Jedro

Samo zatrjevanje o zmanjšanem prometu in upadu poslovanja zaradi neuporabe skladiščnega prostora, brez konkretnih dokazov, ne zadostuje za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal začasno zadržanje izvršitve odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 12. 11. 2009, s katero je bilo odločeno, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo (dveh) prizidkov ob poslovnem objektu na zemljišču s parc. št. ..., v roku dveh mesecev po prejemu odločbe odstraniti prizidka in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Zgolj pavšalna navedba, da sta obravnavana objekta nujno potrebna za poslovanje tožeče stranke, podprta izključno s povsem neobrazloženo trditvijo o višini predvidene škode, po presoji sodišča prve stopnje ne omogoča zanesljivega sklepanja o možnosti nastanka katere od posledic, ki jih tožnik zatrjuje.

2. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedel vsa konkretna in pravno relevantna dejstva kot tudi dokaze, s katerimi utemeljuje obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, predvsem verjetnost nastanka težko popravljive škode. Ponavlja razloge iz zahteve za izdajo začasne odredbe in jih dopolnjuje z dodatnimi razlogi, ki kažejo na ogroženo poslovanje tožnika v primeru neizdaje začasne odredbe. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je predlagal zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za Okolje in prostor, Območne enote L., z dne 12. 11. 2009, torej izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahteve odloži izvršitev izpodbijanega akta z izdajo pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter njegovi presoji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba v upravnem sporu predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, ter to tudi izkazati. Kot verjetno mora izkazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

6. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajal, da sta montažna prizidka nepogrešljiv in vitalni del proizvodnega in skladiščnega procesa pri prometu z zdravili na debelo in da bi mu v primeru neuporabe teh dveh prizidkov promet lahko upadel tudi za 50 odstotkov (za 3,000.000 EUR), kar bi pomenilo tudi zmanjšanje števila zaposlenih za 10 oseb oziroma v končni posledici celo prenehanje poslovanja. Zaradi ukinitve skladiščnega prostora bi posledično prišlo do pomanjkanja zdravil proizvajalca X in posledično tudi do izgube deleža na slovenskem trgu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj te navedbe brez konkretnih dokazov, ki bi jasno dokazovali navedene trditve, ne zadostujejo za izdajo zahtevane začasne odredbe. Tožnik bi moral jasno in določno navesti okoliščine in dejstva, podprta z ustreznimi dokazi, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode ter njeno višino. Samo zatrjevanje, da mu bo promet upadel za 50 odstotkov, kar naj bi znašalo 3,000.000 EUR, izključno zaradi neuporabe dveh skladiščnih prostorov, tudi po presoji Vrhovnega sodišča brez konkretnih dokazov o siceršnjem obsegu poslovanja, velikosti vseh tožnikovih poslovnih prostorov in (ne)možnostih za začasno pridobitev drugih poslovnih (skladiščnih) prostorov, ne izkazuje možnost nastanka težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala, in ne zadostuje za izdajo predlagane začasne odredbe.

7. Do dodatnih razlogov v zvezi s pogoji za izdajo začasne odredbe, ki jih tožnik navaja šele v pritožbi, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj v pritožbenem postopku zahteve za izdajo začasne odredbe ni mogoče dopolnjevati.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.