Jedro

Kadar so zamudne obresti dogovorjene s pogodbo (kar ni v nasprotju z zakonom, ker določba 1. odst. 277. člena ZOR ni obvezne narave), ni pa dovolj jasno določena obrestna mera, je treba za njeno določitev smiselno uporabiti določbo 3. odst. 399. člena ZOR, po kateri je predpisan način določitve pogodbene obrestne mere, če ta s pogodbo ni dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati zamudne obresti v višini 47.230,70 SIT ter ji povrniti za 8.900,00 SIT izvršilnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Meni, da v splošnih prodajnih in plačilnih pogojih obrestna mera ni niti določena niti določljiva, zato gredo tožeči stranki zamudne obresti le po zakonski obrestni meri. Tako je isto sodišče prve stopnje tudi odločilo v identični zadevi med istima strankama. Predlaga spremembo ali razveljavitev napadene sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je bilo sporno samo to, ali sta se pogodbeni (in pravdni) stranki s splošnimi prodajnimi in plačilnimi pogoji z dne 1.10.1991 (na katerega se sklicujeta obe in tako ni sporna njegova veljavnost) dogovorili, da bosta v primeru zamude s plačili obveznosti plačali zamudne obresti po drugačni, višji obrestni meri od zakonske ali ne ter ali je ta obrestna mera vsaj določljiva.

Pritožbeno sodišče glede razlage 7. točke navedenih splošnih pogojev, v kateri je vsebovan dogovor o obrestni meri, v celoti soglaša s stališči prvostopnega sodišča. Iz te določbe namreč izhaja popolnoma jasen namen pogodbenikov, da pri obračunu zamudnih obresti uporabita stopnjo, ki jo uporablja LB GB d.d., Ljubljana, če je ta višja od zakonske obrestne mere zamudnih obresti. Res je, da obrestna mera pri tem ni izražena s številko in tudi ne kako drugače opisana. To pa še ne pomeni, da ni določljiva. Kadar so zamudne obresti dogovorjene s pogodbo (kar ni v nasprotju z zakonom, ker določba 1. odst. 277. člena ZOR ni obvezne narave), ni pa dovolj jasno določena obrestna mera, je treba za njeno določitev smiselno uporabiti določbo 3. odst. 399. člena ZOR, po kateri je predpisan način določitve pogodbene obrestne mere, če ta s pogodbo ni dogovorjena. Ravno to pa je pravilno napravilo sodišče prve stopnje, ko je pritrdilo tožeči stranki, da je glede na naravo pogodbe najprimernejša obrestna mera navedene banke za kratkoročne likvidnostne kredite. Pri tem za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, da je isto sodišče prve stopnje v enakem primeru res odločilo drugače (sodba je postala pravnomočna brez pritožbe tožeče stranke). Sodišče namreč na to sodbo ni vezano. Vezano je samo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (primerjaj 3. odst. 12. člena ZPP), kadar je dejansko stanje civilnopravnega razmerja in kaznivega dejanja identično.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku (zlasti o obrestni meri) na ugotovljeno dejansko stanje (ki med strankama ni bilo sporno) materialno pravo pravilno uporabilo. Kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP ni napravilo. To pomeni, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je sodišče druge stopnje po 368. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno prvostopno sodbo.

Na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.