Jedro

Če je dolžnik ugovarjal le predmetu izvršbe, to ni razlog za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe, pa čeprav je bil dolžnik napačno s sklepom izvršilnega sodišča napoten na pravdo.

V primeru, ko sodišče napoti na pravdo tretjega, ki ni stranka izvršilnega postopka, se tožba glasi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pri čemer je omejena na predmet, za katerega je predlagana izvršba.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da predstavljajo nepremičnine parcela št. ... v izmeri 58 m2 in na njej stoječa klet vpisana pri vložni št. ...k.o. U. z vknjiženo lastninsko pravico na ime drugega tožnika, skupno po deležih še nerazdeljeno premoženje prve tožnice in drugega tožnika pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze ter na ugotovitev, da je izvršba na nepremičnine, parcele št. ... v izmeri 58 m2 in na njej stoječo klet vpisano pri vložni št. ... k.o. U., ki se vodi na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr.št. Ig 97/00208 z dne 23.11.1997 nedopustna. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 113.895,35 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbo utemeljuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kajti ni se ukvarjalo z odločilnim vprašanjem ali navedena parcela spada v skupno premoženje pravdnih strank. Ponudenih dejstev in dokazov v tej smeri ni ocenilo in presodilo. Sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti.

Zatrjuje, da je drugi tožnik lastnik omenjene nepremičnine, to ni sporno in to dejstvo tudi ni bilo razlog za napotitev tožnikov na pravdo. Ker gre za nepremičnino, ki spada v skupno premoženje, sta tožnika zahtevala, da sodišče izreče izvršbo na to nepremičnino, za nedopustno. Okoliščin v tej smeri pa sodišče prve stopnje ni raziskalo in obravnavalo. Nadalje v pritožbi opozarja na zakonito domnevo iz 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), da sta zakonca prispevala vsak do 1/2 k pridobitvi skupnega premoženja, pri čemer lahko zakonca v tem pogledu dokazujeta tudi obstoj drugačnega razmerja. V zvezi s tem pa so za ta spor pravno odločilne samo tiste okoliščine na strani obeh tožnikov, ki so obstajale v času pridobivanja omenjene nepremičnine. Bistveni odločilni okoliščini v tej zvezi sta obstoj zakonske zveze med tožnikoma in njuno skupno delo. Za oboje sta tožnika ponudila dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ocenilo in ovrednotilo. Po 2. odst. 51. čl. ZZZDR se šteje skupno premoženje za originalno pridobljeno s trenutkom pridobitve ali nastanka premoženja. S tem pridobi vsak zakonec stvarno pravico do tega premoženja v obsegu svojega prispevka in sicer ne glede na to, četudi je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik samo eden izmed njiju. Sodišče prve stopnje je s tem prezlo bistveno okoliščino, da je pridobitev parcele št. ... k.o. U. drugemu tožniku omogočil prav rezultat skupnega dela obeh zakoncev. Prav zato je prvi tožnici kot nevknjiženemu zakoncu iz istega pravnega naslova povsem neupravičeno odreka pridobitev lastninske pravice na omenjeni parceli. Ob tem je opozoriti še na dejstvo, da tudi tožena stranka sama na predložene dokaze tožnikov v tej smeri ni imela nobenih ugovorov. V tem je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopno sodišče pa je kljub obstoju zgoraj navedenega materialnega predpisa svojo odločitev utemeljevalo z načeli zemljiškoknjižnega prava, vpisa in zaupanja v zemljiško knjigo. Za tako odločanje ni bilo pravne opore, saj pravna načela niso pravne norme, zato jih ni mogoče samostojno neposredno uporabljati. Tudi sicer se tožnika ne moreta strinjati z razlogi, ki jih je v tej smeri navedlo sodišče prve stopnje. Ni namreč dovolj, kot razloguje sodišče, le poznavanje podatkov zemljiške knjige. V pravnem prometu ni več izključnega poudarka na publicitetnem načelu zemljiške knjige.

Od strank se lahko zahteva večjo skrbnost pri ugotavljanju, kdo je nosilec stvarne pravice na nepremičnini. Zato obstoji poleg zemljiške knjige še dopolnilna obveznost vsakega, da spozna dejansko stanje.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek obeh tožnikov zavrnilo, vendar pa iz drugačnih materialnopravnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je drugi tožnik dolžnik izvršilnega postopka, prva tožnica pa tretja oseba v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper dolžnika, to je drugega tožnika. V ugovoru zoper sklep o spremembi izvršilnega sredstva sta tožnika zatrjevala, da je nepremičnina, ki je v zemljiški knjigi vpisana na dolžnika (to je drugega tožnika) skupno premoženje pravdnih strank pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, zato je izvršba na to nepremičnino nedopustna. Sodišče v izvršilnem postopku napoti dolžnika oziroma tretjega na pravdo v primerih iz 54. oziroma 57. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), kateri se v tem postopku uporablja. Kdaj sodišče napoti dolžnika na pravdo, je določeno v 54. čl. ZIP in to stori takrat, ko je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev. To dejstvo pa je med strankama sporno. Situacija, ko sodišče napoti na pravdo tretjo osebo, ki ni stranka izvršilnega postopka, pa je urejena v določbi 57. čl. ZIP. V obeh navedenih primerih se tožba glasi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pri čemer je v primeru tretjega iz 57. čl. ZIP omejena na predmet, na katerega je predlagana izvršba. Navedeni vrsti tožb sta predpisani s posebnim predpisom, ki določa primere in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko vložita. Dolžnik torej ne more vložiti tožbe na nedopustnost izvršbe, če same terjatve v izvršilnem postopku ni oporekal, pa čeprav je bil napačno s sklepom izvršilnega postopka na pravdo napoten. V določenem primeru je torej dolžnik oziroma drugotožnik ugovarjal le predmetu izvršbe, kar pa ni razlog za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe, torej zoper drugega tožnika je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti iz tega razloga. V primeru tretje osebe, to je prvotožnice, pa se tožba glasi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe in omejena je le na predmet izvršbe.

V določenem primeru pa prvotožnica zatrjuje, da gre za nepremičnino pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, torej za skupno premoženje. Iz izvršbe lahko torej izločuje le njen delež in ne celotno nepremičnino, kot je v tem primeru storila prvotožnica, čeprav v tožbi izrecno zatrjuje, da je njen delež 90/100 omenjene nepremičnine. Prvotožnica torej iz izvršbe ne more izločevati celotno nepremičnino, kot je to zahtevala (pa čeprav iz tožbenih trditev izhaja drugače). Tožbeni zahtevek prvotožnice je torej nesklepčen in zaradi nesklepčnosti ga je bilo potrebno zavrniti. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je torej iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.