Jedro

Odločitev o sklepu z dne 1. 3. 1999, ki se nanaša na razporeditev tožnice na delovno mesto sekretarke v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve, to je kot višje upravne delavke, uvrščene v VII. tarifni razred, ne pomeni predhodnega vprašanja, ki bi v konkretnem primeru lahko pripeljalo do drugačne odločitve v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku že odločeno z dokončno odločbo z dne 2. 11. 1999, pravnomočno dne 25. 11. 1999, s katero je bila tožnica razporejena na delovno mesto višje svetovalke za področje kmetijstva, to je prav tako na delovno mesto višje upravne delavke, uvrščene v VII. tarifni razred. Ker ne gre za predhodno vprašanje, je pravilna ugotovitev, da ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je uveljavljala tožnica. Posledično je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega organa, da ni podan razlog za daljši objektivni rok za uvedbo obnove postopka.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Občinska uprava Mestne občine (MO) Novo mesto na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) na predlog tožnice za obnovo postopka, izdala sklep, da se predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom o razporeditvi delavca na delovno mesto št. 103-82/1997-1800 z dne 29. 9. 1999, kot prepozen zavrže. V obrazložitvi prvostopenjskega akta upravni organ navaja, da je tožnica podala predlog za obnovo postopka, v katerem navaja, da ji je bil izdan sklep, s katerim je bila z delovnega mesta svetovalec I za izobraževanje razporejena na delovno mesto višji svetovalec za področje kmetijstva v sekretariatu za kmetijstvo in turizem MO Novo mesto. Posledično ji je bil določen tudi količnik za obračun plače ter njena dela in naloge. Ob izdaji sklepa je bilo kot predhodno vprašanje ugotovljeno, da je tožnica razporejena na delovno mesto svetovalca I za izobraževanje, zaradi česar so bile izpolnjene zakonske predpostavke za njeno prerazporeditev. Tožnica je dne 17. 3. 2009 pridobila dokončno odločbo župana, s katero je bilo odločeno, da se njenemu ugovoru zoper sklep št. 146-13-97-V z dne 1. 3. 1999 ugodi in da se navedeni sklep odpravi. Ker odprava odločbe učinkuje za nazaj, to pomeni, da je bila tožnica na dan izdaje sklepa, dne 29. 9. 1999 razporejena na delovno mesto sekretarja v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve, kar na podlagi samega zakona pomeni, da je o bistvenem predhodnem vprašanju (vprašanje delovnega mesta, na katerega je tožnica razporejena ob izdaji tega sklepa), z odločbo župana odločeno bistveno drugače kot ob izdaji sklepa. Zato posledično niso izpolnjeni pogoji za razporeditev delavke po 30. členu Zakona o delavcih v državnih organih. V nadaljevanju tožnica navaja, da je predlog za obnovo postopka vložila v subjektivnem enomesečnem roku iz 1. odstavka 252. člena ZUP. Zato je treba sklep z dne 29. 9. 1999 odpraviti in ugotoviti, da tožnica tudi po 29. 9. 1999 oziroma po dokončnosti tega sklepa ostaja na delovnem mestu sekretarja v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve. V nadaljevanju obrazložitve se upravni organ sklicuje na določbe 260. in 263. člena ZUP. Navaja, da se ne strinja s tožnico, ko le-ta zatrjuje, da je odločba župana z dne 12. 3. 2009 oziroma njegova odločitev, da tožnica do 31. 10. 1999 ostane na delovnem mestu sekretarja, predhodno vprašanje, ki vpliva na sklep z dne 29. 9. 1999. Ugotavlja, da sklep z dne 29. 9. 1999 in razporeditev tožnice na delovno mesto pred izdajo tega sklepa nima nobenega vpliva na ta sklep, kar pomeni, da ne gre za predhodno vprašanje v zvezi s katerim je določen daljši objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Sklep o razporeditvi tožnice na delovno mesto višjega svetovalca za področje kmetijstva je postal pravnomočen dne 25. 11. 1999 in se je tako objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel dne 25. 11. 2002. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila priporočeno po pošti dne 17. 4. 2009, to je v roku enega meseca po prejemu odločbe župana št. 110-13/2009 z dne 12. 3. 2009, s katero je bilo odločeno, da se sklep župana z dne 1. 3. 1999 odpravi in da se tožnico do vključno 31. 10. 1999 razporedi na delovno mesto sekretarja v sekretariatu za vzgojo, izobraževanje, zdravstvo in socialne zadeve. Ker je bil predlog tožnice za obnovo postopka vložen po poteku triletnega objektivnega roka, ki ga zakon določa za obnovo postopka, je bilo treba njen predlog za obnovo postopka zavreči kot prepozen.

Tožnica v pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka kot prepoznega navaja, da vlaga pritožbo zoper sklep zaradi zmotne uporabe materialnih predpisov, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb ZUP-a o predhodnem vprašanju, o obnovitvenih razlogih in o roku za vložitev predloga za obnovo postopka ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Navaja, da prvostopenjski organ razlogov, ki bi narekovali izjemno dovoljeno obnovo postopka, ni obravnaval, ker se je zmotno postavil na stališče, da odločba, da tožnica do 31. 10. 1999 ostaja razporejena na delovnem mestu sekretarja, ne pomeni predhodnega vprašanja, ki bi vplivalo na drugačno odločitev v zvezi z izdajo sklepa o razporeditvi delavca na delovno mesto. (Pri)tožnica meni, da je obrazložitev prvostopenjskega organa pavšalna, tako da ni mogoče ugotoviti, niti preizkusiti razlogov, ki so pripeljali do takšnega stališča. Prav tako se prvostopenjski organ ni niti posredno opredelil do navedbe (pri)tožnice, da ob dejstvu njene razporeditve na delovno mesto sekretarke, niso bili izpolnjeni pogoji, da bi bila z delovnega mesta sekretarke razporejena in na ta način degradirana na delovno mesto višjega svetovalca za področje kmetijstva. Prvostopenjski organ je tudi anuliral pravico (pri)tožnice do izjave v postopku. Zato (pri)tožnica meni, da je prvostopenjski organ opustil tudi uporabo materialnega prava-ZDDO. Prvostopenjski organ bi namreč moral ugotoviti, da ne obstoji niti dejanska, niti pravna podlaga za razporeditev (pri)tožnice na delovno mesto višje svetovalke za področje kmetijstva. Zato (pri)tožnica navaja, da je vprašanje, na katerem delovnem mestu je bila razporejena ob izdaji sklepa z dne 29. 9. 1999, odločilno predhodno vprašanje, ki bi v obnovljenem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava pripeljalo do drugačne vsebinske odločitve v zadevi. Odločitev prvostopenjskega organa je tako nerazumna, da pomeni poseg v ustavno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. (Pri)tožnica zato predlaga pritožbenemu organu, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno in potrdil izpodbijani sklep. V obrazložitvi odločbe navaja, da je sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit. Prvostopenjski organ je zavzel pravilno stališče, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno in ga je zato bilo treba zavreči. Sklep o razporeditvi tožnice z dne 29. 9. 1999 je postal pravnomočen dne 25. 11. 1999. Ta sklep je bil izdan povsem samostojno in neodvisno od sklepa, v zvezi s katerim je bila izdana odločba župana, ki je bila izdana v zvezi z ugovorom na sklep z dne 1. 3. 1999, na podlagi katerega je bila tožnica razrešena z mesta sekretarke, torej se nanaša na povsem drug sklep. Zato je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pri izdaji sklepa z dne 29. 9. 1999 ni šlo za predhodno vprašanje v zvezi z odločitvijo župana. S sklepom z dne 29. 9. 1999 je bila tožnica razporejena na delovno mesto višjega svetovalca za področje kmetijstva in v tem sklepu ni navedeno, katero delovno mesto je tožnica zasedala pred izdajo tega sklepa, ker to niti ni pomembno. Pomembno je le, da je bila tožnica s sklepom z dne 29. 9. 1999 razporejena na delovno mesto v isti tarifni skupini in v nazivu višjega upravnega delavca. Razporeditev tožnice na delovno mesto sekretarke do dne 31. 10. 1999 zato tudi po mnenju pritožbenega organa ni odločilno predhodno vprašanje, s tem pa tudi ni za verjetno izkazan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, posledično tudi ne daljši objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, določen v 5. odstavku 263. člena ZUP. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničin predlog za obnovo postopka zavrgel kot prepozen.

Tožnica v tožbi in v pripravljalnih vlogah ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijani sklep in dodaja, da iz izpodbijanega sklepa z dne 19. 5. 2009, kot tudi iz odločbe tožene stranke z dne 3. 8. 2009, ni razvidno katera oseba je opravila posamezna dejanja v postopku, zaradi česar ni mogoče preveriti nepristranskosti vodenja postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo župana odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje Občinski upravi MO Novo mesto. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah navaja, da je sklep o razporeditvi tožnice na delovno mesto z dne 29. 9. 1999 postal dokončen 25. 11. 1999. Obnova postopka se lahko predlaga po preteku treh let od dokončnosti odločbe in je ta rok potekel dne 25. 11. 2002. Odločba župana z dne 12. 3. 2009, s katero je tožena stranka ugodila tožničinemu ugovoru in tožnico od 1. 3. 1999 do 31. 10. 1999 razporedila nazaj na delovno mesto sekretarke v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve, ni predhodno vprašanje, ki bi lahko vplivalo na sklep z dne 29. 9. 1999. Tožnica je do dne 31. 10. 1999 opravljala dela in naloge sekretarke in bila uvrščena v VII. tarifni razred, od 1. 11. 1999 dalje pa je na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa z dne 29. 9. 1999 kot višja upravna delavka na delovnem mestu višji svetovalec za področje kmetijstva prav tako uvrščena v VII. tarifni razred. To pomeni, da izdaja sklepa z dne 29. 9. 1999, ni odvisna od sklepa z dne 1. 3. 1999 in so z izdajo sklepa z dne 29. 9. 1999 prekinjene pravne posledice sklepa z dne 1. 3. 1999. Poleg tega tožnica sklepa z dne 29. 9. 1999 pred pristojnim sodiščem ni izpodbijala, zaradi česar je le-ta dokončen in pravnomočen, kar velja tudi za vse pozneje izdane odločbe in sklepe tožnici. V upravnem postopku pooblaščena uradna oseba, ki je sodelovala v postopku na prvi stopnji, ni bila udeležena v postopku na drugi stopnji, kar se vidi iz številk sklepa in odločbe, ki imata različna signirna znaka.

K 1. točki izreka : Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep prvostopenjskega organa o zavrženju predloga za obnovo s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 25. 11. 1999 zaključenega postopka, glede tožničine prerazporeditve na delovno mesto višje upravne delavke. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, pravilna. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedel prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi in se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski organ je po oceni sodišča, ob upoštevanju določb, pomembnih za odločitev v zadevi, tako določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki govorijo o obnovi postopka, kakor tudi določb materialnih predpisov, ki urejajo razporejanje delavcev, pravilno ugotovil, da odločitev o sklepu z dne 1. 3. 1999, ki se nanaša na razporeditev tožnice na delovno mesto sekretarke v sekretariatu za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in socialne zadeve, to je kot višje upravne delavke, uvrščene v VII. tarifni razred, ne pomeni predhodnega vprašanja, ki bi v konkretnem primeru lahko pripeljalo do drugačne odločitve v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku že odločeno z dokončno odločbo z dne 2. 11. 1999, pravnomočno dne 25.11.1999, s katero je bila tožnica razporejena na delovno mesto višje svetovalke za področje kmetijstva, to je prav tako na delovno mesto višje upravne delavke, uvrščene v VII. tarifni razred. Ker je prvostopenjski organ po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za predhodno vprašanje, je pravilno ugotovil tudi, da ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je tožnica v predmetni sporni zadevi uveljavljala. Posledično je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega organa, da ni podan razlog za daljši objektivni rok za uvedbo obnove postopka. Zato je po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničin predlog za obnovo postopka kot prepozen zavrgel. Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker je po oceni sodišča odločitev tožene stranke, ki je tožničino pritožbo zavrnila, pravilna, je sodišče tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka : Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).