Jedro

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran.

V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen.

Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev.

Sodišče lahko v korist otroka izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 3.411,81 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 771,92 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 100.000,00 EUR odškodnine s pripadki ter povrnitev pravdnih stroškov in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku. V ponovljenem postopku sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in dokaznega postopka ni dopolnjevalo, le v obrazložitvi sodbe je dodalo nekaj novih odstavkov, ki pa so povsem zmotni. V zvezi z očitki o protipravnosti ravnanja sodišča, ker se je oprlo na izvedensko mnenje J. P., je prvostopenjsko sodišče zavzelo povsem zgrešena stališča in ni ponudilo nikakršne razumne razlage, še manj kakršnekoli pravne podlage, zaradi česar zaključkov sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe ni opredelitve do ključnih protipravnih ravnanj vseh vpletenih, kot tudi ne razlogov, zakaj naj zatrjevana protipravna ravnanja ne bi bila protipravna. Opozarja, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb in da morajo biti v ospredju otrokove koristi. Pri zavarovanju teh pa so odpovedali vsi državni organi in institucije. Naravnost absurdno in neresno, predvsem pa pravno nevzdržno je krivdo za nezagotavljanje otrokove koristi prevaliti na mater. Okrožno sodišče v Murski Soboti v postopku P 110/2007 ni upoštevalo tožničine največje koristi, ker jo je kljub jasno in nedvoumno izraženi želji, da bi še naprej živela pri materi, dodelilo v vzgojo in varstvo očetu. Čeprav je bila dovolj stara, da je bila sposobna razumeti pomen svojega mnenja in posledic, se ni oziralo na njeno stisko. Izvedenki J. P. bi moralo po uradni dolžnosti naložiti, da jo pregleda in opravi razgovor z njo. V postopku predodelitve je sodišče nekritično verjelo pomanjkljivim in nepravilnim izvedeniškim mnenjem ter manipulativnim navedbam in zatrjevanjem očeta ter tako zanemarilo, da stori vse potrebno za zaščito pravic in interesov otroka (tožnice). S tem, ko je ravnalo v izrazitem nasprotju z njenimi koristmi in mnenjem, ji je prizadejalo škodo, ki jo vtožuje v tem postopku. Sodišče se tudi ni oziralo na opozorila matere, da gre za maščevanje očeta. Mati je ravnala v skladu z koristmi tožnice, želela jo je zaščiti in ji pomagati, da bi bila upoštevana njena volja. Center za socialno delo ... (CSD) bi moral sodišču dati tako mnenje, da bi bila najbolje zagotovljena tožničina korist. Obe instituciji nista postopali na zakonsko predviden način ter tako kršili številne človekove pravice. Sodišče, ki mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok, tega ni upoštevalo. Ni uporabilo povsem jasnih zakonskih določil oziroma jih je namenoma razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in posledično odločilo, da bi bila predodelitev v vzgojo in varstvo očetu v korist tožnice. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je toženi stranki uspelo dokazati, da njeni organi in institucije in javni zavodi niso ravnali protipravno. Podlago za odškodninsko odgovornost države ustvarja tudi dejstvo, da je postopek odločanja o ponovni dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo materi trajal eno leto in en dan. Vse predloge matere za izdajo začasnih odredb do pravnomočne odločitve je sodišče neutemeljeno zavračalo. Očitki o počasnem ravnanju sodišč so bili usmerjeni v leto 2008, ne pa v predhodne postopke, kot je to obravnavalo prvostopenjsko sodišče. CSD bi lahko vložil zahtevo za odločitev o stikih po tretjem odstavku 421. člena ZPP ter sodišču podal mnenje, da stiki z očetom niso v tožničino korist. Sledil pa je zgolj željam očeta. Sodišče v Murski Soboti bi moralo po uradni dolžnosti zagotoviti, da se pregledov pri izvedencih udeleži vsaj tožnica, njeno mater pa v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na to, kaj lahko njena ravnanja pomenijo z vidika odločanja o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo. Če pa je ocenilo, da mati ne ravna v otrokovo korist, bi moralo po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo, s katero bi tožnico zaupalo v vzgojo in varstvo tretji osebi. Vsi pristojni so bili opozorjeni, da sodba, s katero je bila tožnica zaupana v vzgojo in varstvo očetu, ne bo izvršljiva in bo nujno rezultirala v nasilnem ravnanju državnih organov s tožnico. Na to se niso ozirali, ker so na ta način poskušali kaznovati tožničino mater, ker v postopkih ni bila najbolj odzivna. Sodišče je pristransko, vso krivdo je zvalilo na tožničino mater, mnenju izvedenke M., ki je edino popolno in celostno, pa ni naklonilo nikakršnega pomena. Sodišče nima potrebnega znanja, da se je opredeljevalo, da tožnica ob prisilnih stikih z očetom ni trpela. Stike z očetom je odklanjala, ker jo je v zgodnji mladosti spolno zlorabljal, nanjo pogosto kričal in jo pretepal. Mati je zato želela tožnico zaščiti pred stiki z njim. Da ga odklanja in do njega goji negativna čustva, je odgovoren izključno oče sam. Mati si je prizadevala za uresničevanje in spoštovanje sodbe o tožničinih stikih z očetom, vendar je ni uspela prepričati, tako kot niso bili uspešni strokovnjaki, ki so v času prisilne hospitalizacije pospešeno in sistematično delali na tem, da bi tožnica začela sprejemati svojega očeta. CSD in sodišče sta kršila določila 106. člena in 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), saj nista upoštevala tožničine koristi. CSD je veliko prepozno, šele konec novembra 2008, podal mnenje, da bi bilo v tožničino največjo korist, če bi živela z materjo, sodišče pa je temu sledilo šele v sodbi P 93/2008. CSD je imel v postopkih, v katerih se ni spoštovalo tožničinih koristi, bistveno večje pristojnosti, kot si je to v postopku prizadevala prikazati tožena stranka. Imel je možnost vplivati na tožničino usodo preko svojih mnenj, ki jih je podajal sodišču. Vse do konca leta 2008 ni želel sprevideti, da so za tožnico stiki z očetom psihično obremenjujoči, kar pomeni, da niso v njeno korist. Iz delovanja institucij je razviden poskus prenašanja odgovornosti z ene na drugo. CSD bi moral tožnici postaviti skrbnika za poseben primer, ki bi skrbel za varstvo njenih koristi in pravic, če ne prej, ko je bila izvedena izvršba. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnici postavljen zagovornik Š. in se je v postopek vključil tudi M. K., so zmotni, saj onadva nista bila skrbnika za poseben primer. Skrbnika za poseben primer bi tožnici lahko postavilo tudi sodišče. V postopku izvršbe bi CSD lahko dosegel odlog izvršbe, pa ga ni predlagal, čeprav so bili zanj izpolnjeni pogoji iz petega in iz šestega odstavka 238.f člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). CSD je ravnal protipravno tudi s tem, ko njegovi delavki med samo izvršbo tožnici nista nudili pomoči in opore. Nerazumna je navedba sodišča, da odlog izvršbe ne bi bil v tožničino korist. Tak zaključek kaže na očitno pristranskost sodišča. Enako zaključki, da ni videti nobene kolizije med izvrševanjem pravnomočne sodne odločbe in največjo koristjo za mladoletnega otroka, da ne gre verjeti tožnici, da bi ji izvršitev pravnomočne sodne odločbe povzročila kakšne travme, ter da sta tožnica in njena družina povzročili, da se je izvršba odvijala nasilno. Zaslišalo je glede izvršbe samo osebe, katerim se očita protipravno ravnanje, ne pa prič, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka. Očitno zato, ker se je vnaprej odločilo, da pričam, ki bodo pričale v tožničino korist, ne bo verjelo. S tem je storilo kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pristransko je tudi verjelo, da je družina nagovarjala tožnico k samomoru. Sodišče tudi ne pojasni od kod mu znanje, da potrebo po prisilni hospitalizaciji opredeljuje drugače kot strokovnjaki z medicinskega področja. Stališče sodišča, da je bila hospitalizacija potrebna, je v nasprotju z listinami v spisu (kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Čeprav je bila tožnica hospitalizirana na podlagi napotnice, je bila hospitalizacija v nasprotju z njeno voljo. Tudi mati se ni strinjala s hospitalizacijo. Za prisilno hospitalizacijo bi moral biti izveden postopek po ZNP. Državne institucije so povsem odpovedale oziroma so postopale protipravno in institut prisilne hospitalizacije uporabile in izkoriščale za travmatiziranje tožnice in njeno prisiljevanje k vzpostavitvi stikov z očetom. S tem, ko je sodišče omogočalo in dopuščalo tožničino prisilno hospitalizacijo, je načrtno in zavestno ravnalo v nasprotju z določili ZNP in v nasprotju s tožničino koristjo. Grožnja s samomorom je bila zgolj poskus izsiljevanja pristojnih, da bi vendarle prisluhnili njeni želji in ji dovolili živeti pri materi. Hospitalizacije niso bile potrebne, še manj pa zakonite. Sodišče je glede odpusta tožnice iz Centra za zdravljenje bolezni otrok (CZBO) ostajalo pasivno. Absurdno je stališče, da je bila tožnica po izvršbi v varstvo zaupana CZBO kot tretji osebi. Na podlagi katere odločbe naj bi se to zgodilo, sodišče ne pove. Sodišče bi lahko z izdajo začasne odredbe N. v varstvo in vzgojo dodelilo tretji osebi in s tem zaključilo dolgotrajno prisilno hospitalizacijo. Predlog za zaslišanje odvetnika F. M. je bil substanciran, sodišče pa zaslišanja ni izvedlo. S tem je kršilo tožničino pravico do izjave v postopku. Kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je storilo tudi s tem, ko ni upoštevalo elektronskega sporočila, ki ga je dr. P. K. poslala dr. B. K. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da so državni organi in nosilci javnih pooblastil, in sicer Okrajno in Okrožno sodišče v Murski Soboti, Center za socialno delo, Policijska postaja Murska Sobota, Univerzitetni klinični center Maribor, Univerzitetni klinični center Ljubljana in Center za zdravljenje bolezni otrok tožnici kršili temeljne človekove pravice do osebne svobode, integritete, dostojanstva, da so ji nezakonito odrekli možnost, da bi ji bile v okviru pravnega postopka zagotovljene ustavne pravice do sodnega varstva, enakih pravic in posebnega varstva, ki je zagotovljeno mladoletnim otrokom, zato je podana odškodninska odgovornost države. Glede na trditveno podlago tožbeni zahtevek temelji na določilu prvega odstavka 26. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

6. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se tudi odškodninska odgovornost države presoja na podlagi splošnih načel odškodninskega prava, zato je treba ob upoštevanju vseh zatrjevanih okoliščin konkretnega primera presoditi, ali je zatrjevana škoda posledica protipravnega ravnanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil in ali gre za pravno priznano škodo. Pri tem pa je treba upoštevati, da gre za specifično obliko odgovornosti, saj izvira iz posebnega položaja države proti subjektom. Pravni standard protipravnosti ima drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih. Ugotoviti je treba, kako bi moral državni organ oziroma drug nosilec javne oblasti ravnati v posamičnem primeru oziroma kakšna je bila konkretna in objektivno potrebna skrbnost organa pri izvrševanju oblastne funkcije. Na državi je trditveno in dokazno breme, da so njeni organi ravnali zakonito in ustrezno skrbno.(1) Izhodišče za presojo protipravnost ne more biti splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode, ki pripelje do sklepa, da je načeloma vsakršno povzročanje škode protipravno.(2) Upoštevati je treba naravo dela državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil in pravila stroke, to je pravila za opravljanje službe oziroma dejavnosti državnega organa oziroma drugega nosilca javnih pooblastil. Upošteva se narava postopka, iz katerega naj bi izhajala protipravnost in način njegovega vodenja.(3) Zahteva se skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

7. V zvezi z odgovornostjo države za sodno odločanje je Vrhovno sodišče RS na občni seji 14. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da pravnomočnost odločbe sodišča sicer ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja, vendar pa pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Pravilnost in zakonitost sodnih odločb se preverja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, dopušča pa se presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Tako je odgovornost države za ravnanje sodnika podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo zakonodaje, če niso bili uporabljeni veljavni predpisi, ali če je prišlo do očitnega odstopa od običajne metode dela. Torej je ravnanje sodišča protipravno, če sodnik ni uporabljal povsem jasne določbe zakona, če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ali če je odstopil od običajne metode dela v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.(4)

8. Sodišče prve stopnje je navedena materialnopravna izhodišča upoštevalo. Pravilno je porazdelilo dokazno breme. Tožnica mora zatrjevati in dokazati obstoj škode, protipravno ravnanje in vzročno zvezo, tožena stranka pa mora, če se želi razbremeniti odgovornosti, dokazati, da so njeni organi ravnali v skladu z zakonom in dovolj skrbno. Prvo sodišče je odgovorilo na konkretne trditve tožeče stranke v zvezi s protipravnostjo ravnanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tako da se jo da preizkusiti; kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Kot je navedlo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu, ki ga je izdalo v tej zadevi,(5) sodišče ni dolžno povzeti vseh izvedenih dokazov, niti ne izreči se o vsakem izpostavljenem stavku v listinah. Opredeliti se mora do odločilnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje storilo. Obrazložilo je tudi, zakaj ni izvedlo posameznega predlaganega dokaza in upoštevalo je, razen deloma v zvezi z zatrjevano dolžino postopkov, vse relevantne navedbe pravdnih strank. Očitki o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako niso utemeljeni. Enako ne očitki o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je listine in zapisnike v spisu povzelo pravilno, le drugače jih je dokazno ocenilo, kot si prizadeva tožeča stranka, da bi jih. To ne utemeljuje pristranskosti sodišča. Očitki pritožbe o kršitvi ustavnih pravic do sodnega varstva in enakosti pred zakonom niso utemeljeni.

9. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi s hospitalizacijo tožnice in trajanjem postopka dodelitve tožnice nazaj v varstvo in vzgojo materi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja (355. člen ZPP) in podvomilo je v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede trpljenja tožnice. Zato je skladno s 347. členom ZPP razpisalo glavno obravnavo, da bi ponovno zaslišalo tožnico. Ker pa je opravičila izostanek s pritožbene obravnave, je višje sodišče v soglasju s pravdnima strankama le prebralo njeno zaslišanje. Vpogledalo je v zapisnike o zaslišanju vseh prič ter vse listine v spisu. Katere priče so bile zaslišane in katere listine so bile vpogledane, je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na straneh 20 do 25. 10. Višje sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ni treba zaslišati prič G. G., P. P., K. B., F. M., sodnikov, ki so na prvi stopnji sojenja vodili postopke, za katere tožeča stranka zatrjuje, da so bili protipravni, policistov, okrajne državne tožilke D. N in P. Š. Dejstva, o katerih naj bi izpovedovali sodniki, tožilka, P. Š. in odvetnik M., so razvidna iz listin v spisu. Izpovedovali bi lahko le o svojem mnenju o zadevi, ne pa dejstvih samih. Enako velja za pričo K. B., ki v postopkih ni sodelovala, v zadevo se je vključila naknadno, zato o dejstvih ne bi mogla izpovedovati. O dogajanjih ob izvršbi je sodišče zaslišalo policista B. B., izvršitelja, delavke CSD, ki so bile prisotne, pa tudi tožnico in njeno mater. Dogajanje je bilo tako dovolj osvetljeno, da tudi po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje še ostalih policistov in G. G. ni bilo potrebno. P. P. ob izvršbi ni bil prisoten. Dejstva sama so po izvedenem dokaznem postopku dokazana, treba jih je samo še presoditi. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni angažiralo izvedenca medicinske stroke. Zakaj ni treba angažirati izvedenca zaradi ugotavljanja upravičenosti hospitalizacij tožnice, bo razvidno iz obrazložitve v točkah 28 do 30. Glede na trditveno podlago tožeče stranke angažiranje izvedenca ni potrebno niti za ugotavljanje višine škode. Vtožuje namreč odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti, kar je skladno s 179. členom OZ ena od pravno priznanih škod. Gre za tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki so posledica kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja(6), kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, pravice do varstva duševne integritete iz 35. člena Ustave RS in pravice do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena Ustave RS.(7) Za ocenjevanje duševnih bolečin zaradi kršitve pravic osebnosti ni potrebno specialistično znanje medicinske stroke. Da bi imela tožnica v posledici kršitev dodatno škodo na zdravju (npr. posttravmatsko stresno motnjo), ne zatrjuje.

11. Če se starša ob razpadu življenjske skupnosti ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji otrok in eden od staršev sproži ustrezen postopek, mora v razmerje poseči sodišče. Ugotoviti mora, pri katerem od staršev bo imel otrok največ podpore pri izgradnji svoje osebnosti. Za to mora poznati osebne in vzgojne sposobnosti obeh staršev(8), pa tudi potrebe in želje otroka, kateremu je treba, če je dovolj zrel, zagotoviti možnost, da se izjavi, kateremu roditelju naj se dodeli.

12. Iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah(9) izhaja dolžnost držav pogodbenic, da otroku, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, zagotovijo svobodno izražanje v vseh zadevah v zvezi z njim, vendar pa se o tehtnosti izraženih mnenj presoja skladno s starostjo in zrelostjo otroka (prvi odstavek 12. člena). Tudi iz Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic(10) izhaja dolžnost držav pogodbenic, da otroku, ki ima zadostno stopnjo razuma, med drugim priznajo pravico, da izrazi svoje mnenje (3. člen), in da izraženo mnenje ustrezno upoštevajo. Ustava RS predpisuje, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb in da uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine skladno s svojo starostjo in zrelostjo (prvi odstavek 56. člena). Določbe ZZZDR nalagajo staršem, drugim osebam, državnim organom in nosilcem javnih pooblastil, da morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Glede upoštevanja otrokove volje pri katerem staršu bo v varstvu in vzgoji in glede stikov s staršem, pri katerem ne živi, sodišče upošteva otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (tretji odstavek 105. člena in sedmi odstavek 106. člena ZZZDR).

13. Prav ima torej tožeča stranka, da je v postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.(11) Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo(12).

14. Nesporno je, da je tožnica večkrat in jasno izrazila željo, da ostane pri mami, in da k očetu noče iti, z njim niti stikov ni želela. Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da volja otroka ni edini in absoluten kriterij pri odločanju o dodelitvi otroka. Spoštovanje otrokove volje ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z njo. Otrokova volja je le ena od okoliščin, ki jo upošteva,(13) in treba je tudi oceniti, ali je mnenje otroka pristno, in sicer s pomočjo strokovnjakov.(14) Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran.(15)

15. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo P 110/2007 z dne 17. 8. 2007 tožnico, ki je v postopku jasno izrazila svojo voljo, da želi živeti pri materi, zaupalo v varstvo in vzgojo očetu. Sodba je prestala pritožbeni preiskus. Odločitev je sodišče sprejelo po proučitvi vseh okoliščin primera. Ugotovilo je, da je bil oče tožnice pravnomočno oproščen obtožb v zvezi z zatrjevano spolno zlorabo, da je tožničina družina po materini strani do nje posesivna, da mati in posledično tožnica odklanja sodelovanje s pristojnimi organi in institucijami oziroma se ne odzivata na njihove pozive. Zaradi takih ravnanj so bili očetu onemogočeni stiki s tožnico. Upoštevalo je izvedeniška mnenja štirih izvedencev, in sicer mag. B. Š., dr. Ž. T., dr. T. P. in J. P. Slednja pred podajo mnenja ni opravila razgovora s tožnico. Zato je bilo treba v tem postopku ugotoviti, ali je sodišče s tem, ko je upoštevalo njeno mnenje, ravnalo v nasprotju s pravili stroke. Glede ostalih izvedenskih mnenj tožeča stranka ni podala konkretnih trditev, zakaj jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča, da je sodišče pri dodelitvi otroka lahko upoštevalo tudi mnenje izvedenke J. P. Sodišče je izvedenki v sklepu o njenem imenovanju naložilo naj opravi razgovor z otrokom in staršema. Izvedenka je vse povabila na razgovor, vendar se je odzval le oče. Izvedenka je pojasnila, da razgovora s tožnico ni opravila zaradi njenega nesodelovanja oziroma izmikanja. Ko je tožnica izvedela, da želi izvedenka opraviti razgovor z njo, ni prišla v šolo. Na voljo pa je imela izvedenka obsežno listinsko dokumentacijo, med drugim tudi izvedencev psihološke stroke, iz katere jasno izhaja volja N., da želi živeti pri materi, pa tudi, da se ne želi več udeleževati nobenih postopkov v zvezi s tem. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti zagotoviti N. prisotnost, niso utemeljeni. Otroku mora biti dana možnost, da se izjavi, in ta je bila tožnici dana. Ni pa dolžnost otroka, da se izjavi, zato sodišče ni smelo prisiliti tožnice in njene matere, da bi se odzvali vabilom izvedencev. Mati otroka ni pripeljala k izvedenki in je (vsaj) dopuščala, da izvedenka ni mogla priti v stik z N. niti v šoli. Ni bila naloga sodišča, da tožničino mamo v okviru materialno procesnega vodstva opozarja na posledice takih ravnanj. V postopku jo je zastopal odvetnik, zato ni bilo dolžnosti poučevanja po 12. členu ZPP. Glede na to, da se tožničina mati narokov po večini osebno ni udeleževala, sodišče niti ni moglo osebno kontaktirati z njo.

16. Sodišče je v postopku odločanja o dodelitvi tožnice v varstvo in vzgojo očetu ugotovilo tožničino voljo, vendar je ni upoštevalo zaradi mnenj izvedencev, da ne gre za njeno svobodno voljo in da bo dosežena največja korist za njen razvoj, če bo v varstvo in vzgojo zaupana očetu. Odločitve sodišča ni mogoče označiti za arbitrarno. Upoštevanje tožničine volje bi bilo v nasprotju s prej navedenimi predpisi, spoznanji teorije družinskega prava in tudi z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice.(16)

17. Kot je večkrat poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je načelo pravne države, da je treba spoštovati pravnomočne sodbe. Šteje se, da je pravnomočna odločitev sodišča pravilna. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno sodbo, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 110/2007 je bila pravnomočna, zato se je, dokler ni bila sprejeta drugačna odločitev v ustreznem postopku, štelo, da je dodelitev tožnice v vzgojo in varstvo očetu v njeno korist. Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti. Namen izvršbe je, da se protipravno dejansko stanje uskladi z vsebino sodne odločbe.(17)

18. Po naravi stvari je treba v izvršilnih postopkih postopati hitro, v postopkih izvršitve odločbe, izdane v sporih po 406. členu ZPP še posebej. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v številnih primerih poudarilo, da mora država v takih primerih postopati še posebno hitro.(18) Treba je zagotoviti učinkovitost izvršbe, kar pomeni tudi zadostno hitrost postopanja(19). Hitro in odločno ukrepanje so še posebej narekovale okoliščine konkretnega primera: po ugotovitvah strokovnjakov je bila tožnica indoktrinirana, zato že sedem let ni imela stikov z očetom, kar ni bilo v njeno korist. Sodišče prve stopnje je najprej poskušalo z izvršbo pravnomočne sodbe o dodelitvi tožnice očetu s posredno izročitvijo po 238.d členu ZIZ. Izvršba ni bila uspešna. V takem primeru, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče odloči, da se izvršba opravi tako, da se otroka odvzame osebi, pri kateri je otrok v času opravljanja izvršbe, ter ga izroči osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo (prvi odstavek 238.e člena ZIZ). Na podlagi navedenega zakonskega določila je sodišče prve stopnje na predlog tožničinega očeta 4.1.2008 izdalo sklep o izvršbi z neposredno izvršitvijo. Zoper tak sklep o izvršbi ima dolžnik pravico do ugovora iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem izvršilnem sredstvu ali predmetu izvršbe.(20) Iz spisa ne izhaja, da bi tožničina mati vložila ugovor.

19. Zaradi načela stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga le izvrši, ne sme ga presojati. To velja tudi v postopkih izvršitve pravnomočnih sodnih odločb, izdanih v sporih iz razmerij med starši in otroki (spori po drugem odstavku 406. člena ZPP). Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 684/2008 presodilo, da izvršilni postopek ni postopek v zakonskem sporu oziroma v sporu iz razmerij med starši in otroci, čeprav teče ravno zaradi prisilne izvršitve sodbe, izdane v takšnem sporu, zato se pravilo iz 409. člena ZPP, ki vsebuje izjemo od splošnega pravila, da mladoletne osebe niso procesno sposobne, v izvršilnem postopku ne uporablja. Iz obrazložitve izhaja, da se ureditev iz 27. poglavja ZPP nanaša le na spore iz 406. člena ZPP, ki se rešujejo v pravdnem postopku. Višje sodišče pripominja, da je situacija drugačna, ko gre za izvršitev odločbe o preživnini. V tem primeru je otrok upnik, torej stranka izvršilnega postopka. Zakon o izvršbi in zavarovanju ureja kdo so stranke izvršilnega postopka, zato smiselna uporaba ZPP skladno s 15. členom ZIZ ne pride v poštev. Koristi otroka v postopku izvršbe odločbe o vzgoji in varstvu otrok varujeta dolžnik in upnik – starša. 20. Ponovno ugotavljanje koristi otroka je mogoče le v novem postopku,(21) v obravnavanem primeru je bil to postopek za ponovno dodelitev tožnice v vzgojo in varstvo materi. Izvršilnemu sodišču pa tožeča stranka neutemeljeno očita to opustitev. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen(22). Le ob široki razlagi veljavne zakonodaje bi se eventualno lahko ponovno ugotavljalo, ali je bila tožnica sposobna izraziti svojo pristno voljo, pa še to le v primeru, če bi v času izvršbe že dopolnila 15 let in če bi od pravnomočnosti sodbe o dodelitvi očetu v vzgojo in varstvo do izvršilnega postopka pretekel daljši čas.(23) Ker je tako stališče mogoče zavzeti le s široko razlago zakonodaje, tudi če bi tožnica že bila stara 15 let in bi od pravnomočnosti izvršilnega naslova poteklo daljše obdobje, državi ne bi bilo mogoče očitati protipravnosti ravnanja, ker je sodišče izdalo sklep o neposredni izročitvi tožnice. Sodišče bi namreč od sodne prakse odstopilo, če ne bi izdalo sklepa o izvršbi. Ravnalo je skladno s sodno prakso domačih sodiščih in ESČP.(24)

21. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-383/11, da lahko glede na okoliščine posameznega primera načelo največje koristi otroka izjemoma prepreči izvršitev pravnomočne sodbe. V obravnavanem primeru je bilo le nekaj mesecev pred izvršitvijo ugotovljeno, da tožničina volja ni pristna in da je v njeno največjo korist, da živi pri očetu.(25) Glede na to je zaključek prvostopenjskega sodišča, da kolizije med ustavnima pravicama ni bilo, saj je bilo v takratnih okoliščinah otroku v korist, da se sodba čim prej izvrši, razumno utemeljen. Očitek o pristranskosti sodišča v zvezi s tem pa neutemeljen.

22. V izvršilnem postopku se lahko protipravnost ravnanja sodnika nanaša le na izbiro sredstva izvršbe, ne pa na morebitne nepravilnosti pri delu samega izvršitelja, saj ta za škodo odgovarja sam.(26) Izvršilno sodišče pa kot obrazloženo s tem, ko je izdalo sklep o dovolitvi neposredne izvršbe, ni ravnalo protipravno. Nato je skladno z zakonom (drugi odstavek 238.e člena ZIZ), ker je upoštevalo, da N. in njena mati nasprotujeta pravnomočni odločitvi sodišča o dodelitvi v varstvo in vzgojo, določilo več strokovno usposobljenih oseb, da so bili navzoči ob izvršbi. Navzočnost strokovno usposobljenega delavca ob izvršbi je zakonodajalec določil z namenom, da se otroku olajša morebitne stiske ob izvršbi. Najprej je 23.1.2008 odredilo obvezno navzočnost psihologa H. C. in drugih strokovnih oseb (priloga B17). Sklicanih je bilo več medinstitucionalnih sestankov in sodišče je na podlagi na sestankih izraženih mnenj strokovnjakov 10.3.2008 odredilo, da mora biti ob neposrednem odvzemu otroka navzoča tudi zdravnica, ker otrok grozi s samomorom (priloga B31). Ob le pavšalnem pritožbenem očitku višje sodišče ne najde razloga, da bi podvomilo v zapis zdravnice, da so N. sorodniki v njeni prisotnosti otroka celo nagovarjali k samomoru. Izvršilnemu sodišču po obrazloženem ni mogoče očitati zanemarjanja otrokovih koristi. Treba je dodati, da bi bilo neizvrševanje pravnomočnih odločb zaradi nasprotovanja prizadetih nevarno za zagotavljanje pravne varnosti, v primeru odločbe o varstvu in vzgoji otroka pa tudi za zagotavljanje koristi otroka.

23. Odgovornost sodnih izvršiteljev je urejena v 289. členu ZIZ. Izvršitelj je odgovoren za škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča. Tožena stranka zato ne odgovarja za morebitno nepravilno ravnanje izvršitelja, saj ta ni delavec sodišča, temveč odgovarja samostojno in ima tudi zakonsko obveznost zavarovanja odgovornosti.(27) Sicer pa je izvršitelj ravnal skladno z določili Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ki urejajo dejanja izvršitelja v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki (členi 128-134 Pravilnika).

24. V zvezi z ravnanji policistov bi pravno priznana škoda lahko bile duševne bolečine zaradi kršitve pravice do dostojanstva in integritete. Okoliščine primera lahko narekujejo tudi aktivno pomoč, ne le prisotnost policije pri izvršbi z odvzemom otroka. Tudi pri tej izvršbi se uporablja 51. člen ZIZ, ki izvršitelja pooblašča, da glede na okoliščine primera zaprosi za prisotnost in pomoč policije pri posameznih izvršilnih dejanjih, če naleti na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakuje(28). Seveda pa policija ne sme preseči nujno potrebne sile. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da policisti te meje niso prekoračili. Podlago ima v izpovedbi prič B. B., L. L. in M. H. ter ugotovitvah nadzora dela policije. Zatrjevane poškodbe tožnice niso izkazane. V postopkih, ki so potekali na podlagi ovadb, katere so bile s strani tožničine družine podane zoper policiste in druge, ki so bili prisotni pri izvršbi, niso bila ugotovljena protipravna ravnanja. Razen tega iz zaslišanj prič v tem postopku izhaja, da policisti sile niso uporabili zoper tožnico, temveč zoper njeno mamo in teto. Tožnico so odpeljali izvršitelj in bolničarji (izpovedba priče B. B. in izvršitelja). Tudi ravnanju policije tako ni moč očitati protipravnosti.

25. Tožbo za predodelitev v varstvo in vzgojo drugemu staršu je vložila tožničina mati, zato so neutemeljeni očitki CSD-ju, da bi moral zahtevati izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih po četrtem odstavku 421. člena ZPP. Tudi ostali, na CSD naslovljeni očitki tožnice, niso utemeljeni. V času, ko pred sodiščem teče sodni postopek, v katerem se odloča (tudi) o vzgoji in varstvu otroka, CSD nima pristojnosti samostojnega odločanja(29). Pristojnost CSD je v teku takega postopka omejena na podajanje mnenj. Ta je CSD podal, pri tem pa upošteval mnenja strokovnjakov ter ravnanje tožničine matere in ni prezrl odklonilnega odnosa tožnice do očeta. Sodišče na mnenje CSD ni vezano, samo mora ugotoviti koristi otroka. V spornih primerih, kakršen je bil obravnavani, to stori s pomočjo izvedencev. Materialnopravno pravilen pristop terja vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (korist otroka), subjektivnih dejavnikov (želje otroka) pa v okvirih določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah – če jih je otrok sposoben izraziti ter ustrezno njegovi zrelosti in starosti(30).

26. Ker CSD ni imel pristojnosti odločanja v nobenem postopku, katerih protipravnost zatrjuje tožeča stranka, tudi ni pravno relevantne vzročnosti med zatrjevanimi opustitvami in ravnanji CSD ter vtoževano škodo – duševnimi bolečinami tožnice zaradi okrnitve družinskega življenja, integritete in kršitve prostovoljnosti zdravljenja. Tudi ni vzročne zveze med vtoževano škodo in dejstvom, da tožnici ni bil postavljen skrbnik, saj pravne podlage, da bi skrbnik v izvršilnem postopku vložil kakšno pravno sredstvo, npr. odlog izvršbe ni. Kolizijski skrbnik se postavi v primeru navzkrižja koristi staršev in otroka (213. člen ZZZDR). V poštev pride predvsem, ko sta tako otrok kot njegov zakoniti zastopnik stranki postopka, kar tožnica ni bila. Tako pogojev za postavitev kolizijskega skrbnika ni bilo.(31) Sicer pa niti konkretne trditvene podlage, da bi oziroma kako bi lahko skrbnik vplival na odločitve sodišča in na potek za tožnico travmatičnih dogajanj, ni. Pravilni pa so tudi argumenti izpodbijane sodbe, da tožnica ni sprejemala pomoči. Pomagati so ji hotele različne inštitucija (CSD, Varuh človekovih pravic) in fizične osebe (P. Š., M. K.), pa tožnica z njimi ni sodelovala oziroma je pomoč odklonila.

27. Tudi morebitna pasivnost strokovnih delavk CSD ob izvršbi ni v vzročni zvezi z škodo, ki jo tožnica uveljavlja v tej pravdi. Naloga delavk CSD ob izvršbi je bila predvsem, da N. po predaji očetu, če ne bo hotela iti k njemu, uredijo nastanitev drugje – v kriznem ali mladinskem centru, rejniški družini (izpovedba L. L., list. št. 230 spisa). Glede na stanje, v katerem je bila N., pa se je prisotna zdravnica odločila za hospitalizacijo. Višje sodišče na pritožbene očitke glede delavk CSD zato ne bo podrobneje odgovarjalo.

28. Da sta bili hospitalizaciji ob prekinitvi izvršbe 14.2.2008 in po opravljeni izvršbi 14.3.2008 nujni, je ocenila prisotna zdravnica in izdala napotnico. Oče pa je kot zakoniti zastopnik, h kateremu je bila tožnica dodeljena v vzgojo in varstvo, ves čas soglašal z hospitalizacijo. Poslovno nesposobna oseba o hospitalizaciji ne more sama odločati. Po prvem odstavku 107. člena ZZZDR mladoletne otroke zastopajo starši. Po drugem odstavku 113. člena ZZZDR o vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji, o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, pa oba starša. Hospitalizacija otroka je vprašanje, o katerem bi morala starša doseči sporazum. Tožničina starša ga nista. Da bi se obrnila na CSD zaradi dogovora v zvezi s tem, tožeča stranka ne zatrjuje. Zaman so zato navedbe, da CSD ni pomagal pri tem. Če o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne pride do sporazuma med staršema, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku (tretji odstavek 113. člena ZPP). Predlog sodišču glede hospitalizacije ni bil podan, po uradni dolžnosti pa sodišče takega postopka ne vodi. Je pa zakonitost hospitalizacije v CZBO presojalo Upravno sodišče RS v odločbi U 468/2008 z dne 5.11.2008. Zavrnilo je tožbo tožnice in njene matere zaradi varstva ustavnih pravic in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Presodilo je, da CZBO s tem, ko je N. sprejel na zdravljenje, ni storil nezakonitega dejanja, s katerim bi posegal v njene temeljne pravice in svoboščine.

29. Očitek o protipravnosti ravnanja državnih organov, ker ni bil izveden postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah po Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP; členi 70-81), ni utemeljen. Sodni postopek se izvede le, če gre za pridržanje osebe v zaprtem oddelku in če ni soglasja za zdravljenje. Tožnica ni bila na zaprtem oddelku in njen zakoniti zastopnik je dal soglasje za zdravljenje.

30. Tožnica je bila hospitalizirana sprva zaradi travme, ki jo je doživela, nato pa zaradi skolioze in ker je potrebovala psihoterapevtsko vodenje. Da je to njej v korist, so ocenili zdravniki in drugi strokovnjaki, ki so medsebojno sodelovali, kar je razvidno iz zapisov razgovorov in sestankov, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Tudi izvedenka H. M., za katero tožeča stranka meni, da je edina strokovna, je v mnenju z dne 26.9.2008 zapisala, da je bilo bivanje tožnice v CZBO koristno (ker je poskusila življenje zunaj vzorcev iz otroštva, začutila je povezanost z drugimi ljudmi, naravo, s svetom in se ji ni treba več bolezensko simptomatično zapirati vase). Tekom hospitalizacij so si sicer prizadevali za vzpostavitev odnosa med tožnico in očetom, da pa bi institucije pri tem ravnale nasilno, iz dokazov ne izhaja. V okoliščinah, ko so strokovnjaki ocenili, da je hospitalizacija najprej nujna, nato pa koristna, in je oče s tem soglašal, mati pa ni sprožila postopka, ki ga zakon predpisuje za primer nesoglasij med staršema, ne CSD ne sodišče nista imela podlage, da bi s kakšno odločbo posegala v hospitalizacijo.

31. Zmoten je sicer zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica, ko je bila v CZBO, zaupana v varstvo tretji osebi. V varstvo in vzgojo je bila zaupana očetu, ki je ocenil, da je zanjo najbolje, da ostane v bolnici. Tekom postopka P 110/2007 se je obravnavala tudi možnost, da se tožnico zaupa v vzgojo in varstvo tretji osebi - rejniški družini. Na podlagi mnenj strokovnjakov je sodišče ocenilo, da to ne bi bilo v korist N. Pritožbe v smeri izpodbijanja te odločitve ni bilo nobene. Glede na to ni dopustno sedaj v odškodninski pravdi za nazaj presojati utemeljenost te odločitve. CSD bi sicer po opravljeni izvršbi lahko sodišču predlagal (tekel je postopek P 93/2008, zato CSD ni imel pristojnosti voditi ločen postopek), naj zaupa tožnico v varstvo in vzgojo tretji osebi. Vendar pa to na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Tožeča stranka ni podala nobenih trditev o posledicah zatrjevane opustitve. Notorno dejstvo je, da če bi bila tožnica dodeljena tretji osebi, ne bi živela pri mami. Tožba pa temelji na trditvah, da bi bila njena največja korist dosežena le, če bi ves čas živela pri mami. Razen tega je sodišče tudi v postopku, ki je sledil izvršbi, presojalo možnost, da se N. začasno namesti v rejniško družino; ugotovilo je, da ji to ne bi bilo v največjo korist (gl. točko 34 obrazložitve te sodbe).

32. ESČP v sodbah poudarja, da je uživanje otroka in starša v družbi drug drugega ena temeljnih prvin družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), zato je dolžnost države, da sprejme ukrepe, ki zagotavljajo združitev staršev in otrok in dolžnost državnih organov, da to omogočijo. Ravno to je bilo glavno vodilo državnih organov in inštitucij, ki so skušali razrešiti nastalo situacijo po razpadu družine ..., vse pa z namenom zagotoviti največjo korist otroku, sedanji tožnici. Kakšna je njena največja korist, je bilo ugotovljeno na podlagi mnenj izvedencev. Dejstvo, da tožničina družina tega ni sprejela, ne sodi v sfero odškodninske odgovornosti države za ravnanje njenih organov in institucij z javnimi pooblastili. Državni organi so bili aktivni, sprejemali so ukrepe, s katerimi so skušali zaščititi otroka, ki je žrtev razdora med starši. Predolgo je po mnenju višjega sodišča trajal le postopek predodelitve tožnice v varstvo in vzgojo očetu, za kar pa tožnica (logično(32)) odškodnine ne vtožuje. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev, razen v delu, ki bo obrazložen v nadaljevanju.

33. V manjšem delu je po presoji višjega sodišča tožnici škoda nastala v posledici nedopustnega ravnanja sodišča. Utemeljeno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni presojalo očitkov glede teka postopka za ponovno dodelitev tožnice v varstvo in vzgojo materi. Postopek, ki je trajal eno leto in en dan, sicer ni bil nedopustno dolg. Tekel je kontinuirano, sodišče je ustrezno hitro sprejemalo sklepe v zvezi s predlogi strank, takoj je angažiralo izvedenko, ki je mnenje izdelala, glede na to, da se tožnica tudi na njene poskuse, da bi opravila razgovor z njo, sprva ni odzvala, ustrezno hitro. Mati tožnice je tožbo vložila 21.2.2008 in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe, naj se N. začasno zaupa v vzgojo in varstvo njej, očetu pa prepovejo vsakršni stiki. Sodišče je s sklepom 11.3.2008 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, tožničina mati pa je 20.3.2008 podala nov predlog za izdajo začasne odredbe z enako vsebino, katero je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 31.3.2008. Višje sodišče v Mariboru je oba sklepa potrdilo s sklepom III Cp 836/2008 z dne 12.6.2008. Presodilo je, da glede na to, da je bilo s pomočjo izvedencev ugotovljeno, da N., ker nima nobene možnosti svoje individualnosti, ni sposobna razumeti pomena postopka in izraziti prave volje, zato je bila s pravnomočno sodbo zaupana v vzgojo in varstvo očetu, ne obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe. V zvezi z navedenima začasnima odredbama so očitki tožeče stranke neutemeljeni. Sklepa o zavrnitvi imata podlago v ugotovljenem dejanskem stanju in materialnem pravu, bila sta preizkušena tudi na višjem sodišču. 34. Tožničina mati je 13.9.2008 (priloga A7) predlagala izdajo začasne odredbe, naj se N. dodeli v varstvo tretji osebi – G. G. Ta predlog je sodišče zavrnilo, ker je G. G. sestra od matere, ki generira spore, in ker so izvedenci ugotovili, da začasna namestitev N. v rejniško družino glede na to, da se v CZBO relativno dobro počuti in ne želi premestitve drugam kot k materi, ne bi bila v njeno korist. Podatkov o tem, da bi bila zoper to odločitev vložena pritožba, v spisu ni. Tudi ta odločitev sodišča ne odstopa od sodne prakse in utemeljena je z razumnimi razlogi.

35. Po pridobitvi izvedenskega mnenja H. M. je tožničina mati 20.11.2008 ponovno vložila predlog za izdajo začasne odredbe, naj se N. do pravnomočnega zaključka postopka dodeli v varstvo in vzgojo njej. Sodišče je s sodbo z dne 5.12.2008 dodelilo N. v vzgojo in varstvo materi, hkrati pa sklenilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Tako ravnanje pa je po mnenju višjega sodišča nestrokovno. Sodišče lahko v korist otroka izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti (408. člen ZPP), v konkretnem primeru pa je imelo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je mati tožnice utemeljevala na izvedenskem mnenju H. M. in dejstvu, da se bližajo božični in novoletni prazniki. Izvedenka je ugotovila, da so N. težave pomagale, da je v zadnjem letu zelo dozorela in je sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj ter izraziti svojo voljo in željo glede tega, pri katerem od staršev želi živeti. V korist N. je, da živi z mamo, vsi poizkusi terapevtske pomoči s sistemsko družinsko terapijo in ostalimi psihoterapevtskimi tehnikami so bili izčrpani, dosežene pa le minimalne spremembe v smer, da bi tožnica sprejela očeta. To sodišče ocenjuje, da bi moralo Okrožno sodišče v Murski Soboti izdati začasno odredbo, da se N. še pred pravnomočnostjo sodbe zaupa v varstvo in vzgojo materi, saj je iz izvedenskega mnenja izhajalo, da bi bila dosežena največja korist za N., če bi se nemudoma vrnila v okolje, od koder je prišla. Tožnica je zaradi zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe lahko odšla iz CZBO nazaj k materi šele, ko je postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 93/2008 z dne 5.12.2008, to je bilo 20.2.2009. 36. Če bi sodišče ravnalo z ustrezno profesionalno skrbnostjo, bi tožnica od konca novembra 2008, to je približno tri mesece prej, živela pri mami. V tem času ji je bila zaradi premalo skrbnega ravnanja sodišča kršena pravica do svobodnega družinskega življenja, za kar ji gre po oceni višjega sodišča odškodnina v višini 5.000,00 EUR. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče upoštevalo, da tožnica ne le da ni živela s svojo družino, tudi stiki so bili omejeni, zato ji gre verjeti, da se je počutila kot bi bila v zaporu. Štirinajstletno dekle, prizadeto od travmatičnih dogodkov preteklih let, predvsem zadnjega leta, gotovo trpi, ko kljub veliki želji ne more biti s svojimi bližnjimi. Trpljenje je bilo še toliko hujše, ker je bilo to tudi v času božičnih in novoletnih praznikov. Čeprav verjame direktorici CZBO, da so bili tožnici naklonjeni in so ji skušali v tej situaciji pomagati, pa sodišče razume tožnico, da je dojemala odnos zdravnikov kot neprijazen, in ji verjame, da se je soočala z občutki nemoči, žalosti in strahu.

37. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dosodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (355. v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Odločitev o začetku teka zamudnih obresti temelji na drugem odstavku 299. člena OZ. Tožeča stranka ni navedla ali je zahtevek za plačilo odškodnine na toženo stranko naslovila že pred vložitvijo tožbe in kdaj.

38. Sprememba izpodbijane sodbe terja tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka po spremembi odločitve delno uspela, je materialnopravna podlaga za stroškovno odločitev drugi odstavek 154. člena ZPP. Stroške obeh pravdnih strank je višje sodišče odmerilo v višini, kot sta jih priglasili, saj sta to storili skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Upoštevalo je tudi stroške, ki sta jih pravdni stranki nosili v zvezi z zaslišanji prič. Tožnica je oproščena plačila sodnih taks. Stroški tožeče stranke do tega pritožbenega postopka so znašali 5.963,74 EUR (specifikacija je razvidna iz stroškovnikov v spisu), tožene stranke pa 3.965,27 EUR (specifikacija v izpodbijani sodbi). Uspeh tožeče stranke je 5%, tožene pa 95%. Upoštevajoč navedeni uspeh mora tožeča stranka po pobotanju priznanih stroškov plačati toženi stranki 3.411,81 EUR. Stroške tega pritožbenega postopka je višje sodišče odmerilo po ZOdvT ob vrednosti spornega predmeta 5.000,00 EUR, kolikor je tožnica uspela s pritožbo. Tožena stranka mora zato tožnici povrniti 771,92 EUR (312 za postopek s pritožbo, 20 EUR pavšal za materialne stroške, 234 EUR za narok, 22% DDV in 81,40 EUR potni stroški). Paricijski rok je določilo na podlagi 313. člena ZPP. Če stranki svojih obveznosti ne bosta izpolnili v tem roku, bosta prišli v zamudo, zato bosta morali plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-679/12 z dne 16. 10. 2014. Op. št. (2): Dunja Jadek Pensa Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, Podjetje in delo – 1999, št. 6-7, str. 1290 do 1297. Op. št. (3): prim. odločbo VS RS II Ips 110/2012. Op. št. (4): prim. odločbe VS RS II Ips 35/98, II Ips 565/2002 in druge.

Op. št. (5): sklep VSL 1703/2014 z dne 15. 10. 2014. Op. št. (6): prim. sodbo VS RS II Ips 195/2012. Op. št. (7): prim. sklep VS RS II Ips 83/2013, tudi sodba ESČP v zadevi L. M. proti Sloveniji.

Op. št. (8): Dr. Barbara Novak: Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2014, str. 193 in 194. Op. št. (9): Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90, in Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92. Op. št. (10): Uradni list RS – MP, št. 26/99. Op. št. (11): B. Novak: Družinsko pravo, str. 69. Op. št. (12): sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2009. Op. št. (13): B. Novak: Družinsko pravo, str. 198 in 199. Op. št. (14): M. Končina Peternel: Aktualna vprašanja s področja družinskega prava, Pravosodni bilten 2013, št. 4, str. 222. Op. št. (15): B. Novak: Družinsko pravo, str. 70 in 71. Op. št. (16): Sodbi ESČP C. proti Finski z dne 9. maja 2006 in Blaga proti Romuniji dne 1. julija 2014. Op. št. (17): Sklep VSL IV Cp 786/2006. Op. št. (18): prim. npr. sodbe ESČP v zadevi Furman proti Sloveniji in Avstriji, M. in M. proti Hrvaški, Cengis Kilic proti Turčiji, Santos Nunes proti Portugalski, Kuppinger proti Nemčiji.

Op. št. (19): Tadeja Jelovšek: Uveljavljanje načela otrokovih koristi ne sme voditi v arbitrarnost, Pravna praksa št. 43/2011. Op. (20): Načelno pravno mnenje VS RS na Občni seji 18. in 19. 6. 1996, objavljeno v Pravna mnenja VSS I/1996. Op. št. (21): prim. sklep VSL I Ip 383/2008. Op. št. (22): Sklep VSL I Ip 4449/2010. Op. št. (23): prim. Nadja Marolt: Varstvo otrokove koristi v postopku izvršbe in zavarovanja v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter osebnih stikov z otroki, Pravnik št. 1-2/2015. Op. št. (24): prim. npr. v članku Tadeje Jelovšek Uveljavljanje načela otrokovih koristi ne sme voditi v arbitrarnost obravnavano sodbo ESČP v zadevi S.I. proti Sloveniji.

Op. št. (25): V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, je bil otrok dodeljen in je živel pri mami, pa se ni želel vrniti k njej; ni torej šlo za primer indoktrinacije s strani starša, pri katerem je otrok želel živeti in ni bilo ugotovitve, da otrokova volja ni bila svobodna.

Op. št. (26): Odločba VSL II Cp 2168/2011. Op. št. (27): Sodba VSL II Cp 625/2009. Op. št. (28): gl. komentar k 238. e členu ZIZ v dr. Aleš Galič, Matjaž Jan, Hinko Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju, Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba Ljubljana 2002, stran 427. Op. št. (29): dr. Barbara Novak: Kolizija med sodno in upravno pristojnostjo za odvzem otroka v družinskih zadevah, Pravosodni bilten št. 1/2015, stran 41-52. Op. št. (30): Sodba VS RS II Ips 828/2007. Op. št. (31): gl. dr. M. Končina Peternel: Aktualna vprašanja s področja družinskega prava, Pravosodni bilten št. 4/2013, stran 230-233. Op. št. (32): ni vzročne zveze, saj trdi, da k očetu sploh ne bi smela biti dodeljena.