Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba II Ips 111/2021

ECLI:SI:VSRS:2022:II.IPS.111.2021 Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat

odškodninska odgovornost lastnika domače živali odgovornost imetnika psa ugriz psa nevaren pes dolžno varstvo nad psom soprispevek oškodovanca stopnja krivde oškodovanca deljena odgovornost za škodo dopuščena revizija zavrnitev revizije
Vrhovno sodišče
12. januar 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 671,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 23.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi ugriza psa tožencev.

2. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo solidarno plačilo 11.550 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje. V preostanku je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev in prisojeni znesek znižalo na 9.450 EUR. V preostanku je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 304/2021 z dne 18. 8. 2021 sta toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa predlagata razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. Dejansko stanje, bistveno za odločitev o reviziji, je mogoče strniti v naslednje točke: - Tožnico je dne 5. 8. 2015, ko se je po asfaltirani poti, ki pelje mimo dvorišča tožencev, vračala domov, napadel pes tožencev. Gre za srednje velikega psa, mešanca med labradorcem in zlatim prinašalcem.

- Do škodnega dogodka je prišlo na neograjenem tlakovanem dvorišču tožencev, ki meji z asfaltirano potjo. Dvorišče tožencev je odprto in ni fizično ločeno od poti. Mejo med eno in drugo površino je mogoče zaznati le po različnosti talnih površin. Na prisotnost psa je opozarjala tabla z napisom "hud pes".

- Pes, ki je napadel tožnico, je bil privezan na verigo, ki je segala približno 40 cm do navidezne meje med dvoriščem in potjo, po kateri je hodila tožnica, a se je meji lahko kritično približal, saj je treba dolžini verige dodati še dolžino pasjega vratu in glave do gobca.

- Do ugriza je prišlo na dvorišču tožencev, ko je tožnica v manjši meri (lahko le nekaj 10 cm) skrenila s poti preko meje med potjo in dvoriščem.

- Že pred dogodkom je pes napadel in poškodoval več ljudi. Tako je na primer leta 2010 v podobnih okoliščinah, ko je bil privezan na dvorišču, ugriznil mimoidočega. Tožencema je bilo to znano. Tudi tožnica je vedela, da je pes nevaren.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da – upoštevaje vse okoliščine primera (odprto dvorišče, napadalen pes) – privezanost psa in opozorilna tabla nista pomenili zadostnega varstva in nadzorstva nad psom v smislu 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Psu bi moralo biti na učinkovit način onemogočeno, da bi koga poškodoval. Stopnja skrbnosti, ki se zahteva od lastnika, je sorazmerna nevarnosti živali; možnost škodnih dogodkov je bila predvidljiva. Tožnici sta sodišči pripisali 30 % soprispevka k nastanku škode, saj je vedela, da se pes nahaja na dvorišču, seznanjena je bila z opozorilno tablo in z dejstvom, da se pes zaganja v ljudi ter da jih je v preteklosti že več ugriznil. Od povprečno skrbnega človeka je v takem položaju mogoče pričakovati, da bo ohranjal varnostno razdaljo in ne bo hodil tesno po meji med potjo in dvoriščem.

8. Sodišče prve stopnje je primerno odškodnino ocenilo na 16.500 EUR in upoštevaje soprispevek tožnici prisodilo 11.550 EUR, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da je primernejša odškodnina v višini 13.500 EUR, upoštevaje soprispevek 9.450 EUR.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - ali je v okoliščinah konkretne zadeve (pes se je nahajal na domačem dvorišču, kjer je bil privezan na verigo, ki je bila dovolj kratka, da pes ni mogel doseči dovozne poti, nanj pa je opozarjala opozorilna tabla, ter ostale okoliščine konkretne zadeve) sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma drugi odstavek 158. člena OZ, ko je zaključilo, da toženca nista poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo psa; - ali je v okoliščinah konkretne zadeve (tožnica je vedela, da se na dvorišču nahaja pes, da lahko pes seže skoraj do poti, psa je tudi videla, prav tako je bila seznanjena s tablo, ki je opozarjala na nevarnost psa, na podlagi lastnih izkušenj je vedela, da se pes zaganja v mimoidoče avtomobile in pešce kot tudi to, da je pes že pred kritičnim časom poškodoval več ljudi, kljub vsemu navedenemu pa je ubrala pot neposredno ob dvorišču in celo skrenila na dvorišče ter ni ohranila varnostne razdalje, čeprav je to možnost imela) sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da znaša soprispevek tožnice k nastanku škode zgolj 30 % oziroma ko je odločilo, da sta toženca za škodni dogodek odgovorna v deležu 70 %.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Revidenta menita, da njuna oškodninska odgovornost ni podana, saj sta za nadzorstvo in varstvo psa ustrezno poskrbela. Sklicujeta se na zadeve VS RS II Ips 173/95 ter VSL II Cp 911/2010 (kjer odgovornost imetnika psa v podobnih okoliščinah – veriga, opozorilna tabla - ni bila ugotovljena) in VS RS II Ips 360/2001, VSC Cp 89/2013, VSL II Cp 513/2017 ter VSL I Cp 2550/2o13 (kjer je bila odgovornost imetnika psa ugotovljena le v okoliščinah, bistveno drugačnih od konkretne zadeve, zlasti je šlo za predolge verige). Če pa že, bi moral biti soprispevek oškodovanke bistveno višji – med 90 % in 100 %. V zadevah, na katere se sklicuje, naj bi bil zgolj 20 % - 30% soprispevek oškodovanca ugotovljen v položajih, ko se je imetnikom psov očitalo dosti hujše kršitve kot v konkretnem primeru (predolge verige, nezadostna opozorila na prisotnost psa).

12. Tožnica v odgovoru na revizijo opozarja, da se je pes na verigi (dolžini katere je treba prišteti še dolžino vratu in glave) lahko povsem približal meji med potjo in dvoriščem, da tam ni bilo nobene fizične ločnice, da to omogoča prost in celo nezaveden dostop vsakemu mimoidočemu in da sama psa ni z ničimer izzvala.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

_K prvemu vprašanju_

14. Po drugem odstavku 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Pojem potrebnega varstva in nadzorstva je širok in različnim življenjskim situacijam in okoliščinam prilagodljiv standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti.1

15. Naloga revizijskega sodišča je zato presoja vseh okoliščin primera v luči cilja in smisla določbe drugega odstavka 158. člena OZ, to pa je preprečevanje škode, ki bi jo lahko drugim povzročil pes. Ključna je dolžnost imetnika psa, da svojo žival pozna. Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki. Nevarnejši ko je pes, skrbnejše in strožje mora biti njegovo nadzorstvo.

16. Zato je v obravnavanem primeru bistveno, da je pes tožencev večkrat kazal svojo agresivnost, da je že prej napadal ljudi, jih tudi poškodoval ter da je približno pet let pred obravnavanim škodnim dogodkom v podobnih okoliščinah napadel in poškodoval mimoidočega. Če kdo, mora imetnik poznati svojega psa in njegove značajske posebnosti ter, še zlasti, če pes kaže napadalnost do ljudi, storiti vse, da dogodke, ko je pes ogrožal in napadal ljudi ter povzročal škodo, predvidi in jih prepreči. 17. Toženca bi morala zato nadzorstvo prilagoditi nevarnim lastnostim svojega psa. Možnosti za to je bilo kar nekaj. Od najenostavnejše (čeprav za psa najmanj prijetne), kot je skrajšanje verige, do ograditve dvorišča z dovolj visoko ograjo, ali pa namestitve psa v kak drug prostor, kjer ne bi imel neposrednega dostopa do mimoidočih. Škodo bi lahko preprečil ali vsaj zmanjšal tudi nagobčnik. Pri tem samo dejstvo, da je pes tožnico napadel že onkraj mejne črte med potjo in dvoriščem, ki jo označuje sprememba talne površine (asfalt – rdeči tlakovci), ne vpliva na odgovornost tožencev. Tudi če je tožnica za kakih 10 cm skrenila s poti prek mejne črte na površino dvorišča, to ne more biti razlog za izključitev odškodninske odgovornosti. Dvorišče tožencev je bilo namreč povsem odprto in z ničimer ločeno od poti. Zato je lahko "mimoidoči, ki zgolj navidezni ločenosti poti in dvorišča ne posveča posebne pozornosti, zlahka s poti nezavedno zaide/stopi v območje dvorišča, na katerem je bil privezan pes tožencev, ki se je lahko kritično približal poti".2

18. Zato zadeva Vrhovnega sodišča št. II Ips 173/95, na katero se sklicujeta revidenta, ni primerljiva z obravnavanim dogodkom. V tej zadevi ne samo, da sta na nevarnost psa opozarjali dve opozorilni tabli, temveč je prišlo "do škodnega dogodka […] na notranjem dvorišču in ne na zunanjem pri glavnem vhodu", pri čemer je akviziterka, ki je hotela vstopiti v hišo imetnice psa, imela zagotovljen "varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta".3 V obravnavani zadevi pa je pes napadel tožnico, ki ni imela namena vstopiti v varovano območje psa, ampak je le kot mimoidoča nekoliko, približno za 10 cm prekoračila navidezno mejno črto med dvoriščem in javno potjo.

19. Glede na vse okoliščine primera je zato odgovor na prvo revizijsko vprašanje pozitiven. Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili drugi odstavek 158. člena OZ.

_K drugemu vprašanju_

20. Tožnici je mogoče očitati zgolj blažjo nepazljivost, ko je nekoliko, pravzaprav le rahlo, za približno 10 cm skrenila s poti in prekoračila za njeno varnost usodno mejno črto med potjo in dvoriščem tožencev. Zato njen prispevek k nastanku škode ne more presegati 30 %. Ključen in odločilen vzrok škodnega dogodka je namreč napad notorično agresivnega psa, nad katerim toženca nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo. Ni ji mogoče očitati drugega kot to, da bi se (zavoljo opozorilne table in siceršnjega poznavanja lokalnih razmer) morala zavedati, da je v njeni neposredni bližini napadalen pes, ter bolj poskrbeti za lastno varnost. Primerjava te njene opustitve z opustitvami tožencev glede varstva in nadzorstva nad psom in primerjava vpliva ene in druge opustitve na nastanek škode pokaže, da delež, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje pripisali njenemu prispevku, ni prenizek (171. člen OZ). Tudi na drugo revizijsko vprašanje je zato odgovor pozitiven. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko je odločilo, da znaša soprispevek tožnice k nastanku škode zgolj 30 %.

**Odločitev o reviziji**

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženca z revizijo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko sta tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka.

23. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo4 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 671,98 EUR (900 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3, materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT - 18 točk, 22 % DDV).

**Sestava senata in glasovanje**

24. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba VS RS št. II Ips 173/95 z dne 5. 6. 1996. Prim tudi sodbo št. II Ips 424/99 z dne 17. 3. 2000. 2 Tč. 12 sodbe sodišča prve stopnje. 3 Revidenta se sklicujeta tudi na sodno prakso višjih sodišč. Ne le, da sodna praksa pritožbenih sodišč za odločanje o reviziji ni upoštevna (samo Vrhovnemu sodišču je pridržana vloga precedenčnega sodišča, torej ustavna naloga soustvarjanja prava prek sodne prakse – glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, tč. 13; tudi T. Pavčnik, Komentar k 127. členu Ustave, v: M. Avbelj, Komentar Ustave RS, Nova univerza, Ljubljana 2019, r. št. 7 in nasl.), primeri, na katere se sklicujeta revidenta, so tudi neprimerljivi z obravnavanim. 4 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia