Jedro

„Kršitev pogodbenih obveznosti“ in „odpovedni razlog“ nista sopomenki, ampak dva različna pojma, ki imata različno vsebino. Kršitev pogodbenih (in drugih) obveznosti iz delovnega razmerja je podana, če delavec ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali iz zakona samega. Odpovedni razlog pa je podan, če je izpolnjen njegov dejanski stan. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so zajeti v prvem odstavku 111. člena ZDR.

Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega razloga ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan že, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca. Potrebna je še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2010 in odločilo o sodni razvezi z dnem 5. 4. 2012. Do tega dne je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in odškodnino v znesku 6.055,60 EUR (10 plač). Ugotovilo je, da tožnica zaradi psihičnega stanja ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja, zato ni mogoče ugotoviti naklepa oziroma hude malomarnosti, ki sta elementa odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tudi za izredno odpoved po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni bilo pogojev, čeprav bi bila tožnica dolžna javljati predpostavljenemu prave razloge za izostanke. Od tožnice, glede na izvedeniško mnenje, ni bilo mogoče pričakovati, da bo ravnala drugače, kot dejansko je. Odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je sodišče odmerilo z upoštevanjem tožničine starosti, poklica, težjih zaposlitvenih možnosti v regiji in njenega psihičnega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in prisojeno odškodnino zvišalo na znesek 7.266,72 EUR (12 plač), pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v ostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče druge stopnje odločitev zmotno oprlo na ugotovitev, da tožnica za ravnanje, ki je bilo sicer nedopustno, ni kriva. Meni, da ZDR obstoja odpovednega razloga ne pogojuje s krivdo delavca. Iz spisa izhaja, da tožnica v času kršitve ni bila neprištevna, ampak da je bila njena zmožnost le bistveno zmanjšana. To pa ne more biti razlog za njeno ekskulpacijo. Tožnica ni izpolnjevala svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi (z dela je izostajala in delodajalca ni obveščala o razlogih za odsotnost), torej je pogodbo o zaposlitvi kršila. Po splošnih pravilih civilnega prava pa krivda ni pogoj za odgovornost za kršitev pogodbe. ZDR ne uporablja pojma prištevnosti. Naklep in hudo malomarnost uporablja zaradi presoje delavčeve skrbnosti pri nastali kršitvi in njegovega subjektivnega odnosa do nje. Interpretacija sodišča druge stopnje presega gramatikalni in sistemski pomen 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je kršitev začela z ugotovljenimi razlogi utemeljevati šele v sodnem postopku. Prištevnost se domneva in če se delavec sklicuje na neprištevnost, bi jo moral zatrjevati že na zagovoru. Ker je ni, sodišče njenih kasnejših razlogov ne bi smelo upoštevati, saj tudi delodajalec ne more naknadno opravičevati odpovedi drugače, kot jo je ob njeni podaji. Nepravično je, da sodišče razveljavi odpoved po treh letih kljub ugotovljeni kršitvi pogodbenih obveznosti. Revizija očita sodišču druge stopnje tudi bistveno kršitev, ker ni angažiralo novega izvedenca. Tako na nekatera vprašanja izvedenec ni želel ali vedel odgovoriti, ni ugotovljen vpliv zlorabe alkohola na tožničino prištevnost, niti ni razjasnjeno, kako je lahko po dveh letih ugotavljal tožničino zmanjšano prištevnost, če so jo v tistem času zdravniki spoznali kot za delo sposobno in niso ugotovili, da bi bila zmanjšano prištevna; prav tako o tem niso nič vedeli njeni sodelavci. Nasprotno, njeno takratno ravnanje kaže na to, da se je dobro zavedala vsega, kar je počela. Izpodbijani sodbi se očita tudi pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni presojalo obeh odpovednih razlogov, torej tudi razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki pa elementa prištevnosti zagotovo ne vsebuje. Revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje (vpliv alkohola na tožničino presojo, dvom v izvedenčeve ugotovitve, ravnanje, ki naj bi kazalo, da se je tožnica zavedala, kaj počne), sodišče ni upoštevalo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku preizkusilo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano.

7. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen.

8. Že sodišče druge stopnje je odgovorilo na očitek bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in smiselnega očitka bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 254. členom ZPP.

9. Razlogom sodišča druge stopnje v zvezi z zatrjevanimi kršitvami se revizijsko sodišče pridružuje. Sodišče prve stopnje je presojalo oba odpovedna razloga: iz 2. alineje prvega odstavka in iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Če je ugotovilo neobstoj obeh razlogov zaradi iste okoliščine (zmanjšana prištevnost), mu ni mogoče očitati, da ju ni obravnavalo ločeno. O obeh odpovednih razlogih ima sodba dovolj jasne razloge, tako da je očitek bistvene kršitve v zvezi s tem neutemeljen.

10. Razloge za postavitev novega izvedenca vsebuje tretji odstavek 254. člena ZPP. Predlog za določitev novega izvedenca je utemeljen le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Zaslišanje izvedenca je namenjeno razjasnitvi morebitnih nasprotij in odpravi pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je izvedenca zaslišalo z namenom odprave nejasnosti. Ne drži revizijska trditev, da izvedenec ni vedel ali želel odgovoriti na vprašanje, zakaj je tožnica med vikendom v dispečerski zvezek nalepila listek in nadrejenemu poslala sms sporočilo, če je mislila, da ima dopust. Na to vprašanje je odgovoril, in sicer, da konkretnega odgovora ne more dati, verjetno pa je, da je bila tega navajena in da je želela biti samo „pridna“. Zato zgolj nestrinjanje z odgovori, ki jih je dal izvedenec, ne pomeni, da morebitne nejasnosti niso bile razčiščene in pomanjkljivosti niso bile odpravljene ter da je obstajala podlaga za postavitev novega izvedenca.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Revizija s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava meša pojma „kršitev pogodbenih obveznosti“ in „odpovedni razlog“. Ne gre za sopomenki, ampak za dva različna pojma, ki imata različno vsebino. Zato je zmotno revidentkino prepričanje, da delodajalec vsako kršitev pogodbe (neizpolnitev pogodbenih obveznosti), ne glede na delavčevo krivdo, lahko sankcionira z njeno odpovedjo.

13. Kršitev pogodbenih (in drugih) obveznosti iz delovnega razmerja je podana, če delavec ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali iz zakona samega. Odpovedni razlog pa je podan, če je izpolnjen njegov dejanski stan. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so zajeti v prvem odstavku 111. člena ZDR.

14. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razlogov po 2. in 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pred tem je tožena stranka tožnici omogočila zagovor v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Ta ne določa, kakšna mora biti vsebina zagovora. Zato dejstva, da neprištevnosti ni zatrjevala že na zagovoru (opisala pa je psihične težave, ki jih po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ni preverjala), ni mogoče šteti tožnici v škodo. Dejstva, s katerimi je izpodbijala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila dolžna navesti v sodnem postopku (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), kar je tudi storila. Glede na navedeno se revizija neutemeljeno zavzema za to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dejstev, ki jih tožnica ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zatrjevala.

15. Tožnica na delo ni prihajala od 4. 5. 2009 do 12. 5. 2009. Sporočila je, da je v bolniškem staležu, vendar potrdila o tem ni predložila. Naknadno je dala odsotnost evidentirati kot letni dopust. V času od 21. 5. 2009 do 29. 5. 2009 je imela odobren dopust le za 22. in 23. 5. 2009. Za čas od 25. 5. 2009 ni dobila odobritve dopusta, pač pa je naknadno obdobje do 29. 5. 2009 pokrila s potrdilom o odsotnosti zaradi bolezni. Zamenjavo za dneve odsotnosti v tem času si je poiskala sama. Za čas od 1. 6. 2009 do 9. 6. 2009 je imela v knjigo vpisano željo za dopust že od februarja 2009. Ob nastopu je sodelavki M. K. pustila listek, da je na dopustu in da je o tem poslala sms sporočilo šefu (ta je prejem sporočila potrdil), ki pa da ne odpiše. Ta dopust ji kasneje ni bil odobren.

16. Iz navedenega izhaja, da gre za izostanke, za katere tožnica delodajalcu bodisi ni (pravočasno) sporočila razloga, bodisi je razlog sicer sporočila, ni pa imela odobritve zanje.

17. Po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega razloga ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima revizija sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi (1). Vendar pa sodišče druge stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovljeno bistveno zmanjšano prištevnostjo, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnanja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti. Da bi se tožnica sama spravila v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti ni bilo ugotovljeno, saj iz izvedeniškega mnenja, ki ga povzema izpodbijana sodba izhaja, da bistveno zmanjšana prištevnost izvira iz tožničinih osebnostnih značilnosti, depresivnih epizod in stresnih situacij.

18. Odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je v navedenem spornem obdobju izostala z dela in razloga za to ni (pravočasno) sporočila delodajalcu. Izpolnjen je torej prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa ta odpovedni razlog ni podan že, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca. Potrebna je še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti. Nedvomno bi tožnica delodajalcu morala javiti razlog izostanka, vprašanje pa je, ali je to tudi mogla storiti. Gre za element, ki je lahko čisto objektivne narave (npr. se je nahajala nekje, kjer ni bilo komunikacijskih zvez) ali pa je subjektiven (npr. razloga za izostanek ni bila sposobna sporočiti). Sodišče je ugotovilo obstoj okoliščin, zaradi katerih tožnica ni mogla (ni bila sposobna) toženi stranki sporočiti razloga za svojo odsotnost. Njene spoznavne funkcije, to je razumevanje, presoja, realitetna kontrola (kar so ugotovitve izvedenca) so bile okrnjene. Glede na tako ugotovljene okoliščine pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni možen zaključek, da je razloge za odsotnost mogla sporočiti.

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS I Ips 18/2010