Jedro

Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, s katero izločuje dolžnikova žena solastninski delež na (domnevno skupnem) premoženju, na katerem je dolžnik vknjižen kot izključni lastnik in je upnik nanj segel z izvršbo, je izločitvena. Z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi pridobi upnik pravico poplačila svoje terjatve iz predmeta izvršbe - nepremičnine, pred vsemi drugimi in tudi v primeru odtujitve nepremičnine. Njegova pravica je absolutna, s podobnimi materialnopravnimi učinki kot jih ima zastavna pravica. Zato položaj dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ne more biti v bistvenem drugačen kot v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Dolžnikov zakonec bo zato praviloma uspel v izločitveni pravdi le, če je upnik (pridobitelj pravic) ravnal v slabi veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da se ugotovi, da predstavljajo nepremičnine s parc. št. 55/2 v izmeri 58 m2 in na njej stoječa klet k.o.. z vknjiženo lastninsko pravico P. Z., skupno po deležih še ne razdeljeno premoženje tožnikov in nadaljnji zahtevek, da naj se izvršba na obravnavano nepremičnino, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Ajdovščini pod štev. Ig 97/00208, izreče za nedopustno. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo. Pri tem je pojasnilo, da drugi tožnik kot dolžnik ni uveljavljal pravno upoštevnih razlogov za nedopustnost izvršbe, prvotožnica pa je prav tako neutemeljeno izločevala celotno nepremičnino, ker ima po tožbenih trditvah le delež na njej.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka na obeh stopnjah sojenja in zmotno uporabo materialnega prava ter prekoračitev zahtevka pred sodiščem druge stopnje in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Ko postavi trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, navede revizija, da se glede tega sklicuje na pritožbene razloge. V zadevi je bilo odločilno vprašanje, ali je izločevano premoženje skupna last tožnikov, pridobljeno med njuno zakonsko zvezo. Tožbeni zahtevek ni vseboval predloga, da se določita deleža tožnikov na spornem premoženju, kar bo storjeno v posebni pravdi. Toženka kot upnica bi morala po določilu 57. člena ZZZDR zahtevati izvršbo le na dolžnikovem deležu. Ta pa je utemeljeno ugovarjal izvršbi, ker je upnica predlagala izvršbo na še nerazdeljeno skupno premoženje tožnikov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

K procesnopravnim razlogom: Revizijske trditve, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, uveljavljajo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 365. členom ZPP (revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP). Taka kršitev je podana, kadar so kršitve vplivale ali mogle vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe. Revidenta očitka o domnevnih procesnih kršitvah nista opredelila, niti ne izkazala vzročne zveze med domnevnimi kršitvami in izpodbijano sodbo. Taka revizijska izvajanja so zato pavšalna in ne omogočajo preizkusa procesnih kršitev. Enake narave je revizijsko golo sklicevanje na pritožbene razloge. Revidenta tudi nista formalno opredelila ali s čim pojasnila zatrjevane domnevne kršitve postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Na ravni gole trditve je ostala tudi revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ki ni razumljiva že iz razloga, ker je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku kot je bil postavljen v tožbi, sodišče druge stopnje pa v odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

K materialnopravnim razlogom: Tožnika sta na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, ki je bila uvedena zoper drugega tožnika kot dolžnika na predlog toženke kot upnice zaradi poplačila dolga 1,900.000,00 SIT. Izvršba je bila dovoljena na nepremičnino s parc. št. 55/2 k.o..., v naravi zemljišče v izmeri 58 m2 in na njej stoječa klet (garaža), na kateri je kot izključni lastnik vknjižen drugi tožnik. Z izvršilnim sklepom je bila med drugim dovoljena izvršba s prodajo spredaj navedene nepremičnine na javni dražbi, poplačilom upnika in zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovi nepremičnini. Tožnika sta v vloženi tožbi zatrjevala, da je nepremičnina, ki predstavlja izvršilno sredstvo, njuno skupno med trajanjem zakonske zveze pridobljeno premoženje, in da zato izvršba na to premoženje ni dopustna.

Na nižjih stopnjah sojenja je bil tožbeni zahtevek obeh tožnikov zavrnjen. Zahtevek drugega tožnika je bil zavrnjen, ker v pravdi ni uveljavljal dejstev, s katerimi bi oporekal terjatvi. Zahtevek prve tožnice pa je bil zavrnjen, ker njen zahtevek za izločitev (cele) sporne nepremičnine (ki naj bi bila skupno premoženje obeh tožnikov) iz izvršbe ni bil utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča je bila odločitev sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna ter zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravna podlaga odločitve o sicer enem zahtevku obeh tožnikov, je glede obeh tožnikov različna, ker je drugi tožnik dolžnik v izvršilnem postopku, v katerem je bil napoten na pravdo, prva tožnica pa ni bila stranka v istem postopku ampak tretja oseba. Glede na tak položaj sta lahko uveljavljala v izvršilnem postopku različne ugovore v okviru zakonsko predpisanih: drugi tožnik iz 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), prva tožnica pa iz 56. člena ZIP. Iz enakih razlogov sta mogla biti v izvršilnem postopku napotena na pravdo na podlagi različnih pravnih podlag: drugi tožnik kot dolžnik po 54. členu ZIP, prva tožnica kot tretja oseba pa na podlagi 57. člena ZIP. S tema določbama so bili predpisani tako možen obseg spora (predmet) kot pogoji uveljavljanja pravic. S temi predpisi je bila tako omejena tudi dispozicija strank (v tem smislu, da v napotitvenih pravdah niso mogle uveljavljati več ali kaj drugega, kot pa je obsegal napotitveni sklep, ki je imel pomen procesne predpostavke za vložitev takih tožb).

Glede drugega tožnika - dolžnika: Ker je bil ta tožnik napoten na pravdo s sklepom izvršilnega sodišča, se sodišči nižjih stopenj nista smeli spuščati v presojo dopustnosti njegove tožbe, ki jo je vložil v okviru napotitvenega sklepa. Ne glede na predmet spora (ki je v tem primeru presegel s 54. členom ZIP predpisanega) sta sodišči pravilno presojali utemeljenost postavljenega zahtevka. Tožbeni zahtevek, da izvršba ni dopustna, bi bil utemeljen le, če bi ta tožnik uveljavljal v postopku dejstva, zaradi katerih toženkina (upničina) terjatev ne bi več obstajala oziroma je zoper njega ne bi bilo možno uveljavljati. Ta tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj dejstev, zaradi katerih bi bila izvršba nedopustna, sploh ni uveljavljal. Njegov tožbeni zahtevek je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Glede prve tožnice - tretje osebe: Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je ta tožnica žena dolžnika, zoper katerega teče izvršba. V izvršilnem postopku je ugovarjala, da je predmet izvršbe njeno in moževo (dolžnikovo) skupno premoženje in da zato izvršba na to premoženje ni dopustna. Ker je v izvršilnem postopku trdila, da ima glede predmeta izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo (56. člen ZIP), jo je izvršilno sodišče napotilo na pravdo za ugotovitev, da je izvršba na izvršilni predmet nedopustna (57. člen ZIP). V tožbi (ki je izločitvena) je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je nepremičnina s parc. št. 55/2 k.o... skupno premoženje obeh tožnikov in da je zato izvršba, ki teče zoper drugega tožnika, to je njenega moža, nedopustna. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je sporna nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi kot izključna lastnina drugega tožnika (dolžnika), da je bila res pridobljena med zakonsko zvezo tožnikov in da ta okolnost iz zemljiške knjige ni razvidna. Ob teh ugotovitvah je bila po presoji sodišča prve stopnje odločilna še okolnost, da je toženka kot upnica že pridobila pravnomočni sklep o izvršbi na sporno nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot izključna lastnina drugega tožnika, in da je toženka pridobila osporavane pravice v zaupanju v podatke zemljiške knjige. Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da izločitveni zahtevek prve tožnice ni utemeljen ter sta ga zato zavrnili.

Tožba prve tožnice je izločitvena. Namen takih tožb je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovito obrambo njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravna podlaga izločitvenih tožb je predvsem (a ne izključno) stvarnopravne narave, s to posebnostjo, da je spor posledica določenega izvršilnega postopka, katerega uvedba povzroči določene pravne posledice. V takih sporih so zato pomembne okoliščine, ki so značilne za stvarnopravna razmerja vključno s pravnim prometom, med drugimi ali je izločitveni upravičenec v kakšnem razmerju z dolžnikom (družinski skupnosti, premoženjski skupnosti) in podobno.

V tem primeru je bilo ugotovljeno, da je izločitvena upravičenka žena dolžnika, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sporne nepremičnine dolžnik do celote in da je postal sklep o izvršbi na sporno nepremičnino pravnomočen pred podajo ugovorov tožnikov (ugotovitve sodišča prve stopnje). Z izvršilnim sklepom je bila dovoljena med drugim tudi zaznamba izvršbe. Z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi je upnica, to je toženka, pridobila pravico poplačila svoje terjatve iz obravnavane nepremičnine pred vsemi drugimi in tudi v primeru morebitne spremembe (odtujitve) nepremičnine (144. člen, 173. člen ZIP). Ta pravica je zato absolutna, s podobnimi materialnopravnimi učinki kot jo ima zastavna pravica (251. člen ZIP oziroma hipoteka - 63. in 64. člen ZTLR). V takih sporih, kot je obravnavani, položaji (pravice) dolžnikovega zakonca ne morejo biti v bistvenem drugačni (ugodnejši), kot jih imajo zakonci v premoženjskopravnih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem (52. in 54. člen ZZZDR). V takih sporih je bil po sodni praksi prizadeti zakonec uspešen zoper pridobitelja (skupnega) premoženja le v primerih, če je bil ta (tretji, pridobitelji) ob pridobitvi premoženja v slabi veri. V obravnavani zadevi prva tožnica sploh ni zatrjevala slabe vere upnice - toženke. Ta je v zaupanju v podatke zemljiške knjige o izključni lastnini drugega tožnika pridobila v izvršilnem postopku zoper moža prve tožnice pravico do poplačila iz sporne nepremičnine, ki je absolutne narave. Ta pravna situacija je posledica neskrbnega ravnanja prve tožnice, če se ni vpisala v zemljiški knjigi kot (skupna) lastnica in mora zato nositi nastale pravne posledice. Zahtevek prve tožnice tako ni bil utemeljen v tožbeni podlagi, ki jo je uveljavljala in kot je to presodilo sodišče druge stopnje. Ta presoja ne zadeva uporabe 57. člena ZZZDR, kot zmotno meni revizija. Namreč to pravno določilo pride v poštev v sporih, kadar je dolžnikov sozakonec vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi ter je potrebno šele določiti morebitni solastninski delež drugega sozakonca to je dolžnika na premoženju. V takem sporu se tako šele ugotavlja premoženje dolžnika, da bi lahko upnik nanj segel z izvršbo. Tak primer pa ni obravnavani.

V skladu s spredaj navedenimi razlogi, ki niso potrdili obstoja v reviziji zatrjevanih ali uradoma upoštevnih kršitev, je revizijsko sodišče moralo zavrniti revizijo tožnikov kot neutemeljeno (393. člen ZPP).