Jedro

Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa jih je dolžna povrniti v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za obdobja od junija 2017 do vključno oktobra 2017, za meseca februar in marec 2018 in obdobje od julija do vključno septembra 2018, za mesece februar, marec in september 2019, za januar, maj, junij, julij, september in november 2020, januar, februar, april, julij, avgust, september oktober, november in december 2021 ter marec in april 2022 v roku 8 dni izplača neto znesek obračunan od bruto zneska v višini iz prvega odstavka točke I izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega plačilnega dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca. Višje zahtevke za mesec maj 2018, junij 2018, oktober 2019, januar 2020, februar 2020, maj 2020, junij 2020, september 2020, oktober 2020, marec 2021, maj 2021, junij 2021, september 2021 in oktober 2021 v višini kot izhaja iz drugega odstavka I točke izreka je zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 874,32 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I prvi odstavek) in odločitev o stroških postopka (točka II) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sledilo stališču VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki je Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje, ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku, šteje v delovni čas ali ne. Iz sodbe Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da uporaba določb Direktive 2003/88/ES ni izključena, razen kadar posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti oboroženih sil neizogibno nasprotujejo tej Direktivi, ko se uporabi nacionalno pravo, kar pomeni, da se pripravljenost za delo presoja po pravilih ZObr in KPJS. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključujejo uporabe Direktive 2003/88/ES. Napačno se sklicuje na 64. točko sodbe Sodišča EU, ki govori o tem, da oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti iz področja uporabe direktive. Iz te sodbe je očitno, da je Sodišče EU državam članicam omogočilo, da celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe te direktive, saj bi spoštovanje pravil direktive v takem primeru pomenilo oviro za učinkovito izvedbo vojaške operacije. Meni, da je na toženko preložilo dokazno breme, vendar pa bi moral tožnik dokazati izjemo od izjeme, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodba zanjo sodba presenečenja. S tem pa je bilo kršeno tudi načelo enakosti orožij, saj je toženka soočila z množičnim vlaganjem tožb. Pomanjkljive pa so tudi tožnikove navedbe, saj sploh ni navedel, kakšno službo naj bi opravljal v okviru dejavnosti, ki so iz področja uporabe direktive izključene in kakšna je bila njegova običajna služba. V zvezi z varovanjem državne meje, je toženka zatrjevala, da so te naloge izključene iz področja uporabe direktive, vendar je sodišče prve stopnje, brez celovite dokazne ocene zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo, ker so bili pripadniki Slovenke vojske zgolj v podporni vlogi, saj je za varovanje meje pristojna policija. Prezrlo je vsa navajanja toženke. Vojak naj bi zgolj varoval policijski postopek. Ni se opredelilo do navedb o cilju operacije A., ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij in da je bilo bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Izpovedi prič je diametralno nasprotno tolmačilo v zvezi z njihovimi izpovedbami. Ni znano, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da izvedba varovanja meje ne bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila iz direktive. Napačen je tudi zaključek, da se je dejavnost varovanja meje v preteklosti in ob vložitvi tožbe izvajala po sistemu rotacije in brez pripravljenosti, saj iz izpovedi priče B. B. izhaja, da v primeru rotacij ne bi bilo mogoče zagotavljati odzivnosti in neprekinjenega delovanja. Ker sodba nima razlogov, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ker ni pojasnilo, kaj se mu v zvezi s predloženimi dokumenti zdi pomembno. Prav tako tudi ni dokazno ocenilo tožnikove izpovedi, da bi bila rotacija pri varovanju meje težko izvedljiva, kar je kršitev vsaj po prvem odstavku 339. člena ZPP, posledica pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ne more poseči v suvereno pravico države, da neko vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo, na kar je opozorila toženka, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je storilo tudi s tem, ko je napačno definiralo vojaško operacijo, pa tega ni pojasnilo. Da je varovanje meje v času, ko ga je opravljal tožnik, ustrezalo vsem elementom vojaške operacije sta pojasnili priči B. B. in C. C. SV ni bila zgolj v podporni vlogi, saj so vse priče izpovedale, da je s Policijo sodelovala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in s tem, ko je presojalo, ali je sistem rotacij mogoč in ne ali je primeren, posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je osredotočalo na nebistvene okoliščine in s tem toženki onemogočilo obrambo. Toženka pa nasprotuje tudi oceni sodišča, da se dejavnost varovanja državne meje ne opravlja v okviru izrednih dogodkov, saj da teže in obsega množičnih migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek. Tudi glede straže navaja smiselno enako. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženke, da je straža bolj učinkovita in objekti bolje zavarovani, če pripadniki na rotirajo vsakih 12 ur, saj je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno, da imajo rotacije zaposlenih nepopravljive posledice in da je vojaška straža naloga sui generis s tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je neprimerno sklicevalo na sodbo VSRS VIII Ips 196/2018, saj iz nje ne izhaja, da bi se stranki sklicevali na direktivo. Te sodbe pa ni mogoče šteti za ustaljeno sodno prakso. Toženka je tudi podrobno pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi oblikami vojaških dejavnosti, navedla okoliščine za razlikovanje glede na cilje posamezne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da 97.e člen Zobr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti in da zato ni pomembno, iz katerega razloga je bila odrejena. Nasprotuje tudi obrestnemu delu zahtevka, za katerega tožnik ni podal nobenih navedb in odločitvi glede stroškov postopka, ker je sodišče tožniku priznalo stroške za štiri pripravljalne vloge, saj bi lahko podal le tri, glede na sklep sodišča, in ker je v četrti vlogi le ponovil svoja stališča. Poleg tega pa je tožnik v sporu uspel z 68,69 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prilaga stroškovnik.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne, toženki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo v roku 8 dni od dneva prejema sodne odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi niso v nasprotju z izrekom. Pravilno in ustrezno je sodišče upoštevalo ter se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank. Tako ta kršitev ni podana.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu "podčastnik", delo je opravljal v nazivu "višji vodnik", na formacijski dolžnosti poveljnika za oskrbo v ... logističnem polku. V vtoževanem obdobju je opravljal naloge straže, varovanja državne meje in naloge usposabljanja oziroma vojaških vaj na terenu. Toženka mu časa pripravljenosti za delo ni štela v delovni čas. Za vse ure pripravljenosti mu je plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Tožnik je vtoževal plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti za delo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnik dokazal, da straža in varovanje državne meje predstavljata običajno službo v mirnodobnem času.

8. Pravilno je upoštevalo stališča VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanašajo na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, kar je enako kot v obravnavani zadevi. Na podlagi v obravnavani zadevi ugotovljenega dejanskega stanja je pri pravni presoji izhajalo iz stališč zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Ugotovilo je, da gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Sploh pa se je že sodišče prve stopnje opredelilo do teh toženkinih navedb, ki jih znova ponavlja v pritožbi. Tožnik je moral biti v času pripravljenosti za delo (straža in varovanje državne meje) takoj na razpolago toženki. Ker odrejenega kraja ni smel zapuščati, s svojim časom ni mogel razpolagati in se posvečati svojim interesom. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.

10. Toženka je tako za stražo kot tudi za varovanje državne meje zastopala stališče, da gre za vojaški operaciji. Pri straži naj bi šlo za bojno nalogo v miru, pri kateri se lahko uporabi strelno orožje, medtem ko je dejavnost varovanja državne meje povsem primerljiva z dejavnostjo, ki jo Slovenska vojska opravlja v izrednih razmerah.

11. Tožnik je izvajal varovanje objektov v D., E., F. in skladišče G., delovni čas je bil 8 ur, potem pa je bil v pripravljenosti, ko bi lahko počival, pa ni, saj je moral opravljati določene naloge in ni smel zapustiti objekta, torej je bil toženki ves čas na razpolago. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij (kot se opravlja sedaj), da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno miroljubno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, pravilna.

12. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za varovanje državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali logistično podporo Policiji na podlagi sklepa Vlade RS z dne 20. 9. 2015, to pa se je z izdajo Direktive št. 13-11: sodelovanja Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje – Operacija A. z dne 7. 12. 2020 spremenilo v sodelovanje s Policijo. Okoliščine, zaradi katerih je prišlo do varovanja državne meje niso zatrjevane okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno to dejavnost izločiti iz uporabe Direktive. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 39 obrazložitve, prav tako varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Tako bi se dejavnost varovanja izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2014 do 2019) in kot se sedaj (od leta 2022).

13. Tožnik je bil ves čas na razpolago toženki, saj je bil neprekinjeno prisoten na delovnem mestu, ki ni sovpadalo z njegovim prebivališčem. Skladno s sodbo C-742/19 to pomeni, da je potrebno ta čas šteti za delovni čas po 1. točki 2. člena Direktive. V obravnavanem primeru zato tudi ni mogoče uporabiti določb 97.č člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji), ki določa, da se vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, ure, ko ne opravljajo dejanskega dela, ne štejejo v delovni čas, 97.e člena ZObr, da se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji).

14. Glede na to, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki, mu je sodišče pravilno dosodilo vtoževane zneske glede na število opravljenih ur v višini razlike med prejetim 50 % dodatkom in 100 % osnovno plačo. Tožnik je podal navedbe glede obrestnega zahtevka že s tožbo (l. št. 6), zato so neutemeljene navedbe v pritožbi, da tožnik ni podal navedb.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi se toženka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik s četrto pripravljalno vlogo odgovoril na toženkine navedbe iz njene tretje pripravljalne vloge, v kateri prereka navedbe in s to vlogo vložene dokaze, zato je bila za vloga potrebna. V zvezi s pripombo toženke, da je sodišče prve stopnje napačno zaokrožilo uspeh tožnika v postopku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za napako v znesku 0,35 EUR, zaradi zanemarljivosti tega zneska se pritožbeno sodišče v skladu s pravilom "de minimis non curat praetor" v presojo te pritožbene navedbe ni spuščalo.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk), 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 373,32 EUR.