Jedro

Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).

Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno razveljavi v II. in III. točki izreka in se zavrže tožba z zahtevkom za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 20. 11. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, za to obdobje; - delno spremeni v IV. točki izreka tako, da razlike v plači namesto 15. dne v mesecu zapadejo 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 20. 11. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje ni prenehalo 20. 11. 2013 in še traja, in sicer do 20. 11. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden, od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 pa za krajši delovni čas 20 ur tedensko (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za to obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka), da mu za čas od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 obračuna plače, ki bi jih prejel, če bi delal, od bruto zneskov odvede davke in prispevke in mu plača neto zneske, zmanjšane za neto plače, ki jih je prejel pri drugem delodajalcu v višini 299,80 EUR na mesec, pri čemer plačilo zapade vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 6.501,56 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, ter mu izplača neto znesek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od zapadlosti do plačila, v presežku (za znesek 6.501,56 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti od neto zneska 930,63 EUR za čas od 21. 11. 2013 do 28. 5. 2014 (VI. točka izreka) in denarno povračilo za neizkoriščeni letni dopust v letu 2013 v bruto znesku 522,38 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila, v presežku (za znesek 74,10 EUR bruto) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.052,86 EUR (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III., IV., ugodilni del V. in VII. ter VIII. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Po mnenju tožene stranke je sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni v skladu z določbo 8. člena ZPP dovolj skrbno in dosledno ocenilo posameznih dokazov, zlasti izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in D.D. ter izjave direktorja tožene stranke z dne 12. 6. 2014. Vsebino telefonskega razgovora med tožnikom in B.B. v izjavi z dne 8. 11. 2013 sta potrdila B.B. in C.C.. Pri presoji neverodostojnosti izjave E.E. z dne 8. 11. 2013 pa sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi prič A.A., C.C. in B.B.. Priznanje E.E. ni obremenjeno z napako volje, glede na skladne izpovedi navedenih prič bi bil s takšno napako obremenjen le sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 8. 11. 2013. Utemeljenost očitka o kršitvi delovnih obveznosti je razvidna tudi iz posnetkov kamer. Na posnetkih videonadzora sicer niso vidne škatle na vilicah, so bile pa te v notranjosti kabine. Zmoten je zaključek sodišča, da je vožnja z viličarjem med enoto Fleksibilni brusi in testirnico spadala med delovne naloge tožnika in da bi bili lahko na podlagi poročila o dogodku F. možni storilci še drugi moški. Če je sodišče dvomilo v takšno ugotovitev, bi lahko izvedlo dokaz po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja do 20. 11. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden. Glede na to, da je sodišče tožniku vzpostavilo delovno razmerje za čas od 21. 11. 2013 do 1. 5. 2014 za krajši delovni čas 20 ur tedensko, je tožnik upravičen do plače zgolj za krajši delovni čas 20 ur na teden, ki bi jo imel pri toženi stranki. Iz plačilnih list izhaja, da plače zapadejo v plačilo 18. in ne 15. dne v mesecu. Ker tožnik za čas po 1. 5. 2014 ni zahteval reintegracije, ni podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in priznanje denarnega povračila. Zaradi zmotne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za neizkoriščeni letni dopust v letu 2013 v skupnem znesku 522,38 EUR. Tožena stranka prilaga dokaz - obvestilo o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja z dne 27. 8. 2014, iz katerega izhaja, da je zoper tožnika podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne navede, s čim naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo. Za tako imenovano protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) gre tedaj, če sodišče vsebino listin in izpovedb prič napačno povzame, torej če jim pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega pa pritožba izpodbijani sodbi ne očita, zato tako uveljavljanega pritožbenega razloga ni mogoče upoštevati. Za takšen pritožbeni razlog pa ne gre, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot tožena stranka in jim pripiše drugačen dokazni pomen. V takšnem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

6. Tožena stranka v pritožbi smiselno očita tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena o tem, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti celovita, analitično sintetična ter vestna in skrbna. Če bi bila dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, bi šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. V takem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožba tožene stranke, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da si tožnik ni protipravno prilastil rezalk, ni podana. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima.

7. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena ZDSS-1, saj ta določba ne nalaga sodišču izvedbe dokazov po uradni dolžnosti.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, prič D.D., E.E., A.A., B.B. in C.C., ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb glede pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

9. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da priznanje E.E. v izjavi z dne 8. 11. 2013 ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. E.E. je tožnikovo sodelovanje priznal po zavajajočih trditvah, da obstaja priznanje tožnika, ter psihičnem pritisku in grožnjam, da bo predan policiji. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljila na pisnem priznanju E.E., čeprav je na obravnavi dne 17. 6. 2014 v celoti preklical svojo izjavo z dne 8. 11. 2013 in navedel, da jo je podpisal pod prisilo, ter na pisni zapis o telefonskem razgovoru med tožnikom in B.B. z istega dne, ki pa ga ni podpisal tožnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in E.E. pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik odtujil rezalke. Priče, ki jih je tožena stranka predlagala, so bile priče, ki so izpovedale v zvezi s samim načinom prilaščanja rezalk ter pridobitvijo sporne izjave E.E. in zapisa telefonskega razgovora. Bistveno je, da nihče od zaslišanih prič ni videl tožnika, da bi z viličarjem prepeljal rezalke in jih odložil v enoti Fleksibilni brusi. Na posnetkih kamer niso vidne škatle, ki naj bi se prevažale, niti da bi viličarja vozil prav tožnik, pri čemer je navedba o vožnji škatel v notranjosti viličarja pritožbena novota. Na tožnika so po pregledu posnetkov priče, ki jih je predlagala tožena stranka, le pomislile, ko jim je to povedal E.E.. Tudi na podlagi izjave direktorja z dne 12. 6. 2014 in obvestila o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja ni mogoče brez dvoma zaključiti, da si je tožnik protipravno prilastil rezalke. Iz poročila o dogodkih F. ter izpovedi tožnika izhaja, da so bili poleg tožnika v času nastanka posnetkov kamer v službi drugi moški, ki so imeli izpit za vožnjo viličarja in dostop do viličarja. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejanskih ugotovitev pravilno materialnopravno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil rezalke (takšen očitek v odpovedi niti ni bil časovno opredeljen), posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je odpoved kot nezakonito razveljavilo.

10. Sodišče prve stopnje je (čeprav v izreku ne izrecno) razvezalo pogodbo o zaposlitvi in glede na postavljeni tožbeni zahtevek določilo trajanje delovnega razmerja do 1. 5. 2014. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s priznanjem delovnega razmerja tožnika do 1. 5. 2014 oziroma da tožnik po tem datumu ni zahteval reintegracije. V izreku sodbe res ni navedeno, da s 1. 5. 2014 tožniku preneha delovno razmerje na podlagi sodne razveze (kar bi bilo pravilno), vendar to ni bistveno, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je prišlo do sodne razveze, kar je v smislu 118. člena ZDR-1 podlaga za prisojo odškodnine, katere višino pritožba ne izpodbija.

11. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik nima pravnega interesa za del tožbe z zahtevkom, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja do 20. 11. 2013. Ker je sodišče ugotovilo, da je bila odpoved podana in vročena 20. 11. 2013, tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je prvostopenjsko sodbo v II. in III. točki izreka delno razveljavilo ter zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na navedeno obdobje.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zahtevku za izplačilo plače oziroma razlike v plači. Delavec ima pravico do prejemkov, ki bi jih prejel, če nezakonite odpovedi ne bi bilo oziroma do razlike, če je imel v vmesnem času prejemke pri drugih delodajalcih. Tožnik je skušal z vmesno zaposlitvijo v krajšem delovnem času 20 ur tedensko delno zmanjšati škodo, ki mu je nastala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Škoda je bila posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke, zato je sodišče ugotovilo prikrajšanje pri plači tudi za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu in tožniku razliko prisodilo. Pri tem je glede višine plače pri drugem delodajalcu izhajalo ne le iz pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi iz tožnikove izpovedi.

13. V zvezi z zapadlostjo razlik v plači pa pritožba utemeljeno navaja, da so razlike v plači zapadle 18. dne v mesecu in ne 15. dne v mesecu. V skladu z drugim odstavkom 134. člena ZDR-1 in 3. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008 se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Iz priloženih plačilnih list je razvidno, da se je tožniku plača izplačevala 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe (IV. točka izreka) delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

14. Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi vzpostavilo v celoti stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi imelo za tožnika lahko tudi negativne posledice na pokojninskem področju.

15. Neutemeljene so tudi navedbe pritožbe, da tožnik do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni upravičen zaradi zmotne presoje sodišča prve stopnje v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je delovno razmerje nezakonito prenehalo, preostanka letnega dopusta pa ni mogel izrabiti zaradi objektivnih ovir in razloga na strani tožene stranke.

16. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).