Jedro

Strah, ki ga je tožnica trpela zaradi grožnje tožene stranka, da jo bo ubila, ne more biti kvalificiran kot sekundarni strah, ampak kot poseg v njene osebnostne pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka 2. izreka in odločitev o pravdnih stroških) spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka J. A. je dolžna plačati tožeči stranki T. H. odškodnino v znesku 1.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za revalorizacijske obresti, od 23. 1. 2007 do dneva prejema sodbe ter od tedaj dalje do plačila zakonske zamudne obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 67,71 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega plačilnega roka, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 kot prepozen zavrglo odgovor na tožbo, vložen 25. 9. 2009, pod točko 2 odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.900,00 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za revalorizacijske obresti, od 23. 1. 2007 do dneva prejema sodbe ter od tedaj dalje do plačila zakonske zamudne obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo, pod točko 3 v presežku nad 1.900,00 EUR zavrnilo tožbeni zahtevek in pod točko 4 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 727,20 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega plačilnega roka, pod izvršbo.

Zoper 2. in 4. točko zamudne sodbe je vložila pritožbo tožena stranka zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici glede na škodo, ki naj bi jo utrpela, predvsem pa glede na način zdravljenja, občutno previsoko odškodnino. Iz citiranega zdravniškega mnenja namreč izhaja, da je bilo zdravljenje popolnoma nezahtevno, saj je izvedenec ugotovil, da je tožnica utrpela le ranico na nosu, ki je bila oskrbljena tako, da je tožnica dobila obliž, prav tako ji ob prvem obisku niso bili predpisani analgetiki. Glede zatrjevanega utrpelega strahu tožnica v spis ni predložila nobenega dokaza, iz izvedeniškega mnenja pa tudi ne izhaja, da je tožnica utrpela strah. Navaja, da izpodbijana sodba glede višine priznane odškodnine nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega navaja, da je sodišče napačno odmerilo stroške, saj je tožnici priznalo nagrado za narok dne 25. 2. 2010 kot tudi za narok 1. 4. 2010, čeprav Zakon o odvetniški tarifi v tar. št. 3102 določa nagrado za narok, pri čemer toženec meni, da je v tej tarifni številki zajeta nagrada za vse naroke skupaj, ne pa za vsak posamezen narok, ki ga izvede sodišče. Navaja še, da bi moralo sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku stroške odmeriti po uspehu, saj tožena stranka s svojim zahtevkom ni v celoti uspela. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila, vse pod izvršbo oz. da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ne soglaša s pritožbenimi navedbami, saj je odškodnina odmerjena kvečjemu prenizko. V tožbi je jasno obrazložila, da je utrpela strah tako ob samem napadu kot zaradi grožnje. Vsaj 3 mesece se je počutila nelagodno in prestrašeno, da jo je bilo strah zapustiti hišo v večernih urah in da ni šla od doma, če ni bilo nujno potrebno. Popolnoma jasno je, da se je ob napadu fizično močnejšega moškega hudo prestrašila. Poudarja, da je izvedensko mnenje sestavil izvedenec kirurške stroke, ki ni kvalificiran za ocenjevanje stopnje in trajanja strahu. Prav tako ne drži, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica ni trpela bolečin, saj je izvedenec na strani 3. navedel, da je bilo potrebno uživanje protibolečinskih sredstev ter da je takšne vrste poškodba boleča in zahteva hlajenje bolečih delov telesa s hladnimi obkladki ali z ledom. Ne drži tudi, da sodba nima nobenih razlogov, saj gre za zamudno sodbo, v kateri obveljajo trditve tožnice kot nesporne. Prav tako ne soglaša s trditvijo glede napačne odmere stroškov, kajti tako v civilni kot v pravdni zadevi pripada nagrada za vsak opravljen narok. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba je deloma utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) z zamudno sodbo odločilo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke za povrnitev škode, ki ji jo je povzročila tožena stranka 23. 1. 2007, ko jo je poškodoval na hodniku gostinskega lokala V. h., kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. K 146/2007 z dne 14. 4. 2008. Glede na navedeno je tako podana toženčeva krivdna odgovornost za tožnici nastalo škodo v skladu s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki določa, da je, kdor povzroči drugemu škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je nato določilo znesek odškodnine za telesne bolečine in strah v skladu s 179. členom OZ, ki med drugim določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, odškodnino za telesne bolečine in strah. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo zahtevek za odškodnino za poseg v pravico do osebne varnosti, pri čemer pa tožeča stranka zoper ta del ni vložila pritožbe.

Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede višine priznane odškodnine, kajti – kot je smiselno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi – sodišče pri odločanju o predmetu spora pri zamudni sodbi šteje, da tožena stranka zaradi pasivnosti priznava resničnost navedb v tožbi zatrjevanih dejstev. Izpodbijana sodba sicer res ne vsebuje vseh razlogov glede višine priznane odškodnine v delu, v katerem sodišče neposredno obrazloži odločitev o višini, izhajajo pa ti razlogi iz povzetka tožbe v začetnem delu sodbe, pri čemer sodišče v izpodbijani sodbi izrecno navaja, da šteje, da toženec priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje izpodbijana zamudna sodba vse potrebne razloge, da jo je mogoče preizkusiti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, kajti iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica utrpela udarnino prsnega koša in udarnino nosu ter razpočno rano nosu, zaradi česar so bili mehki deli okvarjeni za okoli teden dni, potrebno pa je bilo uživanje analgetikov, za kar ji je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino 1000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in, upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine ter glede na umestitev in primerjavo razponov odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, odmerilo pravično denarno odškodnino za telesne bolečine.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za strah, kajti iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica prestrašena ob samem napadu in tudi kasneje zaradi izrečene grožnje, ni pa navajala, da se je kakorkoli bala za izid zdravljenja. Strah, ki ga je tožnica trpela zaradi grožnje tožene stranka, da jo bo ubila, namreč po presoji pritožbenega sodišča ne more biti kvalificiran kot sekundarni strah, ampak kot poseg v njene osebnostne pravice, pri čemer pa tožnica dela izpodbijane sodbe, s katero je odškodnina za poseg v njeno osebno varnost zavrnjena, kot že navedeno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče tako presoja, da je primerna odškodnina za tožničin strah ob samem napadu 400,00 EUR.

Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da je bila napačna odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka, saj bi jih bilo potrebno odmeriti po uspehu v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, kajti tožeča stranka je v celoti uspela po temelju, ni pa v celoti uspela po višini, zaradi česar je potrebno tudi pri zamudni sodbi stroške odmeriti po uspehu. Glede na odločitev pritožbenega sodišča je tako tožeči stranki prisojeno 1.400,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR, kar je 35 % uspeh po višini; ker odločitev o temelju odškodninske odgovornosti temelji na pravnomočni kazenski sodbi, predstavlja navedeni odstotek tudi uspeh tožeče stranke v celotni pravdi.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neupravičeno priznalo udeležbo na dveh narokih, kajti ni pravilno stališče tožene stranke, da so v tarifni številki 3102 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) zajeti vsi naroki v civilnih zadevah, ampak pripada odvetniku nagrada za vsak narok. Stroški tožeče stranke znašajo glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi priložen stroškovnik 727,20 EUR, od katerih ji mora tožena stranka povrniti 254,52 EUR (35%). Glede na to, da tožena stranka navaja, da bi se morali stroški priznavati po uspehu in predlaga, da sodišče tožnici naloži plačilo stroškov postopka, je pritožbeno sodišče toženi stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in priloženega stroškovnika priznalo 287,4 EUR, od katerih ji mora tožeča stranka povrniti 186,81 EUR (65 %). Po medsebojnem pobotanju mora tako tožena stranka tožeči vrniti 67,71 EUR pravdnih stroškov.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem delu izpodbijane sodbe sodišče ni našlo zatrjevanih kršitev oziroma kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP v ostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da je pritožnica uspela s približno polovico, v skladu s 165. členom v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.