Jedro

Investitor je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, če ga je plačal, pa pri pristojnem organu za gradbene zadeve ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano oziroma je prenehalo veljati.

Položaj investitorja je vezan na gradnjo oziroma objekt. Investitor je tako oseba, ki je zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja (investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve – prvi odstavek 54. člena ZGO-1) oziroma oseba, na katero se glasi gradbeno dovoljenje, saj je gradbeno dovoljenje odločba, ki je izdana (poimensko) konkretno določenemu investitorju.

Komunalni prispevek je namenska dajatev in je vezana na realizacijo gradnje, in če do gradnje ne pride, komunalni prispevek pripada ustreznemu upravičencu, to pa je investitor, na katerega se glasi oziroma bi se glasilo gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim je plačal komunalni prispevek.

Gradbeno dovoljenje se v času veljavnosti lahko spremeni tudi glede investitorja (četrti odstavek 73. člena ZGO-1), če investitor, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, prenese pravico graditi na drugo osebo, saj ta lahko potem zahteva spremembo gradbenega dovoljenja (glede investitorja), kar pa ne vpliva na čas veljavnosti dovoljenja. Do spremembe investitorja namreč ne pride avtomatično, ampak mora pristojni organ izdati ustrezno odločbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinske uprave Mestne občine Novo mesto, št. 35112-279/2012/10 (1401) z dne 30. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za vračilo polovice komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta v Novem mestu, na tam navedenih zemljiščih, v znesku 437.973,71 EUR.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je pojem investitorja oziroma status investitorja vezan na objekt oziroma njegovo gradnjo ter ne na status zemljišča. Graditev objekta pa je dovoljena le na podlagi gradbenega dovoljenja, ki se glasi na konkretnega investitorja. Komunalni prispevek pa je neločljivo vezan na to gradbeno dovoljenje, ki je tudi podlaga za morebitno vračilo. V zvezi s plačilom komunalnega prispevka je torej za investitorja treba šteti osebo, ki je zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je gradbeno dovoljenje odločba, ki je izdana poimensko določenemu investitorju in v primeru izdaje velja do prenehanja veljavnosti ali do njene spremembe. Če je na podlagi civilnopravnih poslov prišlo do prenosa posameznih upravičenj, to ne pomeni tudi avtomatičnega prenosa statusa investitorja. Za prenos statusa investitorja je še vedno potrebna izdaja ustrezne upravne odločbe, čeprav pod poenostavljenimi pogoji. Zaveza za plačilo komunalnega prispevka oziroma upravičenje do njegovega vračila je lahko vezano le na investitorstvo oziroma lastništvo objekta, ne pa zgolj na lastništvo stavbnega zemljišča, tožeča stranka pa ne trdi, da bi zahtevala izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka tako ni nikoli nastopala kot investitor objekta, za gradnjo katerega je bil odmerjen komunalni prispevek, in zato ni oseba, ki bi bila na podlagi desetega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) upravičena zahtevati vračilo tega komunalnega prispevka.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več tožbenih trditev, razlogi, ki so navedeni v sodbi, pa so v več delih nejasni, si nasprotujoči in nerazumljivi. Bistvo tega spora se je zožilo na vprašanje, ali bi revidentka za ohranitev pravice do vrnitve komunalnega prispevka morala zahtevati izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja. Po revidentkinem mnenju to ne drži in zato je sodišče prve stopnje pri tem vprašanju napačno uporabilo materialno pravo. Iz sodne prakse izhaja, da s prenosom lastninske pravice na novega lastnika objekta preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta (tako X Ips 113/2012). Poleg tega je deseti odstavek 79. člena ZPNačrt izrecno predvidel vrnitev komunalnega prispevka tudi za situacijo, ko do izdaje gradbenega dovoljenja sploh ni prišlo. Tudi iz določbe 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izhaja, da če se gradbeno dovoljenje spremeni, ostane z izdajo odločbe o njegovi spremembi čas njegove veljavnosti nespremenjen, kar pomeni, da pridobitelj lastninske pravice ne pridobi statusa investitorja na novo, temveč se zgolj ugotovi njegov vstop v pravice investitorja, ki jih je pridobil s pridobitvijo lastninske pravice. Komunalni prispevek je namreč namenska dajatev, vezana na realizacijo gradnje in če do te ne pride, komunalni prispevek pripada ustreznemu upravičencu ter ga mora občina povrniti. V obravnavni situaciji, ko je imetnik gradbenega dovoljenja parcelo prodal z namenom, da bi novi lastnik na parceli zgradil dovoljeno gradnjo, je upravičenec do pravic izplačanega komunalnega prispevka novi lastnik, ki nastopa kot investitor. Določbo desetega odstavka 79. člena ZPNačrt je treba razlagati tako, da je tudi v primeru prenehanja gradbenega dovoljenja do vračila plačanega komunalnega prispevka upravičen vsakokratni lastnik nepremičnine, torej tisti, ki je (bil) nosilec pravice graditi in drugih z njo povezanih pravic. Pri spremembi investitorja je odločba o spremembi gradbenega dovoljenja po svojem pravnem bistvu ugotovitvena odločba, saj ne vzpostavlja nove pravice graditi novemu investitorju, temveč zgolj ugotavlja, da je prišlo do prenosa pravice graditi in z njo povezanih upravičenj. Končno zakon predpisuje pravico do vrnitve komunalnega prispevka ravno v primeru, ko sploh ni več investitorja, torej, ko gradbeno dovoljenje preneha veljati in investitorja, ki bi bil nosilec pravic iz gradbenega dovoljenja, ni več. Prenehanje gradbenega dovoljenja pa seveda ne pomeni izgube pravice do vračila komunalnega prispevka. Navedeno potrjuje tudi stališče tožene stranke, da lahko plačani komunalni prispevek investitor vračuna tudi v postopku izdaje novega gradbenega dovoljenja. Revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila, Vrhovnemu sodišču je le posredovala upravne spise.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavani zadevi je revidentka zahtevala vračilo zneska, ki presega mejni znesek 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije tudi v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev revidentkine zahteve za vračilo komunalnega prispevka. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe ter izpodbijane odločbe oziroma ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), je namreč revidentka zahtevala vračilo polovice komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta, ki je bil odmerjen družbama X., d. o. o., in Y., d. o. o., kot investitorjema. Družba X., d. o. o., je svoj lastniški delež na zemljišču (do ene polovice) prodala družbi Z., d. o. o., ta pa naprej revidentki.

9. V obravnavani zadevi torej ostaja sporno, ali je revidentka upravičena do vračila polovice komunalnega prispevka, ki ga je plačal investitor po gradbenem dovoljenju, izdanem za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta.

10. Deseti odstavek 79. člena ZPNačrt, ki je podlaga za odločanje, določa, da je investitor upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, če ga je plačal, pa pri pristojnem organu za gradbene zadeve ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano oziroma je prenehalo veljati.

11. Investitor je pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sam izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Položaj investitorja je torej vezan na gradnjo oziroma objekt. Investitor je tako oseba, ki je zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja (investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve – prvi odstavek 54. člena ZGO-1) oziroma oseba, na katero se glasi gradbeno dovoljenje, saj je gradbeno dovoljenje odločba, ki je izdana (poimensko) konkretno določenemu investitorju. Položaj investitorja tako ni vezan na zemljišče (pravni status zemljišča), na katerem naj bi bil zgrajen objekt, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato so neutemeljeni revizijski ugovori, da je bilo glede tega vprašanja napačno uporabljeno materialno pravo. Prav tako je neutemeljeno revidentkino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 113/2012, v kateri je bilo zavzeto stališče, da s prenosom lastninske pravice na novega lastnika objekta preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. V zadevi X Ips 113/2012 gre namreč za drugačno pravno in dejansko stanje – nanaša se na ukrep gradbenega inšpektorja in spremembo lastništva objekta, ki se gradi (oziroma je že zgrajen, saj je stranka zatrjevala, da v njem prebiva), ter posledično prehod upravičenj in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta, na novega lastnika.

12. Res deseti odstavek 79. člena ZPNačrt izrecno predvideva tudi možnost vrnitve komunalnega prispevka, ko do izdaje gradbenega dovoljenja sploh ni prišlo, na kar opozarja revidentka. Vendar to ne spremeni dejstva, da se tudi v tem primeru vrne plačani komunalni prispevek osebi, ki je vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, torej investitorju, na katerega bi se v primeru izdaje sicer glasilo gradbeno dovoljenje. Komunalni prispevek je namenska dajatev, kot poudarja revidentka, in je vezana na realizacijo gradnje, in če do gradnje ne pride, komunalni prispevek pripada ustreznemu upravičencu, to pa je investitor, na katerega se glasi oziroma bi se glasilo gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim je plačal komunalni prispevek.

13. Na drugačno razlago ne vpliva revidentkino sklicevanje na določbe 73. člena ZGO-1 v zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje se v času veljavnosti namreč lahko spremeni tudi glede investitorja (četrti odstavek 73. člena ZGO-1), če investitor, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, prenese pravico graditi na drugo osebo, saj ta lahko potem zahteva spremembo gradbenega dovoljenja (glede investitorja), kar pa ne vpliva na čas veljavnosti dovoljenja. Do spremembe investitorja namreč ne pride avtomatično, ampak mora pristojni organ izdati ustrezno odločbo, ki pa je sicer izdana po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank. Še vedno je torej pogoj izdaja odločbe, s katero se spremeni gradbeno dovoljenje glede investitorja.

14. Zato je zmotno tudi revidentkino stališče, da je tudi v primeru prenehanja gradbenega dovoljenja do vračila komunalnega prispevka upravičen vsakokratni lastnik nepremičnine, če je s tem mišljeno zemljišče, na katerem do gradnje ni prišlo. Pravilno pa je v nadaljevanju zapisano revidentkino stališče, da je upravičenec do vračila tisti, ki je bil nosilec pravice graditi, če je s tem mišljen investitor, na katerega se je glasilo gradbeno dovoljenje, ki je prenehalo veljati, kar pa revidentka ni bila. Prenehanje gradbenega dovoljenja res ne pomeni izgube pravice do vračila komunalnega prispevka, vendar, kot že pojasnjeno, to velja za investitorja, na katerega se je glasilo gradbeno dovoljenje, ki je prenehalo veljati.

15. Revidentka še poudarja, da je v obravnavani situaciji imetnik gradbenega dovoljenja parcelo prodal prav z namenom, da bi novi lastnik na njej zgradil dovoljeno gradnjo in zato je upravičenec do vračila komunalnega prispevka novi lastnik, ki nastopa kot investitor. Kot je bilo že pojasnjeno, bi bil novi lastnik upravičen do vračila, če bi nastopal kot investitor, torej če bi se nanj glasilo izdano gradbeno dovoljenje oziroma bi se nanj glasilo, če bi bilo izdano (torej če bi vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja). Na drugačno stališče namen sklenjenega pravnega posla (prodaja zemljišča) ne more vplivati. Prav tako pa na odločitev ne vpliva (sicer zmotno) stališče tožene stranke, na katerega opozarja revidentka, da je pravica plačnika komunalnega prispevka do vračila le-tega omejena z odsvojitvijo zemljišča nameravane gradnje in da je mogoče plačani komunalni prispevek upoštevati pri morebitni kasnejši oziroma naknadni odmeri komunalnega prispevka drugemu investitorju. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za tako stališče v ZPNačrt ni podlage.(1)

16. Neutemeljeni pa so tudi revizijski ugovori, da se sodišče ni opredelilo do več tožbenih trditev in da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, nasprotujoči si ter nerazumljivi. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč sodišče prve stopnje natančno in jasno odgovorilo na vse tožbene ugovore ter jih pravilno in izčrpno obrazloženo zavrnilo.

17. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Odločitev v obravnavani zadevi pa tudi ne vpliva na možnost civilnopravne ureditve medsebojnih razmerij glede plačanega komunalnega prispevka med revidentom in investitorjem.