Jedro

Prva toženka ugovora zastaranja zaradi zvišanega zahtevka v pritožbi ni uveljavljala, zato izpodbijana sodba ne more biti pomanjkljiva, če odgovora ne vsebuje.

Sodna praksa je enotna glede stališča, da je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša zahtevek, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2193,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo z dne 15. 4. 2014 od sodišča zahteva, naj razsodi, da sta ji prvotožena bolnišnica in drugotožena zavarovalnica, s katero je imela prva toženka sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, nerazdelno dolžni plačati še odškodnino za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi zdravniške napake. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnici v letu 2003 s strani zdravnika, zaposlenega pri prvi toženki, postavljena napačna diagnoza, zaradi česar je prišlo do triletne zamude pri zdravljenju malignega melanoma. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica iz naslova nepremoženjske škode že upravičena do izplačila 37.000,00 EUR, zaradi česar je pri drugi toženi zavarovalnici ostala neizčrpana zavarovalna vsota le še v višini 4.729,32 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila podlaga za tožničino upokojitev odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 14. 4. 2011 iz katere izhaja, da se pokojna tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je bila po oceni invalidske komisije glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na njeno invalidnost, maligni melanom. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo razliko med invalidsko pokojnino, ki jo je prejemala tožnica in bruto plačo, zmanjšano za prispevke, ki bi jo prejemala tožnica, če bi delala, je razsodilo, da ji mora prva toženka iz tega naslova plačati odškodnino za izgubljeni zaslužek za obdobje od 14. 7. 2011 do 31. 3. 2014 v višini 37.201,96 EUR bruto, od tega bruto zneska obračunati in na račun javnih prihodkov plačati predpisano akontacijo dohodnine ter tožeči stranki plačati neto znesek odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 4. 2014 dalje. Odločilo je, da je druga toženka, solidarno s prvo toženko, dolžna tožnici plačati 4.729,32 EUR, kolikor je še ostalo od zavarovalne vsote. Prvi toženki pa je še naložilo, da mora od 1. 4. 2014 dalje tožnici obračunavati in plačevati tudi mesečno rento v višini 1.045,49 EUR bruto. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe toženki in sodišče druge stopnje je prvi toženki ugodilo le glede odločitve o pravdnih stroških, sicer pa je njeno pritožbo in v celoti pritožbo druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je tožnica z vlogo z dne 27. 6. 2016 zvišala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 37.201,96 EUR in plačilo doživljenjske mesečne rente v višini 1.045,49 EUR, da pa od tako zvišanega tožbenega zahtevka ni plačala nobene sodne takse. Meni, da bi tožnica skladno s 105. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodno takso morala plačati, saj je ta določena kot procesna predpostavka in da je sodišče, ki je kljub temu njen tožbeni zahtevek obravnavalo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja tudi, da je zastaran najmanj zvišani del tožbenega zahtevka, ki je bil dejansko postavljen šele 27. 6. 2016. Navaja, da se o tem višje sodišče ni izreklo in da je zato sodba v tem delu pomanjkljiva. Meni, da je napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da sta kljub temu, da je invalidska komisija ugotovila, da ima tožnica tudi druge bolezni, odločili, da je glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na invalidnost, kožni maligni melanom. Navaja, da je posledično sodišče določilo tudi napačno višino odškodnine in mesečne rente. Opozarja pa tudi, da bi tožnici renta lahko pripadla le do takrat, ko bi izpolnila pogoje za upokojitev. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodišču. 5. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Uvodoma ugovarja, da revizija ni dovoljena, ker znesek 74.507,55 EUR predstavlja seštevek vrednosti dveh tožbenih zahtevkov, od katerih nobeden ne presega 40.000,00 EUR, predpostavke za seštevanje vrednosti zahtevkov po petem odstavku 367. člena ZPP pa niso izpolnjene, ker revizija ne izpostavlja nobenega pravnega vprašanja, ki bi bilo skupno za oba zahtevka. Meni tudi, da revizija ni utemeljena. Poudarja, da revidentkin ugovor glede neplačila sodne takse za zvišan tožbeni zahtevek lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev 105. a člena ZPP s strani sodišča prve stopnje, v reviziji pa je dovoljeno ugovarjati le relativno bistvene kršitve, storjene na drugi stopnji sojenja. Opozarja, da revidentka tudi ne izkaže, kako je lahko ta kršitev vplivala na sodbo. Tožnica navaja, da tudi ne gre za zvišanje zahtevka za plačilo odškodnine, saj je prvotno zahtevala plačilo zneskov odškodnine in rente v neto znesku, nato pa je to spremenila v bruto zneske. Poudarja, da gre ves čas za en in isti zahtevek in je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo tožbe 14. 4. 2014. Tožnica opozarja, da vse revizijske navedbe v zvezi z vzročno zvezo predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarja tudi, da je zmotno stališče revidentke, da bi ji pripadala denarna renta le do dneva, ko bi prvič izpolnila pogoje za starostno upokojitev. Izpolnitev pogoja za starostno upokojitev namreč ne pomeni tudi že de facto upokojitve, saj bi lahko kljub izpolnitvi pogojev še vedno nadaljevala z delovnim razmerjem. Tožnica tako primarno predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo prve toženke zavrže, podrejeno pa zavrne.

6. Pooblaščenec tožnice je Vrhovnemu sodišču sporočil, da je tožnica po vložitvi odgovora na revizijo umrla dne 24. 12. 2018. 7. Revizija ni utemeljena.

8. Po 132. členu Zakona o dedovanju dediči v trenutku smrti že na podlagi samega zakona vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice. Ker je imela pokojna tožnica v pravdi pooblaščenca, postopka ni bilo treba prekiniti, ampak se ta nadaljuje z dediči, kar je Vrhovno sodišče navedlo v uvodu sodbe.

9. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljen ugovor, da revizija ni dovoljena. Oba zahtevka se nanašata na povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka, ki je tožnici nastala iz enega škodnega dogodka zato je za dovoljenost revizije na podlagi petega odstavka 367. člena ZPP treba upoštevati seštevek njunih vrednosti.1

10. Ugovora, da je zaradi neplačila sodne takse sodišče prve stopnje z vodenjem postopka zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in ugovora, da je tožbeni zahtevek v zvišanem delu zastaran, prva toženka v pritožbi ni uveljavljala. V prvem delu gre za očitek postopkovnih kršitev pred sodiščem prve stopnje, ki jih prva toženka v nobenem primeru ne bi mogla prvič uveljavljati v reviziji, pravilno pa je tudi opozorilo v odgovoru na revizijo, da bi šlo pri neplačilu sodne takse lahko le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, po drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP pa je revizijo mogoče vložiti le zaradi relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Kot rečeno prva toženka ugovora zastaranja zaradi zvišanega zahtevka v pritožbi ni uveljavljala, zato izpodbijana sodba ne more biti pomanjkljiva, če odgovora ne vsebuje. Ugovor tudi ni utemeljen. Sodna praksa je enotna glede stališča, da je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša zahtevek, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.2

11. Utemeljeno je tudi opozorilo iz odgovora na revizijo, da prva toženka z navedbami o nepravilno ugotovljenih vzrokih, ki so pripeljali do tožničine invalidnosti, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljeno. Glede na to, da je tožnica žal umrla med revizijskim postopkom, ugovor, da bi ji renta lahko pripadla le do takrat, ko bi izpolnila pogoje za upokojitev, ne more biti več pravno pomemben.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da prva toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora prva toženka tožnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 2193,56 EUR (po tar. št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške in 22% DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 321/2008, II Ips 849/2008 in II Ips 231/2017.