Jedro

V tem sporu niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o svoji odsotnosti pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je postopek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z zakonskimi določbami, prav tako so ravnanja in kršitve tožnice, ki so predmet izredne odpovedi, nedopustna, vendar zaradi tožničine zmanjšane prištevnosti ni dokazana njena krivda (naklep oziroma huda malomarnost) za kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, kar pomeni, da ni dokazan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v IV. točki izreka, tako da se prisojeni znesek odškodnine zviša na znesek 7.266,72 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 19. 6. 2010 (pravilno: 19. 6. 2009), nezakonita (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do odločitve sodišča I. stopnje, to je do 5. 4. 2012, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi; - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do prenehanja delovnega razmerja po sodni razvezi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati plače za delovno mesto strežnice II, od njih odvesti davke in prispevke in druge dajatve, neto zneske pa nakazati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsako mesečne zapadlosti mesečne plače do plačila (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih v znesku 6.055,60 EUR (IV. točka izreka sodbe) ter - sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.329,98 EUR v osmih dneh po vročitvi sodbe, v primeru zamude pa od tega datuma dalje do dneva plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da ni podana tožničina krivda za očitane kršitve delovnih obveznosti, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izvedenec je na zaslišanju večkrat izrecno izpovedal, da tožnica ni bila neprištevna, ampak je bila njena zmožnost razumevanja zgolj bistveno zmanjšana, kar po mnenju tožene stranke ni razlog za ekskulpacijo. Zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti ni mogoče zavzeti stališča, tožnica svojih obveznosti ni kršila naklepoma oz. iz hude malomarnosti. ZDR nikjer ne govori o zahtevani prištevnosti, ampak uporablja pojem huda malomarnost in naklep, in to predvsem zaradi presojanja delavčeve skrbnosti pri nastali kršitvi in njegovega subjektivnega odnosa do kršitve pogodbe. Sodišče bi moralo pri presojanju, ali je bila odpoved zakonita ali ne, upoštevati zgolj dejansko stanje in dejanske okoliščine, ki so obstajale ob podaji odpovedi. Enako kot delodajalec ne more v kasnejšem sodnem postopku odpovedi opravičevati na drugačen način, kot ob podaji odpovedi, tudi delavec ne more naknadno opravičevati svojega ravnanja drugače kot ob odpovedi. Ko je delodajalec tožnici odpoved podal, tožnica ni trdila, da je neprištevna ali bistveno zmanjšano prištevna, to je pričela trditi v sodnem postopku. Takšno ravnanje tožnice je špekulativno in nepošteno. Zgolj pavšalno sklicevanje na slabo psihično stanje ne zadostuje za razbremenitev krivde in opravičevanje kršitve civilnih obveznosti niti v kazenskem postopku, še manj pa v civilnem postopku, kakršen je obravnavani. Prištevnost se domneva, delodajalec pa se ima pravico v postopku odpovedi opreti na to domnevo, ne da bi zaradi tega kasneje trpel škodljive posledice. Delodajalec tožnici pogodbe ni odpovedal zaradi tega, ker bi imele njene kršitve znake kaznivega dejanja, kjer bi ugotavljanje prištevnosti lahko bilo smiselno, ampak zaradi hujših kršitev pogodbe in neupravičenih izostankov. Sodišče je tožničino domnevno neprištevnost očitno upoštevalo kot ekskulpacijski razlog tako za odpovedni razlog po 2. alinei kot za odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kar je materialno pravno zmotno. Če že, je lahko tožničina neprištevnost razlog zgolj za to, da ne obstaja odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ne pa pri odpovednem razlogu iz 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Tekom obširnega postopka je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaprosila za dopust, vendar ga zagotovo ni dobila odobrenega. Da z vpisom v zvezek dopust ni odobren, so izrecno izpovedale priče, tožničine sodelavke in njen nadrejeni. Ravno tako pa skrivaj nalepljenega listka v zvezek, na katerem je pisalo, da gre tožnica na dopust, ne moremo šteti za izpolnitev obveznosti delavca v smislu 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Stališče sodišča, da tožničino ravnanje ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, je nepravilno in v nasprotju s sodno prakso. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da je bila tožnica maja in junija 2009 neprištevna. Izvedenec je podal svoje mnenje, da je bila tožnica v tistem času v psihično dekompenziranem stanju in da od nje ni bilo moč pričakovati, da bi ravnala drugače kot je in da ni bila zmožna razumno misliti, po več kot dveh letih. Takega stanja ne potrjuje noben drug dokaz, nobena od prič, ki so bile zaslišane, ni niti nakazala, da bi se tožnica kakorkoli čudno obnašala ali kaj podobnega, zato se nikomur ni porajal dvom v tožničino prištevnost. Tožnica je dobro vedela, da dopusta nima odobrenega, sicer nadrejenemu ne bi napisala SMS sporočila in prosila za dopust, potem, ko ji ni odgovoril, pa šla med vikendom v dispečerski zvezek nalepiti listek, da gre na dopust. Zaradi tega je ugotovitev izvedenca, da je bila tožnica bistveno zmanjšano prištevna in da ni vedela, da dopusta nima odobrenega, nelogična in absurdna. Nobeden od zdravnikov, niti psihiater niti osebni zdravnik, ki sta tožnico večkrat pregledala v tistem času, ni menil da je neprištevna in v celoti nesposobna za delo, psihiater je le priporočil delo v polovičnem delovnem času, vendar tožnica bolniškega staleža nato ni dobila odobrenega. Izvedenec je na zaslišanju povedal, da v tem obdobju ni bila vseskozi neprištevna, sodišče pa ni ugotavljalo, kdaj natančno naj bi bila neprištevna oz. zmanjšano prištevna. V petih tednih je tožnica kar štirikrat izostala z dela v petih tednih v maju in juniju. Sodišče je prezrlo pomembno okoliščino, to je dejstvo, da naj bi bila tožnica neprištevna tudi zaradi zlorabe alkohola, kar je tudi izvedenec marginaliziral, čeprav je lečeči psihiater to okoliščino obravnaval kot relevantno, saj je dobra dva meseca po odpovedi eksplicitno zapisal, da je v ospredju problem odvisnosti. Če se je tožnica v neprištevno stanje spravila zaradi zlorabe alkohola, to ne more biti razlog za njeno nekrivdo, oziroma z neprištevnostjo takšne vrste tožnica ne more opravičevati kršitev pogodbe o zaposlitvi. Ker izvedenec na določena vprašanja pooblaščenca tožene stranke ni želel odgovoriti, je tožena stranka zahtevala angažiranje novega izvedenca, čemur sodišče neutemeljeno ni ugodilo. Obrazložitev sodbe nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče bi moralo ločeno presojati oba odpovedna razloga in ugotavljati okoliščine, ki vplivajo na zakonitost enega in drugega, iz sodbe pa izhaja, da je sodišče tožničino neprištevnost razumelo kot ekskulpacijski razlog za oba očitana odpovedna razloga.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na določitev višine odškodnine, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi navaja, da sprejema odločitev sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sicer sprejelo samoiniciativno, saj je ugotovitev, da v takšnem, do nje neprijaznem okolju, ne bi mogla delati, smiselna, čeprav to pomeni, da bo ostala nezaposlena in brez plače do konca svoje za aktivno delo primerne starosti. Meni pa, da je prisojena odškodnina glede na vse okoliščine in posledice odpovedi prenizka, upoštevajoč psihične težave in dejstvo, da v svojem poklicu kot oblikovalka kovin ni nikoli delala in da ima pri iskanju službe resne težave. V preteklih treh letih službe ni dobila, na prijave in iskanja je niti na razgovor ne vabijo več, zato nima nikakršnega upanja, da se bo kadarkoli še zaposlila. Tožnica je imela tako majhno plačo, da 10 njenih plač (6.055 EUR) dejansko pomeni le osem minimalnih plač. Prisojeni znesek je le nekoliko višji kot bi znašala odpravnina, če bi tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poslovnih razlogov. Tožnici se je tudi zdravstveno stanje poslabšalo zaradi postopkov in odnosa tožene stranke, bila je depresivna, njeno življenje in odnos do družine se je spremenil, kar je prav tako potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine, ki bi jo bilo potrebno odmeriti v višini 18 bruto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nezakonitega prenehanja do plačila.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka izpostavlja, da tožnica očitno nima interesa delati in s špekulativnim ravnanjem skuša izposlovati čim večjo odškodnino, ter poudarja, da je že prisojena odškodnina v višini 10 plač zelo visoka. Zato predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi.

K pritožbi tožene stranke: Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da obrazložitev sodbe nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ker bi moralo sodišče ločeno presojati oba odpovednega razloga, ne pa da je neprištevnost razumelo kot ekskulpacijski razlog za oba odpovedna razloga, čeprav 3. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR prištevnosti ne omenja. Tožena stranka bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja v povezavi z uporabo materialnega prava v obravnavani zadevi, ki naj bi bila po njenem mnenju napačna. Vprašanje prištevnosti delavca je pomembno pri presoji obeh odpovednih razlogov za izredno odpoved, zato ločeno presojanje obstoja odpovednih razlogov, za katerega se zavzema tožena stranka, ne pride v poštev, stališča tožene stranke pa so zmotna. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

S pritožbenimi navedbami, da sodišče ni ravnalo pravilno, ker na zahtevo tožene stranke ni postavilo novega izvedenca, tožena stranka smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo potrebno postaviti novega izvedenca, saj izvedensko mnenje ni nejasno oz. nepopolno ali pomanjkljivo do te mere, da bi nastal dvom o pravilnosti podanega mnenja. Le v takšnih primerih sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta v tem individualnem delovnem sporu že večkrat odločali. Sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 43/2011 z dne 18. 8. 2011, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, je bila s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 867/2011 z dne 8. 12. 2011 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotili v razveljavitvenem sklepu in obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja: Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o svoji odsotnosti pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ugotovilo je, da je tožena stranka postopek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z zakonskimi določbami, zlasti v skladu z 81., 83. in 87. členom ZDR. Ravnanja in kršitve tožnice, ki so predmet izredne odpovedi z dne 19. 6. 2010, je pravilno štelo za nedopustno, kar velja tako za kršitve v mesecu maju 2009 kot tudi za kršitve v zvezi s samovoljno izrabo letnega dopusta v juniju 2009, vendar je ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra pravilno presodilo, da zaradi tožničine zmanjšane prištevnosti ni dokazana njena krivda (naklep oziroma huda malomarnost) za kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, kar pomeni, da ni dokazan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Iz pisnega izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra dr. A.A., ki ga je dodatno obrazložil na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, je med drugih razvidno, da je bila tožnica v spornem obdobju zmanjšano prištevna. Njena zmanjšana prištevnost izvira iz njenih osebnostnih značilnosti, depresivnih epizod in stresnih situacij. Tožničine spoznavne funkcije, to je razumevanje, presoja, realitetna kontrola, so bile prizadete, ni se zavedala, da ravna napačno, od nje pa tudi ni bilo mogoče pričakovati, da bi ravnala drugače, saj ni bila zmožna razumno presojati in se sploh ni zavedala, da ravna napačno. Glede na takšne ugotovitve v izvedenskem mnenju ni nobenega dvoma o tem, da je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti tožnici ni mogoče očitati krivde niti v obliki naklepa niti hude malomarnosti, pravilen. Kot je že navedeno, je vprašanje zmanjšane prištevnosti tožnice relevantno tako pri presoji obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 2. kot po 3. alinei 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost, popolnost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, ki podanemu mnenju sodnega izvedenca oporeka, češ da nobeden od zdravnikov, niti psihiater niti osebni zdravnik, pri katerih se je tožnica v spornem obdobju zdravila, ni ugotavljal tožničine neprištevnosti ali nesposobnosti za delo. Glede na izvedenčeve ugotovitve in mnenje je povsem nesprejemljivo tudi stališče tožene stranke, da naj bi se tožnica v neprištevno stanje spravila zaradi zlorabe alkohola, saj je izvedenec posebej izpostavil druge vzroke za tožničino psihično stanje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se tožnica v sodnem postopku ne more sklicevati na domnevno neprištevnost v času, ko ji je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da tudi delodajalec v sodnem postopku ne more opravičevati odpovedi na drugačen način, kot ob podaji odpovedi. Takšno stališče tožene stranke je popolnoma napačno, saj gre za povsem različni situaciji. Zlasti nesprejemljivo pa je mnenje tožene stranke, da naj bi bilo ravnanje tožnice, to je dejstvo, da se je šele v sodnem postopku pričela sklicevati na neprištevnost, špekulativno in nepošteno.

Prvostopenjsko sodišče je glede na vse navedeno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in sprejelo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter odškodnini.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke, ki meni, da je odškodnina zaradi sodne razveze določena v prenizkem znesku, pa je le delno utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini sicer upoštevalo vse relevantne okoliščine (starost 45 let, poklic – oblikovalka kovin, trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki – 20 let, slabe možnosti za zaposlitev, psihično stanje), vendar jim je dalo premajhno težo. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnica, ki ni nikoli delala v svojem poklicu kot oblikovalka kovin, nima nikakršnega upanja, da se bo kadarkoli še zaposlila, glede na njeno starost in poklic, saj v preteklih treh letih službe ni dobila, sedaj pa je niti na razgovore ob prijavah in iskanju službe ne povabijo več. V večji meri pa je potrebno upoštevati tudi tožničino psihično stanje oziroma zdravstvene težave, pa tudi dejstvo, da je imela tožnica v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zelo nizko plačo. Glede na vse te okoliščine in odškodnine, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno odškodnino v višini 12 plač, upoštevajoč povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih (605,56 EUR), zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo na znesek 7.266,72 EUR. Do višje odškodnine pa tožnica glede na kriterije, ki jih je pri določitvi odškodnine po 118. členu treba upoštevati, ni upravičena.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zvišalo na 12 bruto plač, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu, sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnice (154., 165. člen ZPP).