Jedro

Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni med drugim tudi v 4. točki 260. člena ZUP, ki pa določa kot obnovitveni razlog, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine N. z dne 19. 5. 2009. Z navedenim aktom je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, da se revidentkin predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom o razporeditvi delavca na delovno mesto z dne 29. 9. 1999, kot prepozen zavrže. Župan Mestne občine N. (v nadaljevanju župan) je s svojo odločbo z dne 3. 8. 2009 zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeni sklep prvostopenjskega organa.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 4. točke 260. člena ZUP, 263. člena ZUP, 267. člena ZUP. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe.

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče revizijo dovolilo, ker je revidentka uveljavljala dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi delovnega spora, ki ga vodi zaradi izplačila razlike plač, kar je izkazala s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1128/2009 z dne 20. 5. 2010. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, kar zatrjuje revizija. Predmet njegove presoje v obravnavani zadevi je zakonitost sklepa prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka. Zato je sodišče prve stopnje presojalo le to, ali je prvostopenjski organ pravilno zavrgel revidentkin predlog za obnovo postopka. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. To pa je sodišče prve stopnje izrecno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Šlo je torej za procesno odločitev o pravočasnosti predloga za obnovo postopka in ne za presojo zakonitosti akta, glede katerega je bila obnova postopka predlagana.

9. Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10. V obravnavani zadevi je revidentka vložila predlog za obnovo postopka dne 17. 4. 2009, v roku enega meseca, ko je prejela odločbo župana z dne 12. 3. 2009. S to odločbo je bilo odločeno, da se sklep župana z dne 1. 3. 1999 odpravi tako, da ostane revidentka do vključno 31. 10. 1999 razporejena na delovnem mestu sekretarja v Sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Glede na navedeno odločbo z dne 12. 3. 2009 pa je revidentka uveljavljala obnovo postopka, v katerem je bil izdan sklep z dne 29. 9. 1999, s katerim je bila od 1. 11. 1999 dalje razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva v Sekretariatu za kmetijstvo in turizem Mestne občine N. Pravno pomembno za odločitev v obravnavani zadevi pa je, ali je bil njen predlog pravočasno podan ali ne.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničin predlog za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP kot prepozen zavrgel. Po določbi četrtega odstavka 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Po petem odstavku istega člena ZUP se izjemoma lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni med drugim tudi v 4. točki 260. člena tega zakona, ki pa določa kot obnovitveni razlog, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Po navedbah revidentke je bilo z odločbo z dne 12. 3. 2009, zaradi katere vlaga predlog za obnovo postopka, drugače rešeno predhodno vprašanje, ki je bilo sicer rešeno v sklepu z dne 29. 9. 1999, za katerega predlaga obnovo postopka. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi v odločbi župana z dne 12. 3. 2009 ni drugače rešeno predhodno vprašanje, ki bi bilo sicer rešeno v sklepu o razporeditvi revidentke z dne 29. 9. 1999, glede katerega je predlagala obnovo postopka. S slednjim sklepom je bila revidentka od 1. 11. 1999 razporejena na mesto višje svetovalke za področje kmetijstva v Sekretariatu za kmetijstvo in turizem Mestne občine N., z odločbo župana z dne 12. 3. 2009 pa je bil odpravljen županov sklep z dne 1. 3. 1999 in odločeno, da revidentka ostane do vključno 31. 10. 1999 razporejena na delovnem mestu sekretarja v Sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve. Navedena upravna akta se torej po vsebini in času ne prekrivata. Zoper odločitev z dne 29. 9. 1999 pa po podatkih spisov tožnica ni uveljavljala sodnega varstva.

12. Ker v obravnavani zadevi odločba župana z dne 12. 3. 2009 kot samostojna odločba ne pomeni predhodnega vprašanja za sklep direktorja občinske uprave Mestne občine N. z dne 29. 9. 1999, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. ZUP, kar posledično pomeni, da ni podan razlog za daljši objektivni rok za uvedbo obnove postopka.

13. Ker je šlo za procesno odločitev, Vrhovno sodišče ni presojalo revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na sklep z dne 29. 9. 1999, glede katerega je bila predlagana obnova postopka.

14. Ker nista podana razloga, zaradi katerih je bila revizija vložena, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.