Jedro

Tožnik je kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas še vedno upravičen do razlike do celotnega zneska plače kot bi jo prejel, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi – torej ne le razlike plače za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bil še vedno prikrajšan, saj je bila njegova plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemal pri toženi stranki. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni višje ali manjše od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v drugi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se v tej alineji glasi: „ - delno spremeni v IV. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 obračunati bruto zneske mesečne plače, ki bi jih prejel, če bi delal v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008 in z aneksom z dne 1. 9. 2009, tako obračunano plačo zmanjšati za obruten znesek neto plače v višini 299,80 EUR na mesec, od nastale razlike odvesti davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih razlik neto plače, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2013, odločilo da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 20. 11. 2013, do 20. 11. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden, od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 pa za krajši delovni čas 20 ur tedensko. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za to obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, da mu za čas od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 obračuna plače, ki bi jih prejel, če bi delal, od bruto zneskov odvede davke in prispevke in mu plača neto zneske, zmanjšane za neto plače, ki jih je prejel pri drugem delodajalcu v višini 299,80 EUR na mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, in da tožniku plača denarno povračilo v višini 6.501,56 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, ter mu izplača neto znesek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v presežku (za znesek 6.501,56 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od neto zneska 930,63 EUR za čas od 21. 11. 2013 do 28. 5. 2014 in denarno povračilo za neizkoriščeni letni dopust v letu 2013 v bruto znesku 522,38 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila, v presežku (za znesek 74,10 EUR bruto) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu upravljavec stroja II. Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V odpovedi mu je očitala, da je skupaj s sodelavcem S. B. vzel najmanj 1665 kosov rezalk v lasti tožene stranke z namenom protipravne prilastitve tako, da jih je izločil iz uporabe tožene stranke, jih odložil in prekril v skrajnem kotu podesta nad pisarnami fleksibilnih brusov. Odločitev sodišča temelji na presoji, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano dejanje storil. 3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. in III. točki izreka in zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev delovnega razmerja do 20. 11. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo za to obdobje ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v IV. točki izreka tako, da razlike v plači namesto 15. dne v mesecu zapadejo 18. dne v mesecu za pretekli mesec. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči nižje stopnje s presojo, da je bila izjava A. A. izsiljena in podana pod psihičnim pritiskom ter grožnjo, zmotno uporabili materialno pravo, in sicer določbo 45. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji). Ta izjava, s katero je obremenil tudi tožnika, ni bila podana z napako volje oziroma pod vplivom nedopustne grožnje. Zato bi jo sodišče moralo upoštevati pri dokazni oceni in skupaj s preostalimi izvedenimi dokazi ugotoviti, da je bila tožniku utemeljeno izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Poleg tega tožnik ni podal trditvene podlage, da naj bi A. A. podal izjavo na podlagi prevare in sta sodišči odločili izven tega okvira. Sodišči sta dokazno oceno sprejeli na podlagi prepričljive izpovedi tožnika in A. A., ne da bi navedli razloge prepričljivosti in s tem storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Napačna je odločitev sodišča, ki je tožniku za obdobje od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 priznalo delovno razmerje za polovični delovni čas 20 ur tedensko, pravice iz delovnega razmerja pa za 40 ur tedensko (polni delovni čas), čeprav mu pripadajo pravice le za polovični delovni čas. Od tako obračunane plače bi morali sodišči odšteti bruto znesek plače, do katere je bil tožnik upravičen pri novem delodajalcu in ne neto zneska plače. Na ta način je tožnik obogaten, ker mu pripadajo pravice za 60 ur tedensko. Tudi denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini štirih plač je bilo glede na ustaljeno sodno prakso določeno previsoko. Tožnik se je namreč naslednji dan po odpovedi zaposlil in je imel zagotovljene prihodke.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim utemeljila na pisni izjavi A. A. z dne 8. 11. 2013, v kateri je ta podpisal priznanje tatvine rezalk, ki naj bi jo storil skupaj s tožnikom. Na obravnavi dne 17. 6. 2014 je A. A. v celoti preklical svojo izjavo z dne 8. 11. 2013 in poudaril, da je podpisal priznanje pod psihičnim pritiskom in grožnjami, da bo predan policiji, torej v strahu in pod vplivom zavajajočih trditev, da obstaja priznanje tožnika. Zanikal je tudi, da bi tožnik vzel rezalke.

9. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem, da je sodišče sledilo izpovedbi tožnika in A. A., ne da bi navedlo kriterije prepričljivosti, ni utemeljen. Sodišče je njuni izpovedbi ocenilo kot prepričljivi in izrecno pojasnilo, zakaj jima je sledilo. Sodišče druge stopnje je v točki 9 obrazložitve tudi jasno pojasnilo razloge za svojo odločitev in po upoštevanju izjave A. A., naknadnem preklicu izjave in ob upoštevanju tudi ostalih dejstev (posnetkih kamere, zaključkih policijske preiskave, možnosti, da bi z viličarjem lahko vozila druga oseba) jasno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala (uspela dokazati), da je tožnik protipravno odtujil rezalke.

10. Tožena stranka sodišču očita, da je presojalo verodostojnost izjave A. A. z dne 8. 11. 2013 brez ustrezne trditvene podlage tožnika o prevari. Po prepričanju tožene stranke je šele A. A., zaslišan kot priča, nakazal, da je izjavo o priznanju podpisal tudi zaradi prevare tožene stranke. Očitek ni utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da A. A. izjave ni podal prostovoljno, ampak pod prisilo. Sodišči sploh nista presodili, da je bila izjava podana pod vplivom prevare; zato revizijske navedbe o prevari niso bistvene. Poleg tega je tožnik v tožbi z dne 18. 12. 2013 navajal, da je tožena stranka vršila pritisk na sodelavce, da naj vse očitke o tatvini rezalk priznajo in da naj bi zato sodelavec pod vplivom groženj podpisal priznanje. V prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2014 je izrecno nasprotoval vsebini izjave A. A. in jo štel za neverodostojno, ravno zaradi načina pridobitve. Tudi tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 17. 1. 2014 izrecno prerekala tožnikove navedbe o pritiskih in grožnjah, ki naj bi jih bili deležni tisti zaposleni, ki jim je očitala tatvino. S tem je tudi sama posredno priznala, da je tožnik prerekal vsebino izjave. Poleg tega je tožnik vseskozi zatrjeval, da očitanega dejanja ni storil. Tožnik je torej izpodbijal vsebino izjave in v zvezi z njo podal ustrezno trditveno podlago.

11. Revizija glede izjave z dne 8. 11. 2013 sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, češ da bi moralo upoštevati tudi 45. člen OZ v zvezi s presojo o nedopustni grožnji oziroma neutemeljenem strahu A. A. ob podpisu izjave, vendar neutemeljeno. Gre namreč za dokazno oceno sodišča v zvezi s tem, kaj v okoliščinah, v katerih je A. A. podal izjavo, pomeni njegova izpoved na sodišču ter naknadno zanikanje te izjave. Le ugotovitev, da je izjavo podal v strahu in pod pritiskom sama po sebi res ne pomeni, da bi bila izjava že zaradi tega neveljavna, vendar je sodišče očitno verjelo priči in tožniku, upoštevalo pa tudi druga dejstva, iz katerih je sklepalo, da izjava ne pomeni zadostnega dokaza, da je tožnik storil očitano kršitev.

12. Revizija očita sodiščema tudi relativno bistveno kršitev določb postopka pri oblikovanju dokazne ocene v zvezi z 8. členom ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sicer skopa, vendar je povsem jasno, da je sodišče upoštevalo izpovedi vseh prič in tožnika in da je tudi na podlagi neposrednih zaznav presodilo, da sta bila A. A. in tožnik prepričljiva, na drugi strani pa ne dovolj prepričljive ostale priče. Sodišče druge stopnje se je s takšno presojo strinjalo in upoštevalo tudi nekatere druge okoliščine, ki so pretehtale pri presoji, da tožena stranka ni uspela dokazati očitane kršitve. Pri tem je treba tudi poudariti, da je bilo dokazno breme na njeni strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Zato revizijsko sodišče ne ugotavlja (relativne) bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

13. Sodišče je toženi stranki v IV. točki izreka naložilo, da tožniku za čas od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 obračuna plače, ki bi jih prejel, če bi delal, od bruto zneskov odvede davke in prispevke in mu plača neto zneske, zmanjšane za neto plače, ki jih je prejel pri drugem delodajalcu v višini 299,80 EUR. Odločitev ni pravilna, ker je treba znesek plače, ki bi jo tožnik prejel, če mu ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, to pa je bruto znesek, zmanjšati za bruto znesek plače, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu. V nasprotnem primeru je delodajalec zavezan za plačilo višjega zneska in prispevkov (delodajalca) od tega zneska, namesto pravilno le od razlike bruto zneskov. Ker pa je znan le podatek o neto znesku plače pri drugem delodajalcu v višini 299,80 EUR mesečno (za polovični delovni čas), je revizijsko sodišče določilo, da je tožnik upravičen do razlike med bruto plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki in bruto zneskom plače oziroma obrutenim zneskom plače, upoštevajoč znani neto znesek pri novem delodajalcu za krajši delovni čas.

14. Je pa tožnik kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas še vedno upravičen do razlike do celotnega zneska plače kot bi jo prejel, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi – torej ne le razlike plače za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bil še vedno prikrajšan, saj je bila njegova plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemal pri toženi stranki. In obratno; če bi bila tožnikova plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri bivšem delodajalcu le za preostali delovni čas (polovični delovni čas), ne bi bil upravičen do celotne plače pri bivšem delodajalcu za polovični delovni čas, temveč le razlike med plačo, ki bi jo prejel pri bivšem delodajalcu za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejel pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni višje ali manjše od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji v delu odločitve o reparaciji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Priznanje ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ob predhodni ugotovitvi, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, pomeni priznanje nadomestila za reintegracijo. Tožena stranka v reviziji izpodbija višino denarnega povračila, vendar neutemeljeno. Denarno povračilo v višini 6.501,56 EUR bruto (štiri povprečne plače) je namreč ustrezno in upošteva okoliščine konkretnega primera – trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (1) in tudi dejstvo, da se je tožnik naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja zaposlil, vendar le za polovični delovni čas.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Op. št. (1): Tožnik je izpovedal, da je službo pri toženki nastopil že leta 1999.