Jedro

Tožencema so bila znana odklonilna vedenja psa in sta lahko pričakovala nastanek škodnega dogodka, ki bi ga lahko z ustreznim dodatnim nadzorom preprečila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek 11.550,00 EUR nadomesti z zneskom 9.450,00 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sodba potrdi.

II. Stranke nosijo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnico je ugriznil pes tožencev. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče njenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da sta toženca odgovorna za škodo do višine 70 %, 30 % škode pa zaradi svojega prispevka nosi tožnica sama. Tožencema je naložilo, da ji solidarno plačata 11.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2016 dalje (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da stranki krijeta sami vsaka svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Proti sodbi se po pooblaščencu pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne toženi zahtevek oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot zmotne je napadata ugotovitve prvostopenjskega sodišča (v nadaljevanju tudi sodišče), da dvorišče neposredno meji s potjo, kjer je mogoče pričakovati mimoidoče; da je območje dvorišča navzven zaznavno le na podlagi različne površine tal (rdeči tlakovci in siv asfalt) ter da druge očitnejše razmejitve med njima ni tako da mimoidoči, ki zgolj navidezni ločenosti poti in dvorišča ne posveča posebne pozornosti, zlahka s poti nezavedno zaide/stopi v območje dvorišča, na katerem je bil privezan pes tožencev. Zatrjujeta in obrazlagata, da se tožnica psa ni bala in se mu je zavestno približala. Sklicujeta se na njeno izpovedbo (da je psa videla, da je tam sedel; da ji je pes skočil na roko in jo zgrabil; da ko je v preteklosti hodila peš mimo, je bil pes privezan, da se je kdaj zaletaval, vendar ni prišel tako blizu; da je po tem dogodku poskušala psa privabiti k sebi, da skoči, ampak če skoči, se mora vreči po tleh, ne more se gor dvigniti...), na fotografije, predvsem A12 (ki po njunih trditvah izkazuje, da je dvorišče od poti ločeno tudi z robnikom), na dejstvo, da v verigo psa ni bilo poseženo. Izpovedba prve toženke je življenjska in logična, ki pa je sodišče ni upoštevalo pri presoji dejanskega stanja, zato ga je ugotovilo zmotno. Sodišče je napačno opredelilo, kaj v konkretnem primeru pomeni ustrezno varstvo in nadzorstvo psa. Tožničina hiša je zadnje hiša v ulici. V ulici sta samo hiši tožencem in tožnice, tako da je trditev sodišča, da mi morala toženca psa ustrezno zaščititi, ker mimo hodijo mimoidoči, napačna. Mimo dvorišča, na katerem je bil privezan pes tožencev, lahko gre samo tožnica in njeni obiskovalci. Ni nepomembno, da se tudi pot, po kateri je hodila tožnica, nahaja na zemljišču tožencev. Ne gre za javno površino, kar bi moralo sodišče upoštevati ob napolnitvi pravnega standarda ustreznega varstva in nadzorstva. Menita, da pes Medo ni nevaren oziroma agresiven. Da se je pes zaganjal v avtomobile (kar sicer zanikata), ne pomeni, da je nad njim potrebno večje nadzorstvo, kot je običajno. Tožnica je sama izpovedala, da s psom drugih težav ni imela. Navajata, da je tožnica edina, ki je psa največkrat videla in se z njim srečevala, da ga je večkrat hranila in mu odstranjevala klope, kar je bilo zanj neprijetno in se je pri tem vznemiril. Tudi leta 2010, ko je prišlo do ugriza deklice, je bila prisotna tožnica, ko je tožnica šla proti kurilnici tožencev, kjer je ležal pes, in je šla deklica za njo. Tožnica je večkrat posegala v območje psa, se je k njemu silila in ga tudi dražila. Povsem jasno ji je bilo, do kam sega veriga psa, saj je ob zaslišanju tudi povedala, da je po ugrizu pozvonila na vratih tožencev, da je šla zadaj, saj pes tam ne doseže. Škodni dogodek je povzročila tožnica sama, ko se je psu preveč približala. Tega ni naredila naključno, zato je zaključek, da je bil napad psa zanjo nepričakovan, napačen. Toženca nista mogla in nista bila dolžna na svojem zemljišču psa zavarovati do te mere, da bi preprečila neutemeljene posege tožnice na njuno zemljišče. Ne glede na to, kako bi psa zavarovala, se v konkretnem primeru izkaže, da je tožnica k psu sama, prostovoljno pristopala tudi na dan škodnega dogodka. Toženca sta psa ustrezno zavarovala, pripela sta ga na dovolj kratko verigo, hkrati pa za naključne mimoidoče postavila tudi opozorilno tablo, ki je bila na zelo vidnem mestu. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je podan temelj zahtevka. Menita, da sta se skladno z določili 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s tem, ko sta poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom, odgovornosti razbremenila.

Tudi sicer prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo prispevka tožnice. Očitno je, da je prispevala v večji meri kot samo 30 %. Sklicujeta se na odločbo II Cp 513/2007. Tožničin prispevek bi moral biti najmanj 80 %.

Pritožujeta se tudi zoper višino prisojene odškodnine. Sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Trditvena podlaga tožnice glede višine odškodnine je bila zelo pavšalna. Sodišče jo je dopolnilo z izvedenskim mnenjem ter svojim sklepanjem, kar je nedopustno. Tožnica je trdila, da je hude bolečina trpela 5 dni, sodišče pa je na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo, da je trpela hude bolečine 7 dni. Gre za prekoračenja trditvene podlage. Sodišče v sodbi najprej posttravmatsko stresno motnjo upoštevalo pri nevšečnostih in tožnici prisodilo višjo odškodnino, nato pa jo je upoštevalo še pri strahu, čeprav tožnica slednjega v svojih trditvah ni zatrjevala, še manj pa izpovedala ob svojem zaslišanju. Iz izvida psihiatrične ambulante z dne 14.11.2019 je pod diagnozo navedena posttravmatska stresna motnja, vendar pa je sodišče slednjo pripisalo škodnemu dogodku, kar je neutemeljeno. Iz izvida namreč izhaja, da je tožnica izpovedala, da se pes nahaja blizu njenega doma in se ga boji. Nadalje navaja, da se počuti bolje ter da travmatski dogodek ni edini vzrok težav gospe, gotovo pa negativno vpliva na njeno psihično stanje. Pojasnjuje tudi, da je tožnica v preteklosti doživela prometno nesrečo, zaradi katere še danes ne vozi. Iz navedenega torej ne izhaja, da je posttravmatsko stresno motnjo mogoče pripisati izključno škodnemu dogodku, ampak zagotovo tudi prometni nesreči, ki s škodnim dogodkom nima povezave. Sodišče je napačno zaključilo oziroma slednje iz priloženih listin ne izhaja, da tožnica zaradi škodnega dogodka trpi za postravmatsko stresno motnjo. Ker o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v sodbi obstaja nasprotje z listinami, ki so priložene v spisu, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je sama izpovedala, da je to psihiatrinji omenila pred kratkim „ma to ni dolgo kaj sem povedala še to ne, je rekla imate še kakšne problema, jaz sem rekla, no in pol tam je rekla dajte še to zraven ne“. To je vse kar je o svojih duševnih težavah izpovedala. Iz izpovedi izhaja, da je psihiatrinja tožnici predlagala, da se zapiše še to. Sama pa temu ni posvečala posebne pozornosti in je to omenila bolj mimogrede. Glede na zelo pomanjkljivo trditveno podlago glede duševnega stanja tožnice ter izpovedbe, kjer je psihiatrinji te težave omenila bolj mimogrede, pa sodišče ne bi smelo njenemu strahu oziroma posttravmatski stresni motnji pripisati take vrednosti. Pri prisojanju odškodnine zaradi nevšečnosti med zdravljenjem ji je neutemeljeno priznalo tujo pomoč. Pojasnila izvedenca, da je bila začasno nezmožna za razna opravila, ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Sodišče je samo nadomestilo zelo pomanjkljivo trditveno podlago glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnico je večkrat pozvalo, naj pove, kje jo deformirana roka vse ovira, pa sama ni povedala nič konkretnega (razen, da leva roka bolj pomaga desni). Kasneje je zgolj povedala, da jo je oviralo pri gospodinjskih delih (umivanju in kopanju) in vsa dela, ko so. Tudi na vprašanje svojega pooblaščenca, tožnica ni izpovedala, katerih konkretnih del ne more več opravljati. Zgolj pavšalne navedbe „pri vseh delih, ko so“, pa ne more biti ustrezno dokazana in priznana odškodnina v višini 7.000,00. Sodišče je tožnici priznalo 14 povprečnih mesečnih plač. Pritožba citira odločbo VSM I Cp 1094/2017, ko je sodišče prisodilo tožniku 9,9 povprečnih neto plač in zaključuje, da je tožnica prejela nesorazmerno visoko odškodnino.

Sodišče je tožnici iz naslova strahu priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, ob dejstvu, da je po ugrizu psa šla pozvonit k tožencema in jima pojasnila nastalo situacijo. Izvedenec je ravno iz tega razloga pojasnil, da je njen primarni strah lahko trajal zgolj nekaj sekund, ko je pes roko držal, sekundarni pa je trajal do odstranitve šivov, torej 12 dni oziroma blažji strah še malo manj kot en mesec. Priznana odškodnina je pretirana, četudi je sodišče pojasnilo, da je to vštelo tudi strah pred psi. Preslišalo je, da je toženec na zadnji obravnavi povedal, da je pes Medo marca letos umrl, tako da tožnica strahu zaradi Meda ne more več trpeti. Tudi ob zaslišanju julija 2020 ni izpovedala, da se psa še vedno boji, saj ga ni bilo več. Pritožba se sklicuje na odločbe II Ips 528/95, II Ips 283/96, II Ips 652/96 ter VSL I Cp 1840/2013. 3. Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Izpostavlja izpovedbe prič, ki se nanašajo na napade psa Meda. V zvezi s pravnim standardom dolžnega varstva in nadzorstva navaja, da so materialno pravna izhodišča v zvezi s tem že utrjena. Smisel je v tem, da je za psa poskrbljeno tako, da mu je onemogočeno, da bi koga poškodoval, zato se mu mora možnost poškodovanja preprečiti na učinkovit način, pri čemer mora biti nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki je lastnik mogel in moral predvideti. Sklicuje se na odločbe VSC Cp 743/2007, VSL I Cp 2626/2009, VS RS II Ips 360/2011, VSM I Cp 1523/2010. Kot nedopustne novote označuje pritožbene navedbe, da naj bi se rizično področje nahajalo na popolnoma neobljudenem kraju in da naj bi šlo za pot, ki jo uporablja pretežno le tožnica. Te navedbe so tudi neresnične. Še v svoji prvi pripravljalni vlogi je toženka to pot označila kot javno pot, tako jo je označila tudi tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi, pa toženka tega ni prerekala. Kot javna površina je bila opredeljena tudi v tožbi. Gre za edino dovozno pot do hiše tožnice, kjer živi z družino, zato je jasno, da po njej ne hodi le tožnica, temveč najmanj vsi, ki prihajajo k njim. Gre za področje, ki se nahaja v stanovanjskem naselju. To izhaja iz fotografij, v stanovanjskem naselju je mimoidoče po asfaltiranih poteh mogoče pričakovati. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na robnik, navaja, da ne gre za robnik, ki bi kakorkoli preprečeval prehod med dvoriščem in potjo. Ne predstavlja niti vizualne niti fizične ločnice. V običajnih situacijah skoraj ni zaznaven. Kje je točno pes ugriznil tožnico, ni bilo mogoče ugotoviti. Temu je botrovalo dejstvo, da je toženka neposredno po dogodku, ko je toženec odpeljal tožnico v zdravstveni dom, še pred prihodom policistov, sprala krvave madeže. Očitno je bil njun namen prikriti sledove. Zavrača očitek, da se je morala tožnica psu precej približati. Upoštevati je treba, da pes ne doseže samo do dolžine verige, temveč ko napade, s tacami in gobcem najmanj za dolžino tac in glave seže dlje od točke, kjer se veriga konča. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi tožnica psa večkrat dražila in silila k njemu. Tega toženca na prvi stopnji nista navajala. Gre za nedopustne pritožbene novote. Navajala sta, da ne vesta, zakaj je pes napadel tožnico. Toženec je sklepal, da ga je tožnica hotela pobožati. Zavajajoče je povzemanje izpovedbe tožnice glede tega, da je tožnica povedala, da je po ugrizu pozvonila na vratih tožencev, kjer pes ne doseže. Čeprav se ni pritožila, se ne strinja z ugotovitvijo sodbe, da mejo prestopila za nekaj 10 cm.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče pri sojenju ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev (niti očitanih niti uradoma upoštevnih) in tudi sodba je v tem pogledu brez napak. Pritožba ji v zvezi s posttravmatskim stresnim sindromom neutemeljeno očita protispisnost. Zatjuje postopkovno kršitev, dejansko pa napada dokazni zaključek sodbe, da je imela tožnica posttravmatski stresni sindrom.

6. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek in skrbno ocenilo dokaze. Dokazna ocena je vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Temelji na uspehu celotnega dokaznega postopka. Dokazni zaključki so ustrezno argumentirani in vsebinsko prepričljivi.

**Glede temelja:**

7. Ugotovitve, ki so pomembne za odločitev o temelju zahtevka, so predstavljene v točkah 11 do 14. Pritožba jih ni z ničemer omajala.

8. Iz sodbe izhaja, da je prišlo do ugriza na neograjenem dvorišču tožencev, ki meji z asfaltirano potjo. Pes Medo, mešanec med labradorcem in zlatim prinašalcem, je bil privezan na verigi, ki je segala približno 40 cm do meje med dvoriščem in dovozno potjo. Na prisotnost psa je opozarjala opozorilna tabla z napisom Hud pes, kar vse za pritožbo ni sporno.

9. Iz sodbe izhaja tudi, da je dvorišče povsem odprto in fizično ni ločeno od poti. Kje je območje dvorišča in kje je območje poti, je navzven zaznavno le na podlagi različne površine tal. Vsak mimoidoči je lahko neovirano prišel do psa. Mimoidoči lahko zlahka s poti nezavedno zaide/stopi v območje dvorišča. Teh ugotovitev pritožba ni z ničemer ovrgla. Z izpostavljanjem dejstva, da je med dvoriščem in asfaltirano potjo tudi robnik, toženca ne moreta uspeti. Kot je razvidno iz fotografij v spisu, ne gre za robnik, ki bi predstavljal „stopničko“, zato njunim trditvam, da ga je potrebno prestopiti, pritožbeno sodišče ni sledilo.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica v določeni manjši meri (lahko le nekaj 10 cm) skrenila s poti na dvorišče. To je bil tudi razlog, s katerim je utemeljilo odločitev, da je tudi sama prispevala k škodi. Zato je pritožbeno razlogovanje tožencev, da se je psu očitno približala na razdaljo, da jo je lahko ugriznil, nepotrebno. Nadaljnji zaključki, ki jih ponujata v pritožbi, da je imela tožnica očiten namen, da bi se psu približala, pa nimajo podlage v izvedenih dokazih, niti v ostalem spisovnem gradivu. Sodbene ugotovitve, da je bil napad zanjo tistega dne nepričakovan, nista z ničemer ovrgla.

11. Toženca neuspešno zatrjujeta, da pot, ki vodi ob njunem dvorišču, ni javna pot. Na to pritožbeno trditev je pravilno odgovorila tožnica v odgovoru na pritožbo.1 Tudi, če ne bi šlo za javno pot, odločitev ne bi bila drugačna. Gre za edino pot, ki vodi do tožničine hiše in jo nedvomno uporablja vsaj tožnica in njena družina ter njihovi obiskovalci.

12. Kot izhaja iz sodbe, je pes Medo napadel že več ljudi. Že prej je ugriznil človeka v času, ko je bil privezan na dvorišču. Na dvorišču se je zaganjal v mimoidoče oziroma avtomobile, ki so peljali mimo. Tožencema so bila znana odklonilna vedenja psa in sta lahko pričakovala nastanek škodnega dogodka, ki bi ga lahko z ustreznim dodatnim nadzorom preprečila. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo, da sta zato odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Strinja se tudi, da znaša njuna odgovornost 70 %. Pri odločitvi je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo tudi dejstva in okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba in svojo odločitev tudi pravilno pravno argumentiralo. Pravilno je uporabilo zakon (158. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in upoštevalo sodno prakso.2 Pritožba je zato glede odločitve o temelju neutemeljena.

**Glede višine škode:**

13. Tožnica je utrpela pasjo ugriznino leve dlani (eno večjo 11 cm dolgo raztrganino in tri manjše ugrizne rane na levi dlani, ki so posledica enega ugriza) in zlom pete dlančnice leve dlani pod glavico. Prvostopenjsko sodišče ji je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500,00 EUR. Toženca izpodbijata odškodnino po vseh navedenih postavkah, razen za skaženost. Zatrjujeta, da je odškodnina previsoka.

14. V sodbi je ugotovljeno, da je tožnica utrpela hude telesne bolečine 7 dni, srednje hude 7 dni in blage en mesec in pol. Bila je enkrat operirana v lokalni anesteziji, enkrat je dobila injekcijo proti bolečinam, trikrat je bila zbadana ob aplikaciji zaščite proti tetanusu, 14- krat je bila previta, deset dni je jemala široko spektralni antibiotik, jemala je tudi zdravila proti bolečinam, tri tedne je nosila ruto pestovalnico in ta čas praktično ni mogla uporabljati leve zgornje okončine. Osemkrat je bila na fizioterapiji, cca dva meseca si je razgibavala prsta tudi doma, 17-krat je bila pregledana v ambulanti v Postojni, enkrat pri kirurgu v Postojni, dvakrat pri kirurgih v Kopru, enkrat v antirabični ambulanti v Kopru. En mesec in pol je potrebovala tujo pomoč pri opravljanju osebne higiene, pripravljanju ležišča, oblačenju, obuvanju ter elementarnih domačih opravilih, povprečno tri ure na dan, po tem času pa še en mesec in pol kakšno uro in pol na dan. Utrpela je tudi posttravmatsko stresno motnjo.

15. Pritožbeno sodišče je preizkusilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ugotovilo, da je bila ta pravilno odmerjena (ni previsoka), ne glede na to, ali je tožnica trpela hude bolečine 5 ali 7 dni.3 V zvezi z upoštevano tujo pomočjo se toženca pritožujeta neutemeljeno. Njune navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče4. 16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče v nasprotju z listinami ugotovilo, da tožnica zaradi škodnega dogodka trpi za posttravmatsko stresno motnjo. Kot rečeno, ne gre za postopkovno kršitev in niti dejansko stanje ni napačno ugotovljeno. Sodbene ugotovitve v zvezi s psihičnimi težavami tožnice kot posledicami ugriza psa imajo podlago v izvedenih dokazih. Dokazni zaključki so prepričljivi.5 Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožnici, da je zaradi ugriza psa imela določene psihične težave, sledilo pa je tudi izvidom njene psihiatrinje. Imela je psihične težave zaradi dogodka v smislu motenj spanja, nočnih mor zaradi podoživljanje dogodka in tesnobnih občutkov ob hoji mimo dvorišča, kjer je bil pes, ki jo je napadel. Dejstvo, da je psihiatrinja tožnici predlagala, da se zapišejo še težave, ki jih je imela zaradi ugriza psa, izvidu ne jemlje verodostojnosti. Prvostopenjsko sodišče ga je pravilno upoštevalo.

17. Ugotovljene psihične težave so bile pravilno upoštevane pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (motnje spanja), odškodnina za strah pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča previsoka. Tožnica je trpela intenziven, hud strah ob napadu nekaj trenutkov ter za izid zdravljenja strah hude intenzitete dvajset dni, srednje hude dva tedna in blag strah dva tedna. Še vedno se boji tujih psov. Sodbeno ugotovitev, da tožnica živi v bližini psa Meda, je pritožbeno sodišče upoštevalo skupaj z dejstvom, da je Medo ugriznil tožnico 5.8.2015 in da je Medo preminil marca 2020, kot zatrjujeta toženca (tožnica tega ni prerekala). Primerna odškodnina za strah znaša 2.000,00 EUR.

18. Toženca se utemeljeno pritožujeta tudi glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta je odmerjena previsoko. Tožnica (rojena leta 1946) ima trajne posledice in sicer zavrto gibljivost mezinca leve roke srednje stopnje in zmanjšano gibljivost prstanca leve roke lažje stopnje. Je nekoliko zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo močan grob opozicijski prijem z levo roko (prijemanje ročajev, držajev, ročnega orodja, hišnih pripomočkov za čiščenje). V srednji meri je zmanjšano sposobna za dvigovanje bremen dvoročno, ki so težka 10-15 kg. Lahko opravlja domača opravila, dela na vrtu, vendar z nekoliko povečanimi napori. Je zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo fino koordinacijo prstov (je bolj okorna). Upoštevaje ugotovljena dejstva in okoliščine tega primera, zakonodajo in sodno prakso, je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to škodo 5.000,00 EUR.

19. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožnici prisodilo za 2.100,00 EUR nižjo odškodnino. Toženca ji morata tako plačati 9.450,00 EUR namesto 11.550,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (peta alineja 358. člena in 353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je odločalo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje vse okoliščine tega primera (tudi uspeh strank na prvi in drugi stopnji)6 je po tehtnem premisleku odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Zato ni poseglo v stroškovni izrek sodbe in je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1 Toženca nista prerekala tožničine trditve, da gre za javno pot. Tudi sama v odgovoru na tožbo govorita o javni poti. Izpovedba toženca, da pot ni zarisana in da je to še vedno njegovo zemljišče, ne pomeni prerekanja tožničinih trditev. 2 Primerjaj VSC Cp 448/2020. 3 V tožbi je trdila, da je trpela hude telesne bolečine, ki so trajala 5 dni, nato še en mesec stalno zmerno hude bolečine, nato nadaljnjih 5 mesecev občasne zmerno hude bolečine in sicer so bile bolečine prisotne ves čas. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da jih je trpela 7 dni. Toženka očita sodišču, da je pri ugotovitvi o trajanju hudih telesnih bolečin prekoračilo trditveno podlago. 4 Glej 22. točko obrazložitve sodbe. 5 Pritožba pristransko predstavlja in ocenjuje dokaze. Iz spisa je razvidno, da je izvedenec na podlagi izvidov Psihiatrične ambulante S., ki jih je na pregled k njemu prinesla tožnica, povzel, da tožnica, odkar jo je ugriznil pes, jemlje vsakodnevno zdravilo proti tesnobi, ker se zvečer ne umiri. Težave z nespečnostjo so pričele po ugrizu psa, a kmalu potem je imela še druge zdravstvene težave in se pri psihiatru dalj časa ni oglasila. Psihiater je bil mnenja, da travmatski dogodek gotovo ni edini vzrok težav tožnice. Gotovo pa je negativno vplival na njeno psihično stanje. Poleg osnovne diagnoze je napisal že diagnozo posttravmatska stresna motnja. Toženca sta temu mnenju nasprotovala in sicer iz razloga, ker tožnica ni predložila izvida, ki bi potrjeval, da je potrebovala pomoč psihiatra in ker do prvega naroka za glavno obravnavo ni omenila, da bi se zaradi posledic škodnega dogodka zdravila pri psihiatru. Toženec je bil opozorjen, da je tožnica že v tožbi izrecno navedla, da ima zaradi škodnega dogodka še vedno paničen strah pred psmi. Tožnica je takrat predlagala, da sodišče postavi izvedenca psihiatrične stroke, čemur sta toženca nasprotovala češ, da je prekludirana. Vztrajala sta pri stališču, da tožnica ni imela zadostne trditvene podlage. 6 Tožničin uspeh na prvi stopnji, kjer so stroški strank višji, se je znižal za cca 10 %, uspeh tožencev v pritožbenem postopku, kjer so stroški nižji kot na prvi stopnji, pa je cca 20 %.