Jedro

Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel status prosilca za azil, ampak status tujca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz Centralne baze EURODAC je tožena stranka dobila podatek, da je tožnik vstopil v evropski prostor nezakonito preko Republike Hrvaške. Pristojnemu organu Republike Hrvaške je tožena stranka 17. 11. 2022 posredovala zahtevek v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca in 17. 1. 2023 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 1. točko 13. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. S tožnikom je bil tudi opravljen osebni razgovor, na katerem je bil med drugim seznanjen tudi s tem, da je potrebno v postopku preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne takšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški ni mogoča. Tožnik je navedel, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Ko je ilegalno vstopil na njeno ozemlje, ga je policija maltretirala in nanj spustila pse. Pri begu je izgubil torbo. Naslednji dan, ko so jih ujeli, so mu vzeli telefon in ga razbili. Vkrcali so jih v avto, jih odpeljali nazaj na mejo in jih izpustili. Naslednjič, ko so jih ujeli, so med seboj sestavili družino, saj so jih kot družino lažje sprejeli. Hrvaški policisti so jih odpeljali na policijsko postajo in jih tam zaprli. Niso jim dali nič jesti in piti. Ko so jih prišli iskat, so jih odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer so jih vprašali, če imajo kaj denarja, da jih spustijo naprej. Dali so mu neke papirje v podpis in ni vedel, kaj v njih piše. Potem so jih odpeljali na železniško postajo in jim pokazali tablo za vlak za naprej. Na papirjih, ki so jih dobili, je pisalo, da morajo v 7 dneh zapustiti državo. Na ozemlje Republike Hrvaške je ilegalno poskušal vstopiti trikrat. Niti enkrat ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker te možnosti ni imel. V primeru, če ga Republika Slovenija vrne v Republiko Hrvaško, dvomi, da bi njegovo prošnjo obravnavali pravično glede na to, kaj je doživel s hrvaško policijo. Nobenih informacij nima, kako bi to reševali. Dvomi v postopek za priznanje mednarodne zaščite glede na to, kako so ga prvič sprejeli. V času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel težav s strani uradnih oseb oziroma kogarkoli, saj ni imel nobenih stikov, saj je bila noč.

4. Tožena stranka je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“.

5. Po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnika tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se postopek mednarodne zaščite za tožnika niti še ni začel. Tožnik je vseskozi navajal dogodke, ki so se mu pripetili pri ilegalnem vstopu na ozemlje Republike Hrvaške in ne v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tožnik je poskušal trikrat ilegalno vstopiti na ozemlje Republike Hrvaške in niti enkrat ni izrazil namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožena stranka izpostavlja sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, to, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče je izpostavilo, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je uporaba službenih psov, strelnega orožja in policijske palice del nabora orodij, za uporabo katerih je policist pooblaščen in ne more biti sama po sebi razumljena kot maltretiranje. Policisti morajo nadzorovati osebe, ki so nezakonito vstopile na njihovo ozemlje in se nahajajo v večji skupini. Glede na to, da tožnik v policijskem postopku ni izrazil namere, da želi v Republiki Hrvaški podati prošnjo za mednarodno zaščito, so policisti izpeljali policijski postopek. Zaradi navedenega je bil sprejet akt, da mora v določenem roku prostovoljno zapustiti ozemlje Republike Hrvaške, saj morajo policisti postopati v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Navedbe tožnika, da se v Republiki Hrvaški ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim tam ravnali nečloveško ali poniževalno, saj gre v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne policijski postopek. Tožnik je navedel neprimerno vedenje policistov ob njegovem nezakonitem prestopu meje in ne kasnejšega policijskega postopka na policijski postaji. Ni imel stikov z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite.

6. V zvezi z „Informacijami o stanju na Hrvaškem“, ki jih je v postopek predložil pooblaščenec tožnika, tožena stranka ugotavlja, da se veliko informacij nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International se nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, kar pa v tem primeru ne velja, saj tožnik ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Nadalje se tožena stranka opredeljuje do sodb Upravnega oddelka Državnega sveta Nizozemske, ki sta bili izdani 13. 4. 2022, in meni, da ne gre posploševati navedenega na vse primere prosilcev. Iz teh sodb ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, ampak gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine vsakega konkretnega primera. Pri tem je treba omeniti to, da se „resni namigi“, da se push-backi dogajajo pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč ostane le namig. VG Braunschweig je v odložilnem sklepu z dne 25. 2. 2022, ki se nanaša na primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom, navedlo, da na pomanjkljivosti kažejo push-backi iz Republike Hrvaške v Republiko Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Ob vseh domnevah, ki jih je upoštevalo sodišče, pa samo priznava, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Podobno mnenje gre razbrati tudi iz sodbe švicarskega Zveznega upravnega sodišča št. F-5675/2022. Gre za odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se izvaja ves čas kontinuirano. Sodišče namreč ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. Nadalje se tožena stranka opredeljuje tudi do sodbe nemškega regionalnega sodišča iz Hannovra z dne 7. 9. 2022 in nemške sodbe z dne 24. 5. 2022 ter sodbe regionalnega sodišča iz Stuttgarta in dodaja, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka priznanja mednarodne zaščite ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Takega primera praksa ne pozna. V zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice št. 43115/18 in 18810/19 iz marca 2020 pa tožena stranka poudarja, da se obe tožbi nanašata na delo hrvaške policije in ne pristojnih organov za obravnavo vlog za mednarodno zaščito ali za postopek sprejema.

7. Iz poročila Asylum Inforamtion Database – AIDA izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tisti, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek ustavljen, morajo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Na letališču jih sprejme uradnik Ministrstva za notranje zadeve, ko je to potrebno, pa je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Iz letnega poročila Agencije evropske unije za azil - EUAA izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka oz. da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Glede na poročili AIDA in EUAA je torej jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Pooblaščenec tožnika je organizacijo Hrvaški pravni center podrobneje vprašal o situaciji dublinskih povratnikov in mu je odgovorila, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke dublinskih povratnikov, saj so ti v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. Kolikor pa je seznanjen, so tisti, ki so vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Poročila EUAA in AIDA imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji tožnika popolnoma utemeljena. Tožena stranka ne dvomi v splošno zagotovilo, ki ga je Republika Hrvaška dala Republiki Sloveniji, četudi pooblaščenec zatrjuje, da nima dokazne vrednosti. Tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in tam tudi ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite.

8. Tožnik v tožbi povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru v upravnem postopku. Dvomi, da bi ga na Hrvaškem pravično obravnavali. Presoja predaje prosilca pristojni državi ni omejena na samo presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Tožnik je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju in nečloveškemu ter poniževalnemu ravnanju. Neutemeljeno je, da skuša tožena stranka narediti strogo ločnico med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Policijski postopek je sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Pri obeh postopkih gre za uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Policisti tožniku niso dali možnosti, da bi zaprosil za mednarodno zaščito in zato so protispisne navedbe tožene stranke, da ni niti enkrat izrazil namena vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Policijska pooblastila, ki so bila uporabljena na Hrvaškem, so bila presežena. Tožnik se v celoti sklicuje na „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki so jih tožnikovi pooblaščenci posredovali toženi stranki. Te informacije potrjujejo verodostojnost tožnikovih navedb. Iz informacij izhaja, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in jim bo kršena pravica do mednarodne zaščite. Tožena stranka ni pridobila individualnega jamstva o pravicah predane osebe. Sklicuje se zgolj na splošno zagotovilo o ravnanju s prosilci v dublinskem postopku, ki ga je pridobila 6. 12. 2022 od pristojnega organa Republike Hrvaške v okviru drugega primera, kar pa v konkretnem primeru ne more biti upoštevno. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka ni pridobila nobenega poročila ali informacije v zvezi s situacijo na Hrvaškem, navedla ni nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Poleg tega je bila tožniku kršena tudi pravica do obveščenosti, saj iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi prejel brošuro z informacijami. Drugi odstavek 4. člena Dublinske uredbe določa, da se informacije iz prvega odstavka 4. člena zagotovijo v pisni obliki v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

9. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Tožba ne zadrži izvršitve sklepa. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi imelo za tožnika to tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Tožnik se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več po jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. To pa bi pomenilo zanj kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 183/2016 izhaja, da iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo od Republike Hrvaške pridobiti konkretno zagotovilo oziroma garancijo. Tožnik je v postopku navajal sporno ravnanje policije in ne uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve. Predaja Republiki Hrvaški pa se odvija v dublinskem postopku, v katerem so predanim osebam zagotovljene določene pravice, kar izhaja iz samega odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Tožeča stranka tudi prereka navedbe tožnika v tožbi, češ da ni mogoče potegniti stroge ločnice med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Ta ločnica je jasno razvidna iz ločene ureditve v nacionalni zakonodaji tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Hrvaški ter v ureditvi mednarodnega prava. Izhaja tudi iz sodne prakse, pri čemer se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 193/2022. Tožena stranka tudi zavrača tožnikove očitke, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti. Brošure z informacijami niso uradno vročene, a so na voljo v recepciji azilnega doma v različnih jezikih. Tožnik je s svojim podpisom potrdil, da je bil pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito seznanjen s potekom predhodnega postopka, s prepovedjo odstranitve iz Republike Slovenije, s postopki po Zakonu o mednarodni zaščiti, možnimi posledicami neupoštevanja obveznosti, nesodelovanja s pristojnim organom, z roki za uveljavljanje pravnih sredstev, s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah postopka na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite. Tožena stranka tudi nasprotuje trditvam, da bi nastala težko popravljiva škoda s samo predajo tožnika Republiki Hrvaški. Gre za državo, ki je članica Evropske unije. Vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in tudi vzpostavitev prejšnjega stanja bi bila možna, pri čemer se tožena stranka sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 1/2018. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in naj zavrne tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

11. Sodišče je v navedeni zadevi dne 7. 6. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da glede na to, kako je bil na Hrvaškem sprejet, sklepa, da je veliko sistemskih pomanjkljivosti v njihovem azilnem sistemu. Vztraja pri vsem tistem, kar je povedal že na zaslišanju pri Ministrstvu za notranje zadeve. Na Hrvaškem ne želi zaprositi za mednarodno zaščito. Če bi tedaj, ko je prišel na Hrvaško, bil lepo sprejet, bi želel dobiti zatočišče. S hrvaško policijo se je srečal trikrat, vsakokrat so ga pretepli in je imel težave z njimi. Ko je bil nagnan s Hrvaške, so ga slovenski policisti lepo sprejeli in ni imel z njimi nobenih težav. Dokumenta, da mora Hrvaško zapustiti v 7 dneh, nima več, ima pa kopijo v telefonu. Gre za kopijo listine, ki je priložena k tožbi v francoskem jeziku, vendar je prejel tudi isti dokument v hrvaškem jeziku. Pri prvem razgovoru je bilo prisotnih 5 prosilcev in je eden od njih pomagal izpolniti vloge, ki je znal francosko. Glede njegove prošnje za mednarodno zaščito je tožnik povedal, da je zraven sedel človek, ki je znal francosko in mu je prošnjo pomagal izpolniti.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo 1. točke prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se postopek mednarodne zaščite za tožnika niti še ni začel, saj je tožnik navajal dogodke, ki so se mu pripetili pri ilegalnem vstopu na ozemlje Republike Hrvaške in ne v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, ter da navedbe tožnika, da se v Republiki Hrvaški ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim tam ravnali nečloveško ali poniževalno, saj gre v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne policijski postopek. Pravilen je bil zaključek tožene stranke, da imajo poročila EUAA in AIDA veliko težo in so zaupanja vreden vir ter da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da tam tudi ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanjem mednarodne zaščite.

14. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

15. V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije, ko je večkrat prečkal mejo med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče se ne strinja s stališčem, izraženim v tožbi, da ni mogoče narediti stroge ločnice med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Status tujcev, ki niso prosilci za mednarodno zaščito urejajo drugačni predpisi kot pa tistih tujcev, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel status prosilca za azil, ampak status tujca. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023 zavzelo stališče, da so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma na prošnje za mednarodno zaščito v okviru policijskega postopka (točka 11 obrazložitve). Tudi v kasnejši sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da se pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, te pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki in mnenji ter sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev na Hrvaško. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču (tč. 12 obrazložitve).

16. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je ločevanje med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite neprimerno in neutemeljeno iz razloga, ker gre v obeh primerih za uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Vendar je po mnenju sodišče treba upoštevati, da gre za različni organizacijski enoti tega ministrstva. Poleg tega sodišče ugotavlja, da iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 17. 1. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, izhaja, da pristojni organi povprašujejo tudi o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave bodisi fizične ali psihične, kar je po mnenju sodišča med drugim tudi zagotovilo za to, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Iz tega razloga in tudi iz že zgoraj navedenih razlogov, kot so npr. poročila AIDA in EUAA, toženi stranki ni bilo treba še posebej preverjati, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici nečloveško ali ponižujoče obravnavana. Po mnenju sodišča ni bilo treba toženi stranki pridobiti še dodatnega zagotovila, da bo tožnik obravnavan v skladu s pravicami iz 4. člena Listine EU. Po presoji sodišča ne obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka je dovolj obsežno in zelo podrobno pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče - kot je bilo že pojasnjeno - se z njenimi razlogi strinja. Neutemeljene so tožbene navedbe o tem, da naj bi bil sklep pomanjkljivo obrazložen, kar tožeča stranka očita toženi stranki na koncu III. točke tožbenih navedb.

17. V zvezi s tožbenimi navedbami, da na Hrvaškem tožnik niti ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da je za določitev odgovorne države članice v skladu s 13. členom Dublinske uredbe relevantno že zgolj dejstvo, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz navedenega razloga ta tožbena navedba ne vpliva na pravilnost odločitve pri določanju odgovorne države članice.

18. Glede tožbenega očitka, da tožnik ni bil ustrezno obveščen o vseh pravicah in informacijah v zvezi z Dublinsko uredbo, pa sodišče ugotavlja, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnik s svojim podpisom potrdil, da je bil pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito seznanjen s potekom predhodnega postopka, prepovedjo odstranitve iz Republike Slovenije, s postopki po ZMZ-1, možnimi posledicami neupoštevanja nesodelovanja s pristojnim organom in tudi s pravili postopkov, ki jih ureja Dublinska uredba. Tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 2. 2023 je razvidno, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da je pridobila podatek, da je bil že vnesen v centralno bazo EURODAC kot tujec s strani Republike Hrvaške, poučen je bil o tem, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, seznanjen je bil s pravno podlago – 13. členom Dublinske uredbe in kdaj odgovornost preneha, prav tako s tem, da je tožena stranka od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela pozitiven odgovor, kot tudi s tem, da je predhodno treba preveriti, ali bi bil v primeru predaje Republiki Hrvaški ogrožen oziroma ali meni, da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik je bil po mnenju sodišča v zadostni meri informiran o tem, kako poteka dublinski postopek.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

20. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

22. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi imela predaja za posledico, da prejšnjega razmerja ne bi bilo več mogoče vzpostaviti, tudi če bi v upravnem sporu uspel. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

23. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.