to ne bi moglo vplivati na pravico tožnice do invalidske pokojnine že od leta 2000. To izhaja iz določbe drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, takšno določbo pa so vsebovali tudi prejšnji predpisi s področja invalidskega in pokojninskega zavarovanja. To določbo je treba razumeti kot je napisana in je po prepričanju pritožbenega sodišča skladna z ustavnimi določbami (2., 22. in 50. člen URS), zaradi česar je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbene navedbe tožnice v zvezi z uporabo 156. člena Ustave, prekinitvijo sodnega postopka ter začetkom postopka pred Ustavnim sodiščem.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni argumentirano zavrnilo njenih pritožbenih ugovorov, temveč se je argumentaciji izognilo, to pa predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb postopka navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenega ugovora glede napačne uporabe določbe drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, pritožbeno sodišče pa se ni opredelilo do pritožbenega ugovora v zvezi s tem, oziroma ni navedlo, da ga zavrača, še manj pa razlogov za to. Tudi 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe ne predstavlja zadostnega odgovora na tožbene trditve in pritožbeni ugovor tožnice, sicer pa pritožbeno sodišče namesto zakonitosti prvostopenjske sodbe presojalo zakonitost odločb tožene stranke. Nato analizira zadnja dva stavka 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in navaja, da prvi stavek ne utemelji neutemeljenosti tožničinih trditev, v drugem stavku pa sledi nelogičnost, saj če bi trditev držala, sploh ne bi bilo pomembno, ali so trditve tožnice utemeljene (resnične) ali ne. Vsebina tega stavka pomeni tudi napačno uporabo materialnega prava, saj zatrjuje, da tudi v primeru, če je do domnevne zamude pri vložitvi nove zahteve prišlo zaradi nezakonitega oziroma krivdnega ravnanja tožene stranke ter dolgotrajnosti sodnega postopka, to ne more vplivati na roke za uveljavitev pravic, ker jih določa materialni predpis. Prav formalistična, z URS neskladna interpretacija tega materialnega predpisa (drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1) je bila izpodbijana oziroma je tožnica zatrjevala, da ga je sodišče napačno interpretiralo. V zvezi z uporabo in pravilno interpretacijo te določbe se tožnica zavzema za to, da bi bilo določbo treba razumeti in uporabljati samo za osebe, ki po lastni krivdi oziroma malomarnosti pokojnine niso uveljavljale že takrat, ko so zanjo izpolnile pogoj, ne pa tudi za osebe, ki niso bile več zavarovane, pravica do pokojnine jim je zavrnjena, sodno varstvo pa je še v teku. V nadaljevanju se ne strinja niti z obrazložitvijo sodišča druge stopnje v 9. točki, saj naj bi šlo za „črkobralsko“ razumevanje zakonskih določb. Opozarja na nasprotje v zadnjem stavku 8. točke in 9. točki obrazložitve, nato pa navaja, da ni odgovora na njene navedbe o tem, kaj je ratio legis določbe drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, pri čemer opozarja na razliki med prvim in drugim odstavkom te določbe. Zavzema se za to, da bi tožničin izjemen primer rešili z ustrezno interpretacijo zakona, primer pa je izjemen zaradi nezakonitega izbrisa tožnice iz registra stalnega prebivalstva in njene dolgotrajne nezmožnosti vrnitve v Slovenijo, kjer bi lahko učinkovito nadaljevala oziroma pospešila postopke. Po mnenju tožnice je prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči nista ugodili njenemu predlogu za sprožitev postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1. Pri tem se ne strinja tudi z odgovorom pritožbenega sodišča, ki „seveda ni nikakršen resničen odgovor,“ zaradi česar gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma tudi kršitev ustavne pravice v smislu 22. člena URS.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS -1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi z revizijskimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožničine navedbe o napačni uporabi določbe drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, tožnica pozablja, da so se njeni tožbeni očitki prvenstveno nanašali na „nezakonitost odločbe zaradi nespoštovanje 29. člena ZPIZ-1“ in le subsidiarno na pravilno razumevanje oziroma ustrezno razlago določbe drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je sodišče prve stopnje odgovorilo na tožbene navedbe tožnice, s tem da tožnica ni obrazložila, s katerimi konkretnimi določbami URS naj bi bila ta določba v nasprotju. Očitno tudi sodišče prve stopnje ni štelo, da gre za neustavno zakonsko določbo in da bi bilo treba sprožiti postopek za oceno njene ustavnosti.

8. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov za drugačno presojo in začetek postopka za oceno ustavnosti, kar dovolj jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ta obrazložitev pa omogoča tudi ustrezen preizkus. Da je temu tako, nenazadnje izhaja tudi iz revizijskih navedb. Iz izpodbijane sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje skratka izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki tožnici omogočajo tudi argumentirano nasprotovanje. Kot navedeno sodišči prve in druge stopnje nista bili mnenja, da je določba drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 protiustavna, zaradi česar nista prekinili postopka in začeli postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člena URS). Če se tožnica v reviziji ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem, to tudi ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava (kot bo razloženo v nadaljevanju).

9. Tožnica se zavzema za njeno interpretacijo določbe drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, ki pa bi ji lahko koristila le pod predpostavko, da je pokojnino lahko uveljavljala šele takrat, ko je to dejansko storila - brez lastne krivde oziroma malomarnosti. V zvezi s tem se je le na splošno in brez predlaganja dokazov sklicevala na to, da njen sodni postopek teče že vse od leta 1996 oziroma postopki pri invalidski komisijah že od leta 1991, da je bila izbrisana, da ji je bilo onemogočeno bivanje v Slovenije, vendar je spregledala, da sodni postopki v zadevah Ps 591/96, kasneje Ps 3068/2005 in nazadnje Ps 1786/2006 (v zvezi z presojo zakonitosti odločb tožene stranke z dne 20. 1. 1994 in 15. 4. 1996, s katerima je pridobila pravice na podlagi invalidnosti II. kategorije) ter ugotovitve v teh postopkih, niso v ničemer vplivale in mogle vplivati na to, da ne bi mogla že pred tem (in ne šele 23. 10. 2006) vložiti zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Izvedensko mnenje v zadevi Ps 591/96 je bilo tudi sicer izdelano 17. 6. 2004, v tem mnenju pa obrazloženo, da je do izgube delazmožnosti tožnice prišlo že 28. 4. 2000. To nikakor ne pomeni, da tožnica že pred tem (že pred letom 2000, tega leta oziroma kasneje) ali po pridobitvi mnenja leta 2004 ni mogla uveljavljati pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki. Kot je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, se namreč postopek za uveljavljanje teh pravic začne na zahtevo zavarovanca oziroma tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika (prvi in drugi odstavek 259. člena ZPIZ-1). Da bi bila tožnica karkoli ovirana (celo s strani tožene stranke ali sodišča, kot bi izhajalo iz njenih navedb) pri uveljavljanju teh pravic razen splošnih navedb niti ne konkretizira. Zato je utemeljeno stališče sodišča druge stopnje, da tožnici za vložitev ponovno zahteve za priznanje pravic do invalidske pokojnine (poleg zahteve, ki jo je podala v zvezi z odločbami tožene stranke iz leta 1994 in 1996, ki sta bili predmet nadaljnje sodne presoje) ni bilo treba čakati do zaključka teh sodnih postopkov oziroma do omenjene sodbe. To je bilo nenazadnje jasno tudi tožnici, saj je novo zahtevo podala 23. 10. 2006, kar je še prej koncem postopka v zadevi Ps 1786/2006 (oziroma v zvezi s tem s pred sodbo pritožbenega sodišča Psp 212/2007 z dne 20. 6. 2007).

10. Navedeno tudi pomeni, da celo tožničino zavzemanje za drugačno razlago oziroma po tej razlagi dopolnitev drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 ne bi moglo spremeniti odločitve o tem, da se ji invalidska pokojnina izplačuje od 1. 5. 2006 dalje. V zvezi s tem sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno uporabili določbo drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, po kateri se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj, kar v konkretnem primeru pomeni šest mesecev nazaj od 1. 11. 2006, to je od 1. 5. 2006. 11. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja pravilnost odločitve že iz navedenih razlogov (ki jih izpodbijana sodba tudi vsebuje kot podlago za zavrnitev pritožbe) in ne odgovarja na ostale revizijske navedbe (2).

12. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Iz izvedenskega mnenja v navedeni zadevi z dne 17. 6. 2004 je izhajalo, da je pri tožnici podana invalidnost I. kategorije že od leta 2000 dalje, kar pa za odločitev o zakonitosti odločb tožene stranke z dne 20. 1. 1994 in 15. 4. 1996 ni bilo pomembno, saj se je ta ugotovitev nanašala na stanje delovne zmožnosti tožnice več let po datumu dokončne odločbe, ki je bila predmet sodne presoje.

Op. št. (2): Ustavno sodišče je s sklepom U-I-177/09, Up-820/09 z dne 24. 3. 2011 sicer že zavrnilo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1.