Jedro

Kot pravno odločilen vzrok za tožničino invalidsko upokojitev je sodišče utemeljeno štelo prav maligni melanom in ne morda drugih zdravstvenih težav, ki so pri tožnici sicer obstajale, a glede na odločbo ZPIZ za nastanek tožničine premoženjske škode (invalidske upokojitve) niso bile odločilne.

Izrek

I. Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: " Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 4.880,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Druga tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške."

II. V preostalem delu se pritožba druge tožene in v celoti pritožba prve tožene stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka (prvi 37.201,96 EUR bruto, drugi 4.729,32 EUR bruto), pri čemer sta dolžni od bruto zneska obračunati in na račun javnih prihodkov plačati predpisano akontacijo dohodnine ter tožnici plačati neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 4. 2014 dalje do prenehanja obveznosti. V preostalem delu je zahtevek tožnice v razmerju do druge toženke zavrnilo (I. in II. točka izreka). Prvi toženki je v korist tožnice naložilo tudi plačilo mesečne rente v višini 1.045,49 EUR bruto (po akontaciji dohodnine v neto znesku), in sicer najkasneje 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je obveznost prve in druge toženke iz I. in II. točke izreka solidarna do višine 4.729,32 EUR. Zahtevek za plačilo rente je v razmerju do druge toženke zavrnilo (IV. točka izreka). Toženkama je na račun tožnice naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov v znesku 4.880,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta prva in druga toženka.

3. Prva toženka vztraja pri ugovoru zastaranja, saj meni, da je bilo tožnici že z uvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti znano, kolikšna bo (bodoča) premoženjska škoda. Tožba, ki je bila vložena po preteku triletnega roka, je zato prepozna. Nasprotuje tudi ugotovljeni vzročni zvezi med napačno postavitvijo diagnoze in izgubljenim zaslužkom, saj meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo tudi drugih tožničinih zdravstvenih težav, ki so vodile k invalidski upokojitvi. Te so razvidne iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z 29. 3. 2010, iz katerega izhaja, da so na tožničino delovno zmožnost vplivale tudi anksiozna in depresivna motnja in hipotiroza po vnetju. Trdi, da v tem delu preizkus sodbe ni mogoč. Ker ni bila stranka v postopku ZPIZ, meni, da izvedenskega mnenja, izdelanega za potrebe tovrstnega postopka, ni moč uporabiti v predmetni zadevi. Opozarja, da se je z vprašanjem vzročne zveze sodišče ukvarjalo tudi v drugi pravdni zadevi, ki temelji na istem historičnem dogodku, pri čemer je ugotovilo, da povezave med malignim melanomom in tožničinimi drugimi zdravstvenimi težavami ni. Meni, da tudi sicer zdravniku ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti, saj je histološko prepoznavanje in diagnoza nevoidnega melanoma zelo zahtevno. Ker je tožnica za dokazovanje vzročne zveze predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, sodišče pa ga ni niti izvedlo niti izdalo procesnega sklepa, podaja očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede višine vztraja, da tožnici pripada zgolj mesečna renta do starostne upokojitve in ne tudi kasneje.

4. Druga toženka v pritožbi podaja smiselno enake navedbe glede zastaranja in vzročne zveze med zdravniško napako in tožničino premoženjsko škodo. Glede slednje se sklicuje na pravdni postopek P 93/2009, kjer izvedenci vzročne zveze niso potrdili, tožnica pa je na zaslišanju zatrjevala tudi druge zdravstvene težave. Da je na škodo vplivalo več vzrokov, bi sodišče moralo upoštevati tudi pri odmeri odškodnine. Nasprotuje odločitvi glede pravdnih stroškov, za katere meni, da jih ni dolžna poravnati solidarno. Zoper njo je tožnica uspela zgolj z minimalnim delom, zato ji nastalih stroškov ni dolžna plačati oziroma je upravičena do plačala stroškov glede na uspeh.

5. Predlagata ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožnica je na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

7. Pritožba prve toženke ni utemeljena, pritožba druge toženke je delno utemeljena.

8. V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožnici v letu 2003 s strani zdravnika, zaposlenega pri prvi toženki, postavljena napačna diagnoza. Posledično je to vodilo do triletne zamude pri postavitvi diagnoze in zdravljenju tožničine bolezni. Tožnica v ta namen zahteva plačilo premoženjske škode v obliki izgubljenega dohodka in rente. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnica iz naslova nepremoženjske škode že upravičena do izplačila 37.000 EUR, pri čemer je posledično do druge toženke, pri kateri je imela prva toženka zavarovano odgovornost, ostala neizčrpana zavarovalna vsota v višini 4.729,32 EUR.

Glede zastaranja

9. V pritožbah toženki neutemeljeno vztrajata pri stališču, da je zastaranje pričelo teči že od izdaje odločbe ZPIZ, po kateri je bila tožnica zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti (priloga A 21). Tožnica namreč v konkretnem primeru zahteva odškodnino za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi invalidske upokojitve, ker je bila zaradi posledic bolezni razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je zato kot trenutek začetka zastaralnega roka utemeljeno upoštevalo trenutek, ko je bila tožnici dokončno znana višina premoženjske škode, tj. na dan prejema odločbe ZPIZ št. 249893839 s 27. 7. 2011 (priloga A 19). Tožba, vložena v roku treh let, odkar je tožnica izvedela za nastalo škodo (prvi odstavek 352. člena OZ), je zato pravočasna.

Glede vzročne zveze

10. Po določbi 174. člena OZ je tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali njegovo zdravje, dolžan oškodovancu povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenem. Če pa poškodovani zaradi popolne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za nastalo škodo.

11. Vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo je ena od temeljnih predpostavk odgovornosti za škodo. Po naravi stvari je škoda posledica več vzrokov. Od teh je treba izbrati tistega, ki je odločilen. V konkretnem primeru toženki trdita, da poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice, ki je vodilo v invalidsko upokojitev, ni v (izključni) vzročni zvezi z zdravniško napako delavca prve toženke. Menita, da je vzrokov več ter se pri tem sklicujeta na izvedensko mnenje, pridobljeno v drugi pravdi, ki je temeljilo na istem historičnem dogodku.

12. Očitki pritožnic glede pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe v tem delu so neutemeljeni. Sodišče se je namreč opredelilo do izvedenskega mnenja, pridobljenega v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 93/2009 (prilogi B 4 in B 5), a ga je v konkretni zadevi lahko upoštevalo zgolj kot del trditvene podlage. Tožnica namreč ni soglašala, da bi se navedeno izvedensko mnenje kot dokaz uporabilo tudi v konkretni pravdi. Ob tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bilo navedeno mnenje izdelano z namenom ugotavljanja vzročne zveze med napačno diagnozo in tožničinimi boleznimi (nepremoženjska škoda) in ne zaradi iskanja vzroka za tožničino predčasno upokojitev. Ker je slednje osrednje vprašanje v predmetni pravdi, je sodišče prve stopnje utemeljeno večjo težo podelilo ugotovitvam, temelječim na odločbi ZPIZ (priloga A 10), iz katerih izhaja, da je vzrok za tožničino upokojitev prav bolezen. Navedena odločba tako potrjuje, da je do tožničinih trajnih osebnostnih sprememb in posttravmatske stresne motnje prišlo prav zaradi posledic maligne bolezni in množice težav, ki so posledica agresivnega zdravljenja. Kot pravno odločilen vzrok za tožničino invalidsko upokojitev je tako sodišče utemeljeno štelo prav maligni melanom in ne morda drugih zdravstvenih težav, ki so pri tožnici sicer obstajale, a glede na odločbo ZPIZ za nastanek tožničine premoženjske škode (upokojitve) niso bile odločilne. Ob tem je sodišče prve stopnje dopustilo, da so k tožničini upokojitvi doprinesli tudi drugi vzroki, a je nato pravilno upoštevalo stališče sodne prakse, ki glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodno posledico dopušča dokazanost na ravni (več kot 50 %) verjetnosti (tako npr. odločba VS RS II Ips 178/2007 s 16. 9. 2010). Ker ostale zdravstvene težave tega dokaznega standarda niso dosegle, je sodišče prve stopnje kot odločilen razlog za tožničino upokojitev štelo prav napačno diagnozo, ki je vodila do prepoznega zdravljenja malignega melanoma in posledične predčasne invalidske upokojitve.

13. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnic, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na odločbe ZPIZ, saj so bile izdane v postopku, v katerem toženki nista sodelovali. Za odločitev je namreč bistveno ugotavljanje dejanskega stanja v konkretni zadevi. Toženki tako ne trdita, da nista bili seznanjeni z vsemi dokazi (tudi odločbami ZPIZ), predloženimi s strani tožnice. Tako jima je bila zagotovljena možnost, da sta se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke izjavili (5. člen ZPP), vprašanje, katera dejstva bo štelo za dokazana, pa je bilo v domeni sodišča (8. člen ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da odločba ZPIZ predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) in ima kot taka večjo dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi. Tožnica je v dokazovanje vzročne zveze predlagala tudi zaslišanje priče V. Z. R., ki je potrdila, da tožnica pred postavitvijo diagnoze malignega melanoma ni imela posebnih zdravstvenih težav z izjemo kožnih izpuščajev in težav s ščitnico, ki so se končale že v letu 2005. Toženki po drugi strani nista predlagali dokazov (npr. postavitev izvedenca medicinske stroke), ki bi trditve tožnice uspeli izpodbiti. Njuno sklicevanje, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, je zato neutemeljeno, saj gre za dokazni predlog, ki ga je podala tožnica in ki ga sodišče ni izvedlo, ker je utemeljeno štelo, da je tožnici uspelo vzrok nastale škode dokazati na podlagi drugih izvedenih dokazov. Zavrnitev dokaza je sodišče tudi v zadostni meri obrazložilo (dokazni sklep pod točko 5 obrazložitve sodbe), da sta toženki takšen dokazni sklep lahko pričakovali, pa je razvidno tudi iz zadnjega zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 156 in 157), kjer toženki na ravnanje sodišča, ki na naroku zadevo zaključilo brez postavitve izvedenca medicinske stroke, nista imeli pripomb.

Glede višine premoženjske škode

14. Utemeljenost višine tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za davke in finance B. G. T. in drugih listinskih dokazov. Pritožnici v pritožbi tako ugotovljeni višini izgubljenega zaslužka in denarne rente ne nasprotujeta, pritožbeno sodišče pa v okviru presoje uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da prisojena odškodnina za premoženjsko škodo ustreza merilom iz 174. člena OZ. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo omejevanje rente na določen datum (za kar se prva toženka zavzema tudi v pritožbi) nesorazmerno glede na oškodovankino pravico do povračila izgubljenega zaslužka. Taka presoja namreč ne upošteva morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje, toženki pa imata možnost, da glede na določbo 175. člena OZ kadarkoli zahtevata odpravo rente zaradi spremenjenih okoliščin.

Glede pravdnih stroškov

15. Utemeljena pa je pritožba druge toženke v delu pravdnih stroškov, saj jih je sodišče zmotno odmerilo solidarno. Tožnica je namreč zoper drugo toženko uspela le z zahtevkom za plačilo odškodnine za izgubljeni zaslužek, in sicer do višine 4.729,32 EUR, v celoti pa je propadla z zahtevkom za plačilo mesečne rente, saj je bila zavarovalna vsota že izčrpana. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica po temelju uspela v celoti (100 %), glede višine pa le v neznatnem delu (zgolj 6 %), zato je glede na dosežen polovični uspeh vsaka stranka (tožnica in druga toženka) dolžna nositi svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava poseglo v sodbo sodišča prve stopnje in plačilo tožničinih pravdnih stroškov v celoti naložilo zgolj prvi toženki (peta alineja 358. člena ZPP). Po ugotovitvi, da niso podane druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je v preostalem delu pritožbo druge toženke in v celoti pritožbo prve toženke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev glede pritožbenih stroškov temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Prva toženka je s pritožbo v celoti propadla, druga toženka pa je uspela zgolj v neznatnem delu pravdnih stroškov, ki predstavljajo akcesorno terjatev. Pritožnici zato svoje pritožbene stroške nosita sami. Enako velja za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k predmetni odločitvi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).