Jedro

Izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje, iz katerega rezultirajo tožbene trditve, predstavlja del tožbene trditvene podlage, ki ga je treba upoštevati v okviru uporabe določil 7. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje v obsegu odločitve o ugovoru v pobot glede zneska 1.784.723,37 SIT (7.447,51 EUR) razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožeča stranka je kot prodajalec s toženko kot kupcem sklenila pogodbo za prodajo stanovanjske hiše na parc. št. 230/35 k.o. ..., zgrajene do podaljšane III. gradbene faze, s pripadajočim zemljiščem. V tožbi tožeča stranka zatrjuje, da toženka kupnine ni v celoti poravnala, zaradi česar ji dolguje še 4.478.333 SIT (18.678,75 EUR). Tožena stranka pa je vložila nasprotno tožbo in ugovor v pobot do zneska 3.331.123,84 SIT (13.900,53 EUR). V pobot ugovarjani znesek naj bi predstavljal del seštevka iz naslova dolgovane pogodbene kazni, iz obresti po Zakonu o varstvu potrošnikov in iz vrednosti nadomestnih del ter manjvrednosti hiše v znesku 1.784.723,37 SIT. Razlika med seštevkom omenjenih zneskov in v pobot ugovarjano terjatvijo pa predstavlja znesek 1.064.085,03 SIT (4.440,34 EUR), ki ga tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavlja od tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1999 dalje. Istočasno je v nasprotni tožbi postavljen zahtevek na ustrezno parcelacijo zemljišča, na katerem stoji sporna stanovanjska hiša in na izstavitev ustrezne listine, na katere podlagi se bo lahko tožena stranka vknjižila kot lastnica na stavbi in zemljišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 3.331.123,84 SIT, istočasno pa, da terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v enakem znesku ne obstoji. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v znesku 3.827.944,90 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 664.553,53 SIT, zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi.

Tožena stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v ugotovitvi, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki, v nasprotni ugotovitvi pa le glede zneska 2.610.485,50 SIT. Razveljavilo je tudi sodbeni izrek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 3.827.944,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločitev v zvezi z nasprotno tožbo (zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi glede zneska 1.064.085,03 SIT), razen dela zahtevka, s katerim je zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka lastnica sporne nepremičnine z zemljiščem in hišo. V razveljavljenem delu je zadevo vrnilo v novo sojenje, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnitev pritožbe se nanaša tudi na v pobot ugovarjano terjatev iz naslova vrednosti nadomestnih del in manjvrednosti hiše v znesku 1,784.723,37 SIT (7.447,51 EZR).

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ugodeno pobotanju terjatve tožene stranke v znesku 1.784.723,37 SIT oziroma v delu, v katerem to terjatev zahteva z nasprotno tožbo. Podrejeno v tem delu predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Obseg revizijskega izpodbijanja je torej pravno in dejansko omejen le na odločitev glede v pobot uveljavljanega zneska v višini 1.784.723,37 SIT, ki se nanaša na vrednost nadomestnih del in manjvrednost kupljene hiše. V reviziji tožena stranka poudarja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišči druge in prve stopnje zagrešili v zvezi z osporavano odločitvijo. Podana naj bi bila kršitev postopka absolutne narave po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženi stranki bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, in po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 285 ZPP, ker je zaradi neupoštevanja procesnega načela materialnega procesnega vodstva prišlo do nezakonite odločitve na obeh stopnjah sojenja. Sodišče druge stopnje je nepravilno ugotovilo vsebino pritožbe, ko je štelo, da tožena stranka na neuporabo določbe 285. člena ZPP v pritožbi ni opozorila. Meni, da je natančno razložila, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo dopolnitve in poprave tožbene trditvene podlage glede nekvalitetnih in manjvrednih del. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravdni stranki neenakopravno obravnavalo (kršitev 22. in 24. člena Ustave RS), ko je tožečo stranko glede obračuna obresti pozivalo na dopolnitev navedb, medtem ko takšne aktivnosti do tožene stranke glede navedb, ki se nanašajo na nekvalitetno izvedena dela in na manjvrednost hiše, ni pokazalo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Določba prvega odstavka 7. člena ZPP pravdni stranki nalaga, da v pravdnem postopku navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Na strani pravdnih strank je torej trditveno in dokazno breme. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta se postavili na stališče, da tožena stranka v okviru svojega pobotnega ugovora ni opredelila, zakaj zahteva iz naslova manjvrednosti hiše in nekvalitetno izvedenih del ravno znesek v višini 1,784.723,37 SIT. Menita, da se v tem okviru tožena stranka ni mogla sklicevati na izračun, ki ga je napravil izvedenec po njenem naročilu, saj bi morala navesti, katera dela naj bi bila neizvršena, katera nekvalitetno izvršena, katere napake je že sama odpravila in kolikšna naj bi bila zaradi navedenih napak manjvrednosti prodane nepremičnine. Po takšnem stališču naj bi bilo kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage.

Z opisano razlago procesnega ravnanja tožene stranke pa se ni mogoče strinjati. Izvedensko mnenje je v tem primeru tožena stranka pridobila brez sodelovanja tožeče stranke in sodišča. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da tožeča stranka izvedenskega mnenja B. P. ne sprejema in da je zato tožena stranka predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil manjvrednost stanovanjske hiše in vrednost dodatnih del zaradi nekvalitetne izdelave. Ob takšnem stanju stvari pa ni mogoče sprejeti teze, da tožena stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage za ta del svojega nasprotnega tožbenega zahtevka. Izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje, na katerega se je v celoti oprla, saj je v zahtevku povzela končni izračun, predstavlja del tožbene trditvene podlage iz nasprotne tožbe in ugovora v pobot. Tožena stranka je takšno stališče v reviziji opisala z razlago, po kateri bi zahtevana trditvena podlaga lahko predstavljala le prepis omenjenega izvedenskega poročila.

Zato je utemeljeno revizijsko stališče, po katerem je toženi stranki glede opisanega dela nasprotnega tožbenega zahtevka bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno obvelja ne glede na to, da niso povsem brez podlage tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na neenakopravno obravnavanje strank med postopkom in ne glede na to, da je v postopku pred sodiščem druge stopnje sodba sodišča prve stopnje bila deloma razveljavljena v odločitvi o zavrnitvi dela pobotnega ugovora iz naslova zahtevane pogodbene kazni. Obravnava dejanskih vprašanj, ki se na to nanašajo, namreč zadeva prav problem nedokončanih in nekvalitetno izvršenih del na stanovanjski hiši. Po povedanem je odveč odgovarjati na tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na dokazovanje obsega pritožbenega izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje, nanašajoče se na vprašanje, ali je tožena stranka v pritožbi zatrjevala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP (spregled načela materialnega procesnega vodstva).

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče postopalo po določbi 379. člena ZPP in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na odločitev o v pobot ugovarjanem znesku 1,784.723,37 SIT (7.447,51 EUR).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.