Jedro

Dolžnost opredelitve pritožbenega sodišča obstaja le glede strankinih stališč in argumentov, s katerimi je utemeljila pravno sredstvo, ne pa tudi glede tistega, na kar je treba pri odločanju o pravnem sredstvu paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče meni, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tega ni treba posebej argumentirati.

Temeljni pogoj za objavo popravka je, da se nanaša na predhodno objavljeno besedilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 793,00 EUR njenih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala objavo popravka oziroma odgovora (v nadaljevanju popravek) na članek z naslovom „...“ (v nadaljevanju članek), ki je bil objavljen v mediju www...., katerega odgovorni urednik je toženec.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu v 48 urnem roku po pravnomočnosti sodbe naložilo objavo popravka v mediju ...

3. Toženec je pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, obrazloži pa procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja obstoj odklonilnega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v 21. točki sodbe ugotovilo, da v članku ni bilo navedb o širitvi romskega naselja z 20 do 30 novimi gradbenimi parcelami. V tem delu torej tožničin popravek ni zanikal navedb članka, zato je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj odklonilnega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Če je višje sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, bi moralo izrecno pojasniti, zakaj odklonilni razlog v tem delu toženkinega popravka ni podan. Sodba višjega sodišča pa se do tega vprašanja ni opredelila, zato ji toženec očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev materialnega prava pa je podana zato, ker navedb o širjenju romskega naselja z 20 do 30 novimi gradbenimi parcelami v objavljenem članku ni bilo, tožničino zanikanje neobstoječe navedbe pa se ne nanaša na objavljen članek, zato bi višje sodišče moralo ugotoviti odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Odločitev višjega sodišča po mnenju toženca tudi ni skladna s prakso Vrhovnega sodišča, ki je bila zavzeta v zadevah II Ips 262/2013 in II Ips 261/2010. 4. Sodišče je revizijo vročilo tožnici. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbenega zahtevka in več odklonilnih razlogov iz 31. člena ZMed, posledično je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno odločitev je višje sodišče potrdilo. Vrhovno sodišče pa je tožničini reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo višjega sodišča. Kot bistveno je povedalo, da navedba obvestila, na katerega se popravek nanaša, in datum objave obvestila, nista obligatorni sestavini tožbenega zahtevka.(1) V ponovljenem sojenju sta sodišči ugotavljali obstoj odklonilnih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed pri dveh izjavah iz tožničinega popravka: „Skrajno neodgovorno in enostransko s strani E-... je, da ste kot medij vse izjave, tako kot ostali mediji, prejemali, vendar jih niste objavili. Objavili ste samo eno plat zgodbe, kar potrjuje neetično delovanje medija,“ (v nadaljevanju izjava o neetičnem delovanju medija), „Zato so trditve, da gre za širjenje romskega naselja z 20 - 30 novimi gradbenimi parcelami neresnične, zagotovo pa nikakor ne gre za širjenje naselij proti industrijski coni A.,“ (v nadaljevanju izjava o širjenju romskega naselja).

Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju ugotovilo, da je izjava o neetičnem delovanju medija napisana žaljivo (odklonilni razlog iz pete alineje prvega odstavka 31. člena ZMed), izjava o širjenju romskega naselja pa se ne nanaša na navedbe v članku (odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed). V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče upoštevalo stališče višjega sodišča, da izjava o neetičnem delovanju medija ni žaljiva, kljub temu pa je ugotovilo odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ker je v njej izraženo tožnikovo mnenje o objavljenem članku, ki se ne ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem članku. Do izjave o širjenju romskega naselja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 21. točki sodbe. Pritrdilo je sicer tožencu, da navedb o širjenju romskega naselja z 20 do 30 novimi gradbenimi parcelami v članku ni bilo, kljub temu pa je po ponovni presoji ocenilo, da gre za popravek v širšem smislu, zato odklonilnega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed pri izjavi o širjenju romskega naselja v ponovljenem sojenju ni ugotovilo. Na podlagi tožničine pritožbe je višje sodišče presojalo izjavo o neetičnem delovanju medija in drugače kot prvostopenjsko sodišče zaključilo, da se nanaša na vsebino toženčevega članka, zato odklonilnega razloga ni našlo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo objavo popravka.

Glede procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

7. Revizijsko uveljavljanje procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očitno izhaja iz predpostavke, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed pri izjavi o neetičnem delovanju medija, kot tudi pri izjavi o širjenju romskega naselja. Razlaga 21. točke sodbe sodišča prve stopnje pa takšnega zaključka ne omogoča. Kot je že pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, je sodišče prve stopnje po ponovni presoji ocenilo, da gre pri izjavi o širjenju romskega naselja za t.i. popravek v širšem smislu, zato v tem delu besedila popravka odklonilnega razloga ni ugotovilo.

8. Pritožbo je vložila tožnica, ki ni bila zainteresirana za uveljavljanje odklonilnih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed, obstoj le-teh je v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti ugotavljalo višje sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP). V teoriji in sodni praksi je izoblikovano stališče, da dolžnost opredelitve pritožbenega sodišča obstaja le glede strankinih stališč in argumentov, s katerimi je utemeljila pravno sredstvo, ne pa tudi glede tistega, na kar je treba pri odločanju o pravnem sredstvu paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče meni, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tega ni treba posebej argumentirati.(2) Pritožbeno sodišče je argumentirano pritrdilo pritožbenim navedbam tožnice, da odklonilni razlog pri izjavi o neetičnem delovanju medija ni podan, drugih kršitev materialnega prava, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo, zato tudi ni bilo dolžno posebej argumentirati, da je materialno pravo pravilno uporabljeno. Toženčevo stališče, da bi se moralo pritožbeno sodišče posebej izjaviti o (ne)obstoju odklonilnega razloga v zvezi z izjavo o širjenju romskega naselja, je zato s procesnega vidika povsem zgrešeno.

Glede odklonilnega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed(3)

9. Toženec je v članku objavil, da je poleg 5 parcel, ki naj bi se komunalno opremile in s čimer se občani absolutno strinjajo, v razpisni dokumentaciji moč videti še 10 - 12 dodatno komunalno opremljenih parcel za prodajo. Revizijsko sporna pa je tožnikova izjava iz popravka, da so trditve, da gre za širjenje romskega naselja z 20 - 30 novimi gradbenimi parcelami neresnične, zagotovo pa ne gre za širjenje romskega naselja proti industrijski coni A. Sodišče prve stopnje je ta del popravka štelo za t.i. popravek v širšem smislu. V popravek v širšem smislu, skladno s 26. členom ZMed, sodi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu pa predstavlja popravek v ožjem smislu.

10. Osrednje sporočilo toženčevega članka je bilo v tem, da je v razpisni dokumentaciji vidnih še 10 – 12 dodatno komunalno opremljenih parcel za prodajo, krajani pa nasprotujejo priseljevanju novih romskih družin, zato so na župana naslovili določene zahteve. Osrednja ost tožnikovega popravka pa ni bila usmerjena le v zanikanje teh navedb, temveč predvsem v njihovo dopolnjevanje. Tožnica v popravku ni zanikala, da je med krajani ob začetku komunalnega opremljanja romskega naselja vladal nemir oziroma upor, hotela pa je javnost obvestiti, da so bila začetna nesoglasja med krajani in občinsko upravo odpravljena, saj je bilo krajanom pojasnjeno, da se romsko naselje ne bo širilo. V popravku je opozorila tudi na, po njenem mnenju, neetično delovanje medija, ki v članku ni poročal o aktivnostih tožnice za odpravo nesoglasij v občini, čeprav je bil o njih obveščen še pred objavo članka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre za t.i. popravek v širšem smislu. Iz odločb Vrhovnega sodišča, ki ju citira revizija, je moč izluščiti pravilo, da za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu. Po odločitvi višjega sodišča izjava o neetičnem delovanju medija ni obremenjena z odklonilnim razlogom iz 31. člena ZMed, popravek kot celota pa ustreza zahtevam ZMed, zato sklicevanje na citirano sodno prakso za obravnavani primer ni pravno relevantno oziroma od nje ne odstopa. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi revizijsko uveljavljanje odklonilnega razloga v zvezi z izjavo o širjenju romskega naselja ni utemeljeno. V tem delu popravka se je tožnica odzvala na osrednje sporočilo članka, da naj bi se romsko naselje širilo, in to navedbo zanikala. S tem je izpolnjen temeljni pogoj za objavo popravka, to je, da se mora popravek nanašati na predhodno objavljeno besedilo.

11. Odločitev o toženčevih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so ji bili odmerjeni v skladu s tarifo iz Zakona o odvetniški tarifi po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 214 spisa, in naloženi v plačilo tožencu z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid. .

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 122/2014 z dne 17. 7. 20014. Op. št. (2): J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga: str. 496. Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 724/2005 z dne 22. 2. 2007 in II Ips 303/2013 z dne 30. 1. 2014. Op. št. (3): Odklonilni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed pa je podan, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.