Jedro

Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.

Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).

Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati neto zneske od določenih mesečnih bruto zneskov prikrajšanja pri plači v obdobju od junija 2017 do aprila 2022, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni zneski predstavljajo razliko v plači za čas pripravljenosti tožnika na straži in pri varovanju državne meje. Višje zneske od prisojenih je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII DoR 241/2023 z dne 30. 1. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava pri presoji, da v 0koliščinah konkretnega primera dejavnost varovanja državne meje ni izvzeta iz uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva).

4. Toženka v obsežni reviziji najprej izhaja iz tega, da dejavnost oboroženih sil izključuje uporabo Direktive. Nacionalna varnost je v skladu z drugim odstavkom 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) namreč v izključni pristojnosti držav članic. Zato je sodišče kršilo to določbo PEU. Kljub temu izhodišču toženka v nadaljevanju povzema razloge za izključitev uporabe Direktive, ki jih je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) navedlo v sodbi C-742/2019 z dne 15. 7. 2021. Meni, da tudi v tej zadevi varovanje državne meje predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, posebno dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren, dejavnost v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg sta zahtevala sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti itd., uporaba Direktive z dolžnostjo uvedbe sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa pa bi se lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede. Navaja, da sta sodišči nižje stopnje neupravičeno razlikovali med pojmoma vojaške operacije in vojaške operacije v pravem pomenu besede. Meni, da je pojem vojaške operacije strokovni termin vojaške stroke. Gre za serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev itd. Ne gre za pravni pojem. Tudi operacija Odboj, za katero toženka trdi, da je potekala v obdobju opravljanja dela tožnika na meji, je po njenem mnenju predstavljala vojaško operacijo, saj je šlo za serijo povezanih taktičnih in drugih aktivnosti. To potrjuje tudi strokovno mnenje dr. Gregorja Potočnika in izpovedi prič. Sklicuje se tudi na opredelitev vojaške operacije iz sklepnih predlogov Generalnega pravobranilca v zadevi C-742/19. Meni, da je bila za dosego operativnih in strateških ciljev operacije Odboj potrebna petdnevna pripravljenost, ki je zagotavljala potrebno odzivnost in učinkovitost. Tak način organiziranja je bil potreben zaradi zagotavljanja nacionalne varnosti, varovanja življenja in zdravja državljanov, kar je bil strateški cilj te operacije. Operacija je predstavljala posebno dejavnost, za katero sistem rotacije ni ustrezen; gre za izjemno dejavnost. Okoliščine opravljanja te dejavnosti so se v spornem obdobju tudi spremenile v primerjavi z obdobjem od leta 2015 do 2019 (takrat toženka za varovanje meje ni vzpostavila sistema rotacij). Sodišči ne bi smeli presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih za možnost rotacije. Napačno sta tolmačili tudi izrednost dogodka. Pri tem ne more biti odločilno večletno trajanje, saj se morajo ves čas izvajati tudi ukrepi za zmanjšanje škode. Poudarja, da varovanje državne meje ne sodi med redne delovne naloge pripadnikov Slovenske vojske, temveč je v pristojnosti Policije. Varovanje državne meje v okoliščinah konkretnega primera brez dvoma predstavlja vojaško operacijo; pri tem ni pomembno, kaj je delal tožnik, saj je Slovenska vojska kolektivni organ. Opozarja na nekatere točke obrazložitve iz sodbe Sodišča EU C-742/19 in zaključuje, da je to sodišče državam članicam omogočilo, da izvzamejo celotne kategorije vojaških dejavnosti. Zaradi tega ni bistveno, kaj točno je delal tožnik.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da toženka v pritožbi ni problematizirala pojma vojaške operacije v pravem pomenu besede, sicer pa se ta pojem iz sodbe C-742/19 nanaša le na posebne situacije in primere. V nasprotnem primeru bi pojem vojaške operacije (kot ga tolmači toženka) lahko predstavljal kakršnokoli delovanje pripadnikov vojske. Na tak način pa bi se lahko opravičevalo znižanje pravic vojakov. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je bilo varovanje meje redna aktivnost, da število pripadnikov ne more definirati vojaške operacije, da so vojaki pomagali Policiji, ki je odgovorna za samo operacijo. Podhranjenost Slovenske vojske v smislu števila pripadnikov v povezavi z možnostjo organiziranja dela ne more biti v škodo delavcev. Podaja tudi svoje tolmačenje stališč iz sodbe C-742/19. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja je predmet presoje le materialnopravno vprašanje v zvezi s tem, ali dejavnost varovanja državne meje, med katero je moral biti tožnik tudi v pripravljenosti, zahteva uporabo Direktive oziroma je ne izključuje1. Predmet presoje niso razlogi za odločitev sodišč druge in prve stopnje v zvezi s pripravljenostjo na straži. Prav tako tudi ne plačilo za čas vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, saj je bil ta del zahtevka zavrnjen.

**Razlogi za odločitev sodišč prve in druge stopnje**

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal varovanje državne meje v obdobjih, ki so trajala pet dni skupaj. Z drugimi vojaki je iz vojašnice odhajal na dolžnost na južno mejo. Delo je potekalo 12 ur, 12 ur pa so bili vojaki v pripravljenosti. V tem času niso smeli zapuščati vojašnice. Varovanje se je odvijalo v skupnih patruljah s policistom ali z opazovanjem pripadnikov vojske na opazovalnici. Podlaga za delovanje je bil sklep Vlade Republike Slovenije z dne 20. 9. 2015, s katerim je Slovenska vojska zagotavljala logistično podporo Policiji, v nadaljevanju pa Direktiva št. 13-11 o sodelovanju Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje - operacija Odboj z dne 7. 12. 2020, ki jo je sprejel načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Na podlagi te direktive je Slovenska vojska iz podporne vloge Policije začela sodelovati z njo na strateškem, operativnem in taktičnem nivoju.2 Toženka je pred letom 2019 nalogo varovanja meje pred migranti opravljala v sistemu dnevnih rotacij, potem pa po sistemu 12-urnega efektivnega dela in 12-urne pripravljenosti v obdobjih pet dni. Sodišče je obrazložilo, da v tem primeru ni prišlo do izjemnih razmer v smislu opredelitve v sodbi C-742/19; teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, zlasti v celotnem obdobju, te dejavnosti pa tudi ni mogoče primerjati z naravnimi in tehnološkimi nesrečami, atentati ali hudimi nesrečami, ki bi zahtevale sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti. Pravilna izvedba varovanja ne bi bila ogrožena, če bi spoštovali vsa pravila iz Direktive. Dejavnost varovanja meje se je namreč pred letom 2019 opravljala v sistemu rotacij, število migracij pa se ni povečevalo. Toženka bi lahko učinkovito organizirala delo tudi brez odrejanja pripravljenosti in po sistemu rotacij. Delo ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja; varovanja državne meje ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, saj so imeli pripadniki vojske zgolj podporno vlogo, vse naloge na meji pa je bilo mogoče načrtovati vnaprej, torej ne gre za izredno, nenadno dejavnost, ki se je ne bi dalo organizirati. Tudi naloge so bile načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi Policije in so se izvajale že več let. Tako kot straža so predstavljale običajno delo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času, pri katerem ni bilo posebnosti oziroma izjemnosti.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da varovanje meje, ki jo je opravljal tožnik, ne izpolnjuje kriterijev, po katerih se za to dejavnost ne bi uporabljala Direktiva. Obdobja pripravljenosti tožnika od januarja 2020 do aprila 2022 (s prekinitvami) je zato štelo v delovni čas. Glede na to, da se navedena direktiva neposredno uporablja in izključuje določbi 97. e člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.), je tožniku prisodilo razliko plače, kot bi mu pripadala za delo v delovnem času.3

11. Tudi sodišče druge stopnje se je strinjalo s takšnimi razlogi in med drugim navedlo, da "teže ter obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek", varnost pa ne bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila glede delovnega časa, ki izhajajo iz Direktive.

**Pravne podlage za odločitev**

12. Za odločitev v tem sporu so prvenstveno pomembna pravna stališča in pojasnila Sodišča EU glede uporabe Direktive, ki v tretjem odstavku 1. člena določa, da se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, v skladu z 2. členom Direktive 89/391/EGS (brez vpliva na 14., 17., 18. in 19. člen te direktive). Pri tem iz drugega odstavka 2. člena Direktive 89/391/EGS izhaja, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Razlago teh določb in s tem uporabo navedene direktive je Sodišče EU podalo v številnih zadevah, pri čemer se na nekatere od teh sklicuje tudi v sodbi C-742/19. **Dosedanje odločitve Sodišča EU**

13. Sodišče EU je le v sodbi _Sindicatul Familia Constanta in drugi_, C-147/17, v primeru opravljanja rejniške dejavnosti, ki jo opravlja le en človek, brez možnosti rotacije, izključilo uporabo Direktive, saj narava te dejavnosti ne omogoča načrtovanja delovnega časa (73. točka obrazložitve).

14. V sodbi _Pfeiffer_, C-397/01, ki se je nanašala na dejavnost reševalcev v okviru urgentne medicinske pomoči, je pojasnilo, da dejavnost reševalcev nima takšnih lastnosti, da bi bila uporaba Direktive izključena, pa čeprav se mora takšna služba odzvati na dogodke, ki sami po sebi niso predvidljivi. Kljub temu za dejavnosti, ki jih reševalna služba opravlja v normalnih razmerah in ki poleg tega ustreza njenim nalogam, vnaprejšnja organizacija ni nič težja, vključno z delovnimi urniki osebja (57. točka obrazložitve). Izjema bi bila možna le v primeru nevarnega dogodka izjemnih razsežnosti (na primer katastrofe), za katerega je značilno, da ne omogoča načrtovanja delovnega časa intervencijskih in reševalnih ekip (55. točka obrazložitve).

15. V sklepu _Personalrat Der Feuerwehr Hamburg_, C-52/04, je Sodišče EU poudarilo, da merilo, ki izključuje uporabo Direktive, ne temelji na pripadnosti delavcev različnim sektorjem dejavnost, kot so oborožene sile, policija in civilna zaščita, temveč izključno na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, ki jih izvajajo delavci znotraj teh sektorjev (51. točka obrazložitve). Izključitev lahko narekujejo le izjemni dogodki, pri katerih pravilen potek ukrepov, ki so namenjeni zaščiti prebivalstva v primerih resnega skupinskega tveganja, zahteva, da osebje, ki mora obvladovati tak dogodek, nameni absolutno prednost cilju, ki ga ti ukrepi zasledujejo, da bi se ta lahko dosegel (53. točka obrazložitve). Enako mora veljati pri naravnih in tehnoloških katastrofah, atentatih, hudih nesrečah ali drugih takih dogodkih, katerih resnost in obseg zahteva sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, in katerih pravilna izvršitev bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, ki jih določata Direktivi 89/391/EGS in 2003/88/ES (54. točka obrazložitve). Tudi dejavnosti, ki jih izvajajo intervencijske službe gasilske javne službe, običajno sodijo na področje uporabe teh direktiv. Podobna stališča je Sodišče EU zavzelo tudi v sodbi v združenih zadevah od C-529/21 do C-536/21 in od C-732/21 do C-738/21, tudi v zvezi z dejavnostjo gasilcev, in ponovno poudarilo izjemnost izključitve uporabe Direktive. Čeprav se morajo nekatere službe odzvati na dogodke, ki sami po sebi niso predvidljivi, pa za dejavnosti, ki se v okviru teh služb opravljajo v normalnih razmerah in ki poleg tega ustrezajo nalogam, ki so bile tem službam zaupane, vnaprejšnja organizacija ni nič težja, vključno z delovnimi urniki osebja (38. točka obrazložitve). Presodilo je, da se Direktiva uporablja za dejavnosti delavcev v javnem sektorju (gasilcev), ki delajo ponoči, če se te dejavnosti opravljajo v običajnih razmerah.

16. Tudi v sodbi _Keszenleti Rendorseg_, C- 211/19, ki se je nanašala na pripadnika organov javnega reda (pripadnika policije za hitro posredovanje - organa, ki ima posebne pristojnosti), ki je opravljal naloge nadzora na zunanjih mejah države članice zaradi prihoda državljanov tretjih držav (zadeva je podobna obravnavanemu primeru), je obrazložilo, da se Direktiva uporablja, razen če iz vseh okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov, kot so naravne ali tehnološke katastrofe, atentati ali hude nesreče, katerih resnost in obseg zahtevata sprejem ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, ter katerih ustrezna kršitev bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena s to direktivo (42. točka obrazložitve). Navedlo je tudi, da iz sodnega spisa ni razvidno, da bi imele naloge nadzora na zunanjih mejah, ki jih opravlja policija za hitro posredovanje, do te mere posebne značilnosti, da bi izključile uporabo Direktive. Ni bilo namreč dokazano, da bi obveznost, da se članu policije za hitro posredovanje dodeli pravica do ur ali dni počitka po tem, ko je opravil določeno število ur ali delovnih dni, posegla v bistveni vidik nalog, ki jih mora njegov delodajalec običajno opravljati, zaradi tega, ker bi se te naloge zaradi posebnosti lahko opravljale le neprekinjeno in bi jih lahko zagotavljal le ta delavec. Dodalo je, da stroški, ki jih ima delodajalec zaradi potrebe po nadomestitvi tega delavca v času počitka, ne morejo upravičiti neuporabe Direktive (44. točka obrazložitve). Predložitveno sodišče je napotilo, da ugotovi, ali so bile naloge, ki jih je tožnik opravljal v spornem obdobju, opravljene v okoliščinah izredne resnosti in obsega, upošteva pa naj tudi dejstvo, da so naloge iz postopka o glavni stvari trajale več mesecev (45. in 46. točka obrazložitve).

**Sodba Sodišča EU v zadevi _Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo,_ C-742/19**

17. Ta odločitev se nanaša na vprašanje uporabe Direktive v primeru straže, ki jo je opravljal tožnik kot vojaška oseba, vendar je iz obrazložitve te sodbe in razlogov, ki jih je v Skupnih predlogih podal Generalni pravobranilec (ti so bili predstavljeni 28. 1. 2021), razvidno, da sta Sodišče EU in Generalni pravobranilec najprej upoštevala in obrazložila posebnosti vojaške službe nasploh in jih nato aplicirala še na konkretno dejavnost straže oziroma pripravljenost v času straže. Zaradi tega je te razloge in predhodna stališča glede uporabe Direktive v navedenih sodbah Sodišča EU mogoče smiselno upoštevati tudi v zvezi z drugimi aktivnostmi vojaških oseb in pripravljenostjo v tem času. Med temi aktivnostmi je v tej zadevi pomembno varovanje zunanje meje.

18. Sodišče EU je na začetku obrazložitve sodbe C-742/19 pojasnilo, da iz dolžnosti Evropske unije, da spoštuje temeljne državne funkcije, ne izhaja, da odločitve držav članic o organizaciji njihovih oboroženih sil ne spadajo na področje uporabe prava Evropske unije, zlasti kadar gre za pravila o organizaciji delovnega časa. Zato organizacije delovnega časa v vojski ni mogoče v celoti izvzeti iz področja uporabe prava Evropske unije. Na drugi strani uporaba določb o organizaciji delovnega časa ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog oboroženih sil z namenom ohranjanja ozemeljske celovitosti in nacionalne varnosti (glej od 35. do 50. točke obrazložitve). Glede na to niso utemeljene nasprotne revizijske navedbe toženke v zvezi s 4. členom PEU, ki bi po njenem mnenju izključeval uporabo pravil o delovnem času v Direktivi za vse vidike dejavnosti oboroženih sil.4

19. Nadalje je Sodišče EU navedlo, da se navedena direktiva ne uporablja le, kadar ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo (53. točka obrazložitve). Ne gre za pripadnost delavca enemu od sektorjev javnih služb, temveč je izključno pomembna "posebna narava nekaterih posebnih nalog", ki jih opravlja. Pri tem je poudarilo posebno naravo teh nalog (na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev) zaradi "absolutne nujnost zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti" (56. točka obrazložitve, v kateri se je sklicevalo tudi na sodbo C-147/17). Tudi zahteva po neprekinjenosti delovanja nekaterih služb ne preprečuje, da se v običajnih pogojih lahko organizirajo (vključno z delovnim časom zaposlenih), zaradi česar se izjemna izključitev iz drugega odstavka 2. člena Direktive 89/321/ES uporablja le v posebnih okoliščinah, ki so po svoji teži in obsegu izredne - kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejem ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba cilju zaščite dati prednost pred spoštovanjem določb te direktive (59. točka obrazložitve).

20. Nemožnost uvedbe sistema rotacije v vojski je povezalo z neprekinjeno dejavnostjo enega samega delavca (kot je primer rejnice) in poudarilo, da vse dejavnosti vojaških oseb tudi nimajo posebnih značilnosti, ki bi nasprotovale načrtovanju delovnega časa; med temi so zlasti dejavnost upravne službe, vzdrževalne službe, službe za odpravo škode, zdravstvene službe ter služb za ohranjanje javnega reda in pregon kršiteljev (68. in 69. točka obrazložitve). V zvezi z možnostjo izključitve nekaterih kategorij vojaških dejavnosti je navedlo, da gre lahko za specifične dejavnosti, ki neizogibno in trajno nasprotujejo spoštovanju zahtev iz navedene direktive, to pa velja za dejavnosti visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, tako da pripadnike, ki jih upravljajo, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).

21. V celoti je omogočilo izključitev uporabe Direktive tudi v primeru vojaških oseb, ki so vpoklicane na operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil držav članic (ne glede na stalnost ali začasnost operacij znotraj ali izven državnih meja) in poudarilo tudi soodvisnost teh operacij in povezanih dejavnosti, kjer bi se uvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa lahko izvedla le v škodo vojaških operacij (77. do 79. točka obrazložitve). Nadalje je navedlo možnost izključitve v primerih začetnega usposabljanja vojaških oseb oziroma obveznega služenja vojaškega roka in operativnega urjenja, v katerih se pripadniki lahko soočijo s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede (80. in 81. točka obrazložitve). Državam članicam je dopustilo, da glede na grožnje s katerimi se soočajo, ter mednarodne zaveze, itd. izvedejo vojaške operacije in določijo njihovo intenzivnost (84. točka obrazložitve), vendar to ne pomeni, da je s tem izključilo uporabo Direktive za vse vojaške operacije oziroma delovanje vojaških oseb, ki jih posamezna država članica oziroma njeni organi poimenujejo kot vojaška operacija.

22. Sodišče EU ob možnosti izključitve pravil o delovnem času iz navedene direktive v sodbi C-742/19 uporablja izraz "vojaška operacija v pravem pomenu besede." Jezik postopka v tej zadevi je bila slovenščina.5 Jezikovne variante tega izraza se nekoliko razlikujejo - besedilo sodbe v francoskem jeziku govori o "d’une opération militaire proprement dite", v angleškem jeziku o "actual military operation", v nemškem jeziku o "eigentlichen Militäroperation erfolgt", v hrvaškem jeziku o "vojni operaciji u užem smislu" itd. Očitno gre za poseben izraz, ki ga je uporabilo Sodišče EU in ki se v vseh jezikovnih variantah razlikuje od splošnega pojma vojaške operacije, ki lahko vključuje različne oblike delovanja vojske. Navedena opredelitev Sodišča EU torej še dodatno omejuje pojem vojaške operacije in ne vključuje vseh vojaških operacij. To je razumljivo, saj so vojaške operacije različne, z različnim tveganjem za uspeh in različnim vplivom na možnost organizacije delovnega časa. Gre za pravni pojem, ki ga je glede na okoliščine primera treba napolniti z ustrezno vsebino. Zato za razlago tega pojma niso neposredno uporabljiva vojaška strokovna tolmačenja, na katere se sklicuje toženka, temveč razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče EU. Ob ožji oziroma posebni opredelitvi vojaške operacije, kot operacije v pravem pomenu besede, je v citirani sodbi pojasnilo, da ne gre za vsako vojaško operacijo, temveč za tiste operacije, ki zaradi teže ali izrednosti preprečujejo načrtovanje delovnega časa oziroma bi spoštovanje zahtev navedene direktive med operacijo (ali v neposrednih pripravah nanjo) pomenilo "precejšnje tveganje za njen uspeh" in katere izvedba bi bila ogrožena. To se nanaša npr. na primere "vojaškega posredovanja", bojnega delovanja, bitk oziroma delovanja, ki vključuje takšne elemente. Tudi Generalni pravobranilec je pojem uporabe vojaških sil v vojaški operaciji (v primerih zunanjih ali notranjih operacij), ki spada pod posebne dejavnosti, ki omogočajo izključitev navedene direktive, povezal s kriterijem "izrednega" oziroma "izrednih razmer" ali "izrednih dogodkov", kot so naravne ali tehnološke nesreče, atentati, grozeči teroristični napadi, napotitev v tretje države v okviru operacije "kriznega upravljanja," kjer je načrtovaje nalog še posebej težko, odvisno od ravnanja morebitnega sovražnika ipd. (glej 87. in 88. točko v povezavi s 71. točko Sklepnega predloga v zadevi C-742/19).

23. V isti sodbi je Sodišče EU odločilo, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe Direktive (prva točka izreka): ‒ bodisi kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ‒ bodisi kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotovitev spoštovanja zahtev navedene direktive, ni primeren; ‒ bodisi kadar je glede na vse upoštevne okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno direktivo; ‒ bodisi kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

**Presoja utemeljenosti revizije**

24. Toženka se v reviziji sklicuje na izključitev Direktive iz razlogov, ki se nanašajo na vsako od alinej možnih izključitev iz sodbe C-742/19, kar že na načelni ravni ni ustrezen pristop, saj so citirane omejitve v štirih alinejah, ki jih je treba smiselno upoštevati tudi v tem primeru, določene alternativno in niso enake. Nelogično je, da bi delo, ki ga je v spornem obdobju v okviru delovanja na meji opravljal tožnik in je bilo vseskozi enako oziroma podobno ter ni vključevalo različnih oblik delovanja (iz dokaznih zaključkov to ne izhaja), omogočalo možnost izključitve Direktive po vsaki od alinej iz citirane sodbe. Ne drži niti teza toženke, da ni pomembno, kaj je delal tožnik že zaradi izključitve vojaške operacije Odboj iz uporabe Direktive.

25. Kljub neustreznemu pristopu se revizijsko sodišče opredeljuje tudi do možnih izključitev uporabe Direktive po vseh alinejah prve točke sodbe C-742/19. 26. Možnost izključitve uporabe navedene direktive po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar kot pojasnjeno, to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije.6 Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje, nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije7 niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilj delovanja je bil zmanjšanje ilegalnih prihodov migrantov in varovanje določenih objektov in ne zaščita meje pred potencialnim agresorjem. Iz dejanskih ugotovitev sodišč v zvezi s prihodom migrantov ne izhaja, da bi šlo za nepričakovan val migrantov večjih razsežnosti, ki bi kot izreden dogodek zahteval nujno in večjo napotitev vojakov. V obdobju, za katerega tožnik uveljavlja dodatno plačilo, je šlo predvsem za skupno patruljiranje ob meji s policistom ali za opazovanje še z enim ali več vojaki, sicer pa se je tožnik (v času pripravljenosti) nahajal v vojašnici. To delo ne predstavlja neke oblike posebnega ali izrednega vojaškega delovanja, še manj vojaškega bojnega delovanja.

27. Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot že obrazloženo, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.

28. Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja). Toženka prikazuje izrednost dogajanja tudi s tem, da je varovanje državne meje v pristojnosti Policije in ne sodi med redne naloge Slovenske vojske. Ob tem spregleda določbo četrtega odstavka 37. člena ZObr, ki že predvideva sodelovanje vojske s policijo pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade in 4. točko 5. člena ZObr glede razglasitve izrednega stanja.8 Kot navedeno je Sodišče EU izrednost dogodkov v obravnavanem kontekstu povezalo z okoliščinami, ki so po svoji teži in obsegu izredne ter zahtevajo sprejem ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pri tem pa cilji zaščite absolutno prevladajo in izključujejo uporabo pravil o delovnem času.

29. Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.

30. Na utemeljenost takšne presoje nenazadnje kaže tudi načelna usmeritev Sodišča EU glede možnih izjem pri uporabi Direktive, ki so na kratko povzete v poglavju "Dosedanje odločitve Sodišča EU", med katerimi so posebej relevantni poudarki iz zadeve C-211/19, ki se je sicer nanašala na policijske enote za hitro posredovanje pri nadzoru zunanje meje države članice.

31. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.9

32. Revizijsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj). Pri tem je upoštevalo, da vrednost spora, ki je pod revizijo, znaša le 2.524,83 EUR. Toliko je bilo tožniku namreč prisojeno iz naslova pripravljenosti pri varovanju državne meje. Zato je upravičen do 450 točk za odgovor na revizijo (1. in 6. točka tarifne številke 16 v zvezi s 1. točko tarifne številke 19 OT), 2% materialnih stroškov (11. člen OT) in 22% DDV (12. člen OT). Skupaj to znaša 336, 00 EUR.

33. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Odgovor na to vprašanje je pomemben, ker ima odločitev, da je čas pripravljenosti vojakov treba šteti v delovni čas v skladu z Direktivo, za posledico, da so iz uporabe izključene določbe naših predpisov, ki urejajo le plačilo dodatka za pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas oziroma tedensko in mesečno delovno obveznost (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022). 2 Iz navedene direktive izhaja, da Slovenska vojska sodeluje pri izvajanju nalog pri "širšem varovanju državne meje", pri tem pa izvaja naslednje naloge: sodeluje v mešanih patruljah s policisti, izvaja opazovanje državne meje na statičnih in premičnih opazovalnicah, izvaja opazovanje državne meje iz zraka in vode, sodeluje v policijskih postopkih pri prevozih in vračanju tujcev, sodeluje v policijskih postopkih pri obravnavanju nezakonitih migrantov v policijskih enotah ali v sprejemno-registracijskih centrih, z inženirskimi zmogljivostmi izvaja delo v zvezi z začasnimi tehničnimi ovirami, vzdrževanjem in obnovo komunikacij ter drugo logistično podporo z razpoložljivim materialom in tehničnimi sredstvi, sodeluje v policijskih postopkih pri izvedbi zased za odkritje in prijetje nezakonitih migrantov, izvaja samostojne obhode patrulj v sodelovanju s policijo z namenom odkritja nezakonitih prehodov in ugotavljanja morebitnih poškodb začasnih tehničnih ovir, opravlja prevoze policistov in opreme s tovornimi vozili in avtobusi ter sodeluje s policijo pri varovanju zbirnih in nastanitvenih centrov za nezakonite migrante. 3 ZObr določa le pripravljenost, ki ni vključena v tedensko in mesečno delovno obveznost (torej v delovni čas, tako kot pri straži - 97.č člen ZObr). KPJS ne določa višine plačila za pripravljenost, ki se šteje v delovni čas, temveč le plačilo dodatka za čas pripravljenosti. Zato je sodišče prve stopnje upoštevalo le splošna pravila o plačilu, ki delavcu (javnemu uslužbencu) pripada za delovni čas. 4 Tudi Generalni pravobranilec v Sklepnih predlogih poudarja, da je za vojaške osebe lahko uporaba Direktive izključena le, kadar sodelujejo v nekaterih "posebnih dejavnostih" oboroženih sil in da države članice ne morejo trajno izključiti vseh vojaških oseb. 5 To izhaja iz sodbe in 3. točke 37. člena Poslovnika Sodišča EU (UL L 265, 29.9. 2012 in nadalj.). Besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka poslovnika, so verodostojna (41. člen). 6 Tožnik v odgovoru na revizijo pravilno opozarja na to, da toženka v pritožbi ni posebej problematizirala razlike med vojaško operacijo in vojaško operacijo v pravem pomenu besede, je pa sodišču prve stopnje s tem v zvezi očitala bistveno kršitev določb postopka, češ da je podalo svojo definicijo vojaške operacije, ki je ni obrazložilo. Toženka se je zavzemala predvsem za to, da je izključena vsaka vojaška operacija, upoštevajoč definicijo le te, ki jo je podala. 7 Glej naloge, ki so navedene v opombi 2. 8 Izredno stanje se razglasi, kadar velika ali splošna nevarnost ogroža obstoj države. Izredno stanje se lahko razglasi, če grozi povečana nevarnost napada na državo oziroma nastane neposredna vojna nevarnost. Povečano nevarnost napada na državo oziroma neposredno vojno nevarnost lahko predstavlja tudi nevarnost oboroženega napada ali oborožen napad na državo ali države, s katerimi je Republika Slovenija v zavezništvu na podlagi mednarodnih pogodb. 9 Revizijsko sodišče ob zavzetih stališčih v tej zadevi pojasnjuje tudi, da je odločitev o dodatnem plačilu posledica neureditve plačila pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas (urejena je namreč le višina plačila pripravljenosti, ki se ne šteje v delovni čas), saj bi bilo lahko to plačilo tudi nižje od plačila za redno delo. Glej tudi odgovor na drugo vprašanje Sodišča EU v sodbi C-742/19.