Jedro

S tem, ko je toženec dokazal priposestvovanje služnosti poti, na kateri naj bi povzročil motenje, je odpadla podlaga za izrek prepovedi vznemirjanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi tako, da se točka I. izreka spremeni tako, da se glasi: ″Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin ID znak parcela ... 5/1 (ID ...), ID znak parcela ... 5/2 (ID ...), ID znak parcela ... 5/3 (ID ...), ID znak parcela ... 5/4 (ID ...) obstaja služnostna pravica vožnje s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi in v naravi v obliki kolesnic vidni utrjeni poti širine 2,7 m in dolžine 70 m, in sicer poteka služnostna pot na skrajnem zahodnem delu služečih nepremičnin s pričetkom od javne lokalne ceste, vzdolž nepremičnine ID znak parcela ... 28 (ID ...) ter v odmiku od 1 metra do 2,5 metra od meje z nepremičnino ID znak parcela ... 28 (ID ...) vse do geodetske točke 589 (ki predstavlja tromejo med parcelo ... 28, parcelo ... 32 in parcelo ... 33/1), kar vse poteka v breme oziroma po služeči nepremičnini ID znak parcela ... 32 (ID ...) in parcela ID znak parcela ... 33/1 (ID ...)‶, v presežku da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili, pa se zahtevek po nasprotni tožbi zavrne.

III. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se razveljavi točka IV. izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Pritožba zoper točko III. izreka sodbe in zoper nespremenjeni in potrjeni del sodbe glede točke I. in II. izreka pa se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

V. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 97/20217 z dne 30. 3. 2021 je sodišče prve stopnje sklenilo in razsodilo. Sklenilo je, da se sprememba tožbe z dne 12. 11. 2020 se ne dovoli v delu: ″1. … in da na celotni severni del parc. št. z ID znakom ... 47/8, last B. E., navozi plodno zemljo brez plevela, tako da bo ta vse do meje te tožnikove parcele s toženčevima parc. št. z ID znakoma ... 68/1 in ... 68/2 na isti višini, kot je zemlja na preostalem severnem delu te tožnikove parcele. 2. ...in kot lastnika pare. št. z ID znakom ... 47/8 s kopanjem in odstranjevanjem zemlje na tej tožnikovi parceli.‶ Razsodilo je: I. Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin ID znak parcela ... 5/1 (ID ...), ID znak parcela ... 5/2 (ID ...), ID znak parcela ... 5/3 (ID ...), ID znak parcela ... 5/4 (ID ...) obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi in v naravi v obliki kolesnic vidni utrjeni poti širine 2,7 m in dolžine 70 m, in sicer poteka služnostna pot na skrajnem zahodnem delu služečih nepremičnin s pričetkom od javne lokalne ceste, vzdolž nepremičnine ID znak parcela ... 28 (ID ...) ter v odmiku od 1 metra do 2,5 metra od meje z nepremičnino ID znak parcela ... 28 (ID ...) vse do geodetske točke 589 (ki predstavlja tromejo med parcelo ... 28, parcelo ... 32 in parcelo ... 33/1), kar vse poteka v breme oziroma po služeči nepremičnini ID znak parcela ... 32 (ID ...) in parcela ID znak parcela ... 33/1 (ID ...). II. V presežku se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne. III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Tožencu F. H. se v 15 dneh pod izvršbo nalaga, da kolesnice, ki nastajajo zaradi njegovih voženj po parceli z ID znakoma ... 32 in ... 33/1, last tožnika B. E., zatravi s kakovostno travo tako, da se višina tega dela ne bo razlikovala od višine preostalega dela teh dveh parcel na vseh straneh teh kolesnic, da preneha s hojo in vožnjami preko teh tožnikovih parcel zaradi dostopa do parcel z ID znaki ... 5/1, ... 5/2, ... 5/3, ... 5/4, ... 4, ... 6 in ... 31. 2. Tožencu F. H. se pod izvršbo prepoveduje, da bi v prihodnje vznemirjal tožnika B. E. kot lastnika pare. št. z ID znakoma ... 32 in ... 33/1 s hojo oziroma vožnjami po teh parcelah. 3. Toženec F. H. je dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške z DDV na odvetniško storitev v 15 dneh od njegovega prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo." IV. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) B. E. mora povrniti toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) F. H. njegove pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je najprej sklenilo, da sprememba tožbe z dne 12. 11. 2020 ne dovoli v delu, v katerem je odločilo s tem sklepom. Nato je razsodilo s sodbo, da se ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in kmetijsko mehanizacijo v obstoječi naravi v obliki koles in vidni utrjeni poti, ki poteka po v izreku opisani služnostni trasi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožnik zahteval prepoved vznemirjanje lastninske pravice in vzpostavitev v prejšnje stanje. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Glede sklepa o spremembi tožbe je sodišče prve stopnje sklenilo, da se kljub drugačni odločitvi tekom tega pravdnega postopka ne dovoli sprememba tožbe, ker gre za sklep procesnega vodstva. Nato je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik po nasprotni tožbi priposestvoval služnostno pravico, kot jo je le-ta opisal v tožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja služnostna pot po trasi, katere prepoved vznemirjanja zahteva tožnik in tudi vzpostavitev v prejšnje stanje in je zato, ker je tožnik po nasprotni tožbi dokazal obstoj stvarne služnosti, tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. O pravdnih stroških, na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožnika se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsemi tožbenimi navedbami tožeče stranke in je s tem kršilo tožnikovo pravico do izjave v tem sodnem postopku. Takšna odločitev je sprejeta tudi na podlagi napačne dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem ali je zatrjevana služnostna pravica priposestvovana v zatrjevanem obsegu in obliki. Sodišče ni ugotovilo, ali se je prav po tej trasi, brez nasprotovanja lastnikov pred prepovedjo res vozilo 20 let, kolikor je znašala priposestvovana doba po ZTLR. Približna trasa vožnje bi morebiti lahko zadoščala za odločitev o tožnikovem negatornem zahtevku, ne pa za odločitev o toženčevem ugotovitvenem zahtevku. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik po nasprotni tožbi izvrševal vožnje v miru in brez prepovedi, kajti tožnik se je vožnjam toženca resno upiral in je to izpovedal tudi A. M. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnika, da naj se ugotovi dolžina služnostne poti s pomočjo izvedenca geodetske stroke. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni pojasnilo, zakaj sodišče tožencu podeljuje tudi pravico do voženj z drugimi motornimi vozili, ko to npr. s tovornjaki in drugimi motornimi vozili, ker teh voženj tožnik po nasprotni tožbi očitno ni priposestvoval. Prav tako je sodišče neutemeljeno dovolilo služnost hoje po trasi, katero je določilo. Na tromeji med parcelami ID znak ... 28, ... 32 in ... 33/1 se ne nahaja geodetska točka 589. Gre za notranje nasprotje v izreku napadene sodbe. Nadalje navaja da, če tožencu že ne bi bilo mogoče prepovedati vožnje s kmetijsko mehanizacijo po določeni trasi, ki bi jo izkazal kot priposestvano, bi mu bilo treba prepovedati, da tožnika vznemirja z vožnjami zunaj te trase in v takšnih vremenskih okoliščinah, da se na tožnikovem zemljišču ne dela posebna škoda. Sodišče prve stopnje je tudi napačno podalo dokazno oceno o izpovedbi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je tudi sprejelo napačno odločitev, ker ni dovolilo, s sedaj izpodbijanim sklepom spremembo tožbe, kajti takšno dovolitev spremembe je v postopku na prvi stopnji naprej dovolilo, sedaj pa tega sklepa, s katerim je zavrnilo spremembo tožbe, ni spremenilo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo dovoliti spremembo tožbe. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je sodišče jasno in nedvoumno obrazložilo, da so vse priče skladno izpovedale kje in na kakšen način se je vozilo, zaradi česar je povsem nerelevantno, kako in zakaj je bila parcela ... 28 odmerjena, niti tožnik v postopku ni skušal dokazati razloga odmere parcele ... 28. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi trditve tožnika glede tega, da bo lahko toženec vozil kjerkoli bi hotel, držale. V zvezi z očitki vožnje za obdelovanje še na drugih parcelah je toženec jasno navedel, da so te parcele v lasti M. B., ki mu je letos dovolila, da jih pokosi, vendar za dostop do nepremičnim v lasti M. B., služečih nepremičnin v lasti tožnika, toženec ni uporabljal. Priče toženca niso bile naučene in sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno njihovih izpovedb. Priča E. R. je jasno izpovedal, da se je vozilo po zvoženi travi, in po kolesnicah in da ne ve po čigavem se je vozilo, tudi R. Z. je potrdil, da je bila vidna kolovozna pot oziroma, da so se videle ″špure‶ in da pot ni bila čisto ravna, temveč se malo lomi v levo. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke glede nenatančne določitve služnostne poti, saj je le-ta ustrezno precizirana in definirana. Navedbe, da bi se trasa služnostnih poti ves čas spreminjala so ostale neizkazane in s strani tožnika, saj so vse priče skladno izpovedale, da ni šlo za več kolesnic. Toženec je jasno izpovedal, da so se prvi spori začeli, ko je dobil pisno prepoved vznemirjanja, ki je v spisu in je datirana na 23. 10. 2017, vendar pa je služnost že priposestvoval. Glede obremenjevanja služnostne poti s hojo in motornimi vozili pa je treba izpostaviti sodno prakso, ki določa, da ker je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje s traktorji je jasno, da ta vožnja obsega tudi vožnjo z osebnimi vozili za kmetijske namene, kakor tudi za hojo. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, v delu, kjer ni dovolilo spremembe tožbe. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ne, kot to izhaja iz izreka odločitve sodišča druge stopnje.

5. Utemeljena je v delu, kjer sodišče prve s sklepom ni dovolilo spremembe tožbe z dne 12. 11. 2020. V tem delu je sodišče prve stopnje najprej dovolilo spremembo tožbe, kot je to razvidno iz list. št. 177 spisa in je s tem sklepom dovolilo spremembo tožbe in ker ne gre za sklep procesnega vodstva, temveč za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi, je zato odločitev sodišče prve stopnje v delu, kjer ni dovolilo spremembe tožbe nepravilna. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Utemeljeno pa pritožba tožene stranke izpostavlja, da je sodišče prve stopnje znotraj izreka sodbe v točki I. storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v izreku ugotovilo, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v naravi v obliki kolesnic, vidnih po utrjeni poti širine 2,7 m in dolžine 70 m, nato pa je v obrazložitvi sodbe v točki 38. zavzelo stališče in obrazložilo, da je tožnik zahteval in tudi dokazal samo obseg služnostne poti v obliki in obsegu, da se je tam vozilo samo s traktorji in s priključki za kmetijsko obdelavo. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je iz opisa služnosti izpustilo vožnjo z vsemi motornimi vozili in je v tem delu tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, ker naj bi šlo za preširok pojem. Ker tega v izreku sodbe ni storilo, je bistveno kršilo določbe ZPP, lahko pa sodišče druge stopnje to bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik te ostale vrste služnosti ni priposestvoval, kakor tudi ne zatrjevane služnosti hoje, ker je na podlagi svoje izpovedi in izpovedi prič dokazal, da se je tam vozilo le s traktorji in priključki in je zato sodišče druge stopnje to očitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravilo na takšen način, da je spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I. izreka sodbe, kakor bi to moralo storiti že sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje v tem delu temelji na določbi pete in šest točke prvega odstavka 358. člena ZPP.

7. Neutemeljena pa je pritožba v delu kjer pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da pa je tožniku po nasprotni tožbi uspel dokazano, da ima služnostno pravico, ki sicer ni vpisana v zemljiški knjigi, se pa izvaja že več kot 31 let in je toženec z dejanskim mirnim izvrševanjem, služnostno pravico pridobil na originaren način, s priposestvovanjem, v skladu z določbo člena 217 SPZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in tudi z ogledom samim na kraju ugotovilo, da pot do zemljišč tožene stranke ne poteka zgolj po nepremičninah v tožnikovi lasti, temveč tudi preko zemljišča s parc. št. 28 k. o. ... v lasti A. M., ki vožnjam ni nikoli nasprotoval in jih dopušča. Sporna pot že vrsto let poteka preko tožnikove nepremičnine in sicer od leta 1987, ko je toženec postal solastnik, skupaj s svojim očetom nepremičnin parc. št. 5/3 in 5/4, obe k. o. ... . Tožnik je lastnik gospodujočih nepremičnin parc. št. 32 in 33/1, obe k. o. ... in je tožnik po nasprotni tožbi te nepremičnine uporabljal brez težav do leta 2017 in je bil toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi o prepovedi vožnje prvič seznanjen šele s tožnikovim dopisom dne 23. 10. 2017, ko pa je že po materialnem pravu potekla zahtevana priposestvovalna doba. Vse priče, katere je sodišče prve stopnje zaslišalo so izpovedale, da je ta služnost potekala po kolesnicah, ki so vseskozi vidne, saj se je ves čas tam vozilo. Sodišče prve stopnje je tudi opravilo ogled kraja izvajanja služnosti in je tudi na podlagi ogleda, glede katerega pravdni stranki nista imeli pripomb, ugotovilo potek trase služnostne poti. Sodišče prve stopnje je napravilo prepričljivo dokazno oceno vseh zaslišanih prič in v točki 32. obrazložitve in je tudi napravilo pravilno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so vse priče enotno izpovedale, da se je za potrebe gospodujočih zemljišč vedno vozilo po sporni služnosti poti in nihče ni nikoli tega branil. Priče so bile v svojih izpovedbah prepričljive in sodišče ni našlo razloga, da jim ne bi verjelo. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpoved prič, katere pa so izpovedovale nasprotno. Da ima toženec prav, se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z ogledom na kraju samem, kjer je opazilo, da je viden odtis koles na zemlji in da je porjavela trava na območju kolesnic. Sodišče je ugotovilo, da dolžina sporne poti znaša približno 70 m, razdalja od zunanjega roba ene kolesnice do zunanjega roba drugih kolesnic pa znaša približno 270 cm. Stvar opazovanja je zajelo v fotografijah, v prilogi C spisa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se v korist parc. št. 5/3, 5/4 ter 5/1 in 5/2 izvajale vožnje s kmetijskimi stroji, za potrebe gospodujočih kmetijskih zemljišč preko, v tožbi opisane poti po parc. št. 32 in 33/1, že dolgo časa nazaj. Pogoji za priposestvovanje so bili izpolnjeni vsaj leta 2011 in sodišče je v točki 36. obrazložitve ugotovilo, da je do priposestvovanja služnosti prišlo že po ZTLR. Zato so v tej zvezi, glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje neutemeljene pritožbene trditve, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni natančno določena služnostna trasa. Temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je natančno opisalo služnostno traso in jo je tudi omejilo z obema geodetskima točkama. Takšnemu tožbenemu zahtevku, kateri je bil nazadnje spremenjen dne 11. 11. 2019 (glej list. št. 86 spisa), tožena stranka ni ugovarjala na takšne način, kot to sedaj želi prikazati v pritožbi. Tehnični spremembi zahtevka tožena stranka po nasprotni tožbi ni nasprotovala in je to izjavila tudi na ogledu samem. Glede prvotnega zahtevka pa tožena stranka po nasprotni tožbi ni podala takšnih odgovornih trditev, kot jih sedaj navaja v odgovoru na tožbo (list. št. 6-7 spisa) in ni najti takšnih trditev, kot jih sedaj navaja v pritožbi. Zato predstavljajo pritožbene navedbe, da je tožnik po nasprotni tožbi spreminjal služnostno traso in, da ni priposestvoval služnostno pot v takšni obliki, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in je to pritožbena novota. Zato so te navedbe v pritožbi neutemeljene in predstavljajo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena in jih zato sodišče druge stopnje ne more upoštevati. To pravilno v odgovoru na pritožbo navaja tudi tožeča stranka po nasprotni tožbi. Toženec po nasprotni tožbi ni navedel niti ne na ogledu na kraju samem, da je razviden zelo ozek pas med parcelami z ID znaki ... 33, ... 32 in ... 31 na njenem vzhodu in parcelo z ID znakom ... 29 na njenem zahodu in da ta pas, ki je bil namenjen dostopu do parc. št. z ID znakom ... in ... sega vse do javne ceste na jugu do parc. št. z ID znakom ... in ... na severu. Tožnik ni navajal, da toženec po teh dveh njegovih parcelah vozi kakor se mu zljubi in da zato ni priposestvoval služnost v takšni obliki, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi na kraju samem. Tako sodišče prve stopnje v tem delu ni poseglo v tožnikovo pravico do izjave. Tožena stranka po nasprotni tožbi tudi ni v odgovornih trditvah zatrjevala, da iz geodetske mape izhaja, da je bil tej poti namenjen prav, za to odmerjen del parcele z ID znakom ... 28, in zato ni mogoče nekatere dele izpovedb prič subsumirati pod takšne pritožbeni zaključek tožene stranke po nasprotni tožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na vprašanje ali je zatrjevana služnostna pravica priposestvovana v zatrjevanem obsegu in obliki in je tudi na podlagi ogleda na kraju samem prišlo do pozitivnega odgovora na to vprašanje. Tožnik tudi na kraju samem ni podal takšnih navedb, kot jih je sedaj v pritožbi, da ocenjena širina poti dopušča vožnje kjerkoli na oddaljenosti do 5,2 m od meje s parc. št. ID znak ... 28. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpovedi priče R. Z. in E. R. in ni prišlo do drugačnega zaključka, kot to izhaja iz izreka sedaj izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik po nasprotni tožbi je tudi predložil skico iz katere je vidna natančna označitev trase služnostne poti in poteka kot je opisana v izreku, sedaj delno spremenjene sodbe sodišča prve stopnje in je s tem tudi natančno označena, v smislu 19. člena ZZK-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je prav po tej označeni trasi in ugotovljeni na kraju samem vozilo brez nasprotovanja lastnikov pred prepovedjo vožnje iz leta 2017 in sicer vsaj 20 let, kolikor znaša priposestvovalna doba po ZTLR. Tako ne gre za približno traso vožnje in sami trasi v tehničnem smislu tožnik tudi ni, ko je tožeča stranka v nasprotni tožbi podala spremembo zahtevka, toženec po nasprotni tožbi, temu nasprotoval. Sodišče je na podlagi izpovedi tožnika po nasprotni tožbi in na podlagi izpovedi prič zaključilo, da je toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi izvrševal vožnjo v miru in brez prepovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse materialno pravne elemente za priposestvovanje služnosti. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izrek sodbe nepopoln oziroma nedorečen, ker niso navedeni vsi parametri, ki bi točno določali potek služnostne poti. Z, v izreku izpodbijane sodbe opisanim potekom služnostne poti, z opredelitvijo širine in dolžine poti, ki poteka vzdolž parc. št. 28 začeto od javne ceste proti severu, je zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa (19. člen ZZK-1), še zlati ker gre za obstoječo traso, ki je strankam znana in jo je sodišče prve stopnje kot takšno tudi ugotovilo pri ogledu na kraju samem1. 8. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tega, da nihče ni govoril o sporni nujni poti, in da je prestavil traso poti po kateri je nekaj časa vozil toženec, pred njim pa tudi njegov oče in njihovi pravni predniki. Toženec po nasprotni tožbi pa sami dolžini 70 m sporne poti ni substancirano nasprotoval2. 9. Tako se izkaže pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi glede odločitve, vsebovane v točki I. izreka za neutemeljeno, razen v delu, kjer je sodišče druge stopnje spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje glede prisoje preširoke pravice izvajanja služnosti. To je spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

10. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po prepovedi vožnje in po prenehanju vznemirjenj ter z vzpostavitvijo v prejšnje stanje. Pri tem sodišče druge stopnje še izpostavlja, da s samo hojo, glede katere je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnik ni zatrjeval, da so ravno v zvezi s hojo nastajala takšna vznemirjenja, ki bi zahtevala sodno varstvo v smislu tega, da kolesnice, ki nastanejo zaradi njegovih voženj po parcelah 32 in 33/1 v travi, nadomesti s kakovostno travo. Odločitev sodišča prve stopnje, obrazložena v točki 45. in 46. je pravilna in je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu. Ugotovljena služnost, izključuje postavljen zahtevek glede vznemirjanja lastninske pravice. Sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve tožeče stranke ni imelo razloga, da bi samo, v določenem delu toženi stranki naložilo prepoved vznemirjanja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, saj tožnik tožbeno ni zatrjeval, da toženec spreminja služnostno traso v tem smislu, da bi bilo treba delno tožbenemu zahtevku ugoditi, delno pa ga zavrniti.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP, člena 358 in 353 ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je moralo zato, ker še ni dokončno odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, razveljaviti stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. To je storilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

12. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Po določbi tretjega odstavka člena 165 ZPP pa sodišče druge stopnje v primeru, če razveljavi ali delno razveljavi sodbo ali sklep sodišča prve stopnje, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo o predmetu tožbe.

1 Tako tudi npr. VSL sodba III Cp 2479/2016 z dne 25. 1. 2017. 2 . Glej zapisnik z ogleda na kraju samem.