Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v primeru pritožnikove predaje Republiki Hrvaški po dublinskem postopku ne obstoji dejanska nevarnost, da bi se z njim tam nečloveško ali ponižujoče ravnalo, je pravilno presodilo tudi, da toženka ni bila dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebnega zagotovila, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU ne bi prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka), št. 2142-5006/2022/17 (1221-05) z dne 15. 5. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje potrdilo pravilno uporabo merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III za določitev Republike Hrvaške kot odgovorne države članice. Ta je svojo odgovornost že potrdila, za predajo pa tudi ni ovir, saj tožnik ni izpodbil domneve, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj ga bo Republika Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da njegovega opisa ravnanja hrvaške policije ni mogoče upoštevati kot relevantno trditev o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem. Meni, da ima pri tej presoji ključno vlogo prav ravnanje policistov, ki tujcem ne omogočajo podaje prošnje. Navaja, da se s policisti ni mogel sporazumevati, da mu niso dali možnosti zaprositi za azil, da mu niso pojasnili postopka in vsebine izročenega dokumenta, in da ni imel tolmača niti pravne pomoči. Trdi, da je bil na Hrvaškem izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.2 Meni, da je izkazal, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem napačna. Sodišču očita, da se ni opredelilo do predloženih informacij, ki naj bi potrjevale verodostojnost njegovih izjav glede ravnanja hrvaških policistov, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se niti s presojo sodišča prve stopnje, da toženki ni bilo treba pridobiti dodatnih zagotovil, da bo na Hrvaškem obravnavan v skladu s pravicami iz 4. člena Listine EU. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih informacij,3 ki naj bi potrjevale njegove navedbe glede ravnanja hrvaških policistov, zaradi česar naj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. in 15. točki obrazložitve sodbe presodilo, da pritožnik z izjavami o ravnanju hrvaške policije ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, saj je navajal le dogodke, ki so se mu pripetili ob ilegalnem vstopu na Hrvaško, in ne v postopku mednarodne zaščite. Pojasnilo je, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje in pritrdilo toženki, da iz poročil EUAA4 in AIDA,5 ki so zaupanja vreden vir, izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev v sodbi, izhaja tudi iz same pritožbe, v kateri pritožnik nasprotuje navedenemu stališču in vztraja, da je za presojo sistemskih pomanjkljivosti ključno ravnanje hrvaške policije, ki tujcem ne omogoča podaje prošnje.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik v Republiki Hrvaški ni izrazil namere za vložitev prošnje, niti ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, jo je pa vložil v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je v Republiko Hrvaško vstopil z nezakonitim prečkanjem meje Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino in da je Republika Hrvaška zato na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Sporno je predvsem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije obstaja ovira za njegovo predajo Republiki Hrvaški iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,6 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.7

10. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske Unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.8

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, torej ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču. 12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v primeru pritožnikove predaje Republiki Hrvaški po dublinskem postopku ne obstoji dejanska nevarnost, da bi se z njim tam nečloveško ali ponižujoče ravnalo, je pravilno presodilo tudi, da toženka ni bila dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebnega zagotovila, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU ne bi prišlo.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V zvezi s tem navaja, da naj bi ga hrvaški policisti maltretirali, pretepli s pendrekom, nad njega spustili službene pse, deležen naj bi bil več „push backov“ mejne policije, ob celodnevnem pridržanju na policijski postaji mu naj ne bi dali vode in hrane, ko so ga ujeli pa naj bi mu tudi vzeli telefon in ga razbili. 3 Gre za „Informacije o stanju na Hrvaškem“ in „Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško“. 4 Gre za Agencijo Evropske unije za azil. 5 Gre za Asylum Information Database. 6 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“. 7 Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023. 8 Glej npr. sodbe Sodišča Evropske unije v Združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.