Jedro

Dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti, ki jo stranki pravnega razmerja vežeta na obrestno mero, določene banke, je določljiva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki obračunane zamudne obresti v višini 47.230,70 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da sta sodišči prve in druge stopnje svoji odločitvi nepravilno oprli na "splošne prodajne in plačilne pogoje". Ti ne vsebujejo bistvenih sestavin prodajne pogodbe. Nepravilno sta se tudi sklicevali na 3. odst. 399. člena ZOR. Predmet spora namreč niso pogodbene obresti, pa tudi za kreditno razmerje ni šlo. Obrestna mera zamudnih obresti po omenjenih splošnih pogojih ni določljiva, saj nikjer ne omenjajo likvidnostnih kreditov. Zaradi tega lahko tožeča stranka zahteva zamudne obresti samo po obrestni meri zamudnih obresti, ki jo določa zakon.

Edino sporno vprašanje v tem sporu je, po kakšni obrestni meri mora tožena stranka plačati zamudne obresti. Zato je v zvezi z vsebino splošnih prodajnih in plačilnih pogojev z dne 1.10.1991 za odločitev pomembno samo, ali je višina obrestne mere zamudnih obresti na njihovi podlagi določljiva.

Dolžnost plačila zamudnih obresti v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti določa zakon (1. odst. 277. člena ZOR). Zato določa zakon tudi obrestno mero (v času nastanka obveznosti plačila zamudnih obresti je bil to zakon o obrestni meri zamudnih obresti - Ur. list SFRJ štev. 57/89), vendar samo za primer, če se stranki pravnega razmerja glede nje ne dogovorita drugače (primerjaj: 20. člen ZOR). Prav to pa sta storili stranki spora s sprejemom splošnih prodajnih in plačilnih pogojev.

V 7. točki omenjenih pogojev sta stranki spora določili, kako bosta določali obrestno mero zamudnih obresti. Njeno določitev sta vezali na obrestno mero, ki jo uporablja LB GB d.d. Na tako dogovorjen način pa je obrestno mero zamudnih obresti možno določiti. Nasprotno stališče tožene stranke je zmotno. Za opredelitev, ali je obrestna mera zamudnih obresti na dogovorjeni način določljiva, sta se sodišči prve in druge stopnje pravilno oprli na 3. odst. 399. člena ZOR kot na določbo, ki je najbližja spornemu primeru. Tudi po tem zakonskem določilu se določi obrestna mera (sicer pogodbenih) obresti, če ne gre za posameznike, po obrestni meri, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za takšno ali podobno vrsto posla. Če je zakon sam uredil določljivost obrestne mere z napotitvijo na obrestne mere, ki jih plačujejo oziroma s pogodbo določajo banke, ni razloga, da na enak način med strankami pravnega razmerja dogovorjenega načina določanja višine obrestne mere zamudnih obresti ne bi mogli enako obravnavati. Pri tem sta bili stranki spora še natančnejši od zakona - navedli sta konkretno banko, katere obrestne mere bosta uporabili za določitev obrestne mere zamudnih obresti. Revizijsko sodišče opozarja še na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki spora sklenili posel kratkoročnega značaja, za kar bi banka določila obrestne mere za kratkoročne likvidnostne kredite, in na okoliščino, da tožena stranka tekom postopka ni ugovarjala, da banka za podobno vrsto posla kot je bil posel, iz katerega izhaja zahtevek na plačilo zamudnih obresti, ne bi določila obresti po obrestni meri za kratkoročne likvidnostne kredite.

Glede na navedeno do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava ni prišlo. Sodišči sta tudi sicer materialno pravo pravilno uporabili. Ker tekom postopka tudi ni prišlo do kakšne od bistvenih kršitev določb pravnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.