Jedro

Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odškodninske odgovornosti države za delo sodnikov drugačno vsebino kot v splošnih civilnih deliktih. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje. Je pa ob tem treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka.

Bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi, v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 458,00 EUR njenih revizijskih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sporna upravičenost tožeče stranke do plačila odškodnine zaradi protipravnega ravnanja državnih organov in nosilcev javni pooblastil (26. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Ti naj bi ji kršili pravice do osebne svobode, integritete, sodnega varstva, enakih pravic ter posebnega varstva, ki je s pravnim redom RS zagotovljeno otrokom. Protipravno ravnanje očita sodiščem, ki so odločala v postopkih v zvezi z njenim varstvom in vzgojo, Centru za socialno delo, izvršilnemu sodišču, izvršitelju, policistom, ki so sodelovali pri izvršbi in bolnišnicam, v katerih je bila nameščena po tem, ko je bila odvzeta materi (razlog za hospitalizacijo je bil najprej to, da je tožnica grozila s samomorom, kasneje pa to, da ni želela k očetu, ki mu je bila sicer zaupana v vzgojo in varstvo).

2. Sodišče prve stopnje je njen odškodninski zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da ta že po temelju ni utemeljen, saj ni izkazana protipravnost ravnanja državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. Drugih postavk odškodninske odgovornosti in višine morebitne škode zato ni ugotavljalo.

3. Višje sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 5.000,00 EUR odškodnine. V pretežnem delu je pritrdilo argumentom sodišča prve stopnje o tem, da protipravnost ravnanja državnih organov ni podana. Drugačno stališče je zavzelo le v zvezi z ravnanjem Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je v letu 2008 razsodilo, da se tožeča stranka zaupa v vzgojo in varstvo materi (zadnja odločba o vzgoji in varstvu - pred tem je bila zaupana očetu, a nameščena v Center za zdravljenje otrok - CZO), ob tem pa zavrnilo zahtevo tožničine matere za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se tožnica pri materi namestila že pred pravnomočnostjo sodbe. Ocenilo je, da je tožnica zaradi tega morala v CZO ostati do pravnomočnosti sodbe, torej še približno 3 mesece po tem, ko je že bilo jasno, da je v njeno največjo korist življenje pri materi. Zato naj bi trpela duševne bolečine, zaradi katerih je upravičena do odškodnine v višini 5.000,00 EUR.

4. Zoper odločitev višjega sodišča o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku je tožena stranka predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče jo je dopustilo glede vprašanja protipravnega ravnanja, vzročne zveze, škode in krivde toženke ter višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

5. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka pravočasno vložila dopuščeno revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo vseh elementov odškodninske odgovornosti, saj ni ugotavljalo ne vzročne zveze, ne škode, ne krivde toženke, napačno pa naj bi odločilo o protipravnosti in o višini odškodnine. V zvezi s protipravnostjo oporeka stališču, da bi Okrožno sodišče v Murski Soboti moralo začasno odredbo o namestitvi tožnice pri materi pred pravnomočnostjo odločitve o tem izdati po uradni dolžnostni. Izpostavlja, da je to nesmiselno, saj je mati tožnice v tistem času podala predlog za izdajo začasne odredbe s prav takšno vsebino, ki ga je sodišče zavrnilo. Meni, da je bila takšna odločitev pravilna, saj je izdaja začasnih odredb skrajen in izjemen ukrep, ki pride v poštev le, če je otrok v obstoječi situaciji tako ogrožen, da s spremembo stanja ni mogoče odlašati.

Revidentka nasprotuje tudi priznani višini odškodnine, ki naj bi bila v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, previsoka. Navaja, da višje sodišče te niti ni ustrezno presojalo. V zvezi z duševnimi bolečinami, ki naj bi jih trpela, tožnice ni zaslišalo, (čeprav je narok izvedlo). Odločitev je oprlo na njeno zaslišanje pred sodiščem prve stopnje, ki škode sploh ni ugotavljalo. Upoštevalo naj ne bi niti lastnih ugotovitev, da se je tožnica v CZO počutila dobro in premestitve (razen k materi) ni želela. Povsem napačno pa naj bi pri odmeri odškodnine upoštevalo dejstvo, da je tožnica prizadeta od dolgoletnih travmatičnih postopkov iz preteklih let. Izpostavlja, da je z izpodbijano sodbo potrjeno, da v preteklih letih organi tožene stranke niso ravnali protipravno. Po svojem prepričanju zato za te dogodke ne more odgovarjati.

6. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Odškodninska odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja sodnikov temelji na določbi 26. člena URS. Skladno z njo ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil (v konkretnem primeru sodnikov) je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti države. Standard protipravnosti ravnanja pa ima v teh primerih drugačno vsebino kot v splošnih civilnih deliktih. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.1 Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Odgovor na to vprašanje je odvisen od odgovora na vprašanje, ali je v danih okoliščinah mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo.2

9. V predmetni zadevi višje sodišče ocenjuje, da je bilo v zadnjem postopku odločanja o varstvu in vzgoji tožnice (zadeva Okrožnega sodišča v Murski Soboti, P 93/2008) po pridobitvi izvedenskega mnenja B. B. (20. 11. 2008) jasno, da bo zanjo najbolj koristno, če se zaupa materi. Protipravno (nestrokovno) naj bi Okrožno sodišče v Murski Soboti ravnalo, ker kljub takšni očitnosti, ob izdaji sodbe 5. 12. 2008 (ali pred tem) ni izdalo začasne odredbe, s katero bi tožnico že pred pravnomočnostjo sodbe namestilo pri materi. Izpostavlja, da je začasna odredba s takšno vsebino bila predlagana, četudi ne bi bila, pa bi jo sodišče lahko izdalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 411. člena ZPP). Ker začasna odredba ni bila izdana, je tožnica iz CZO lahko odšla šele po pravnomočnosti sodbe - torej 20. 2. 2009. Zaradi neskrbnega ravnanja sodišča naj bi tako v CZO ostala 3 mesece dlje, kot je bilo potrebno, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do svobodnega družinskega življenja.

10. Iz navedenega izhaja, da višje sodišče protipravnost ravnanja Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi P 93/2008 vidi v opustitvi izdaje začasne odredbe z zgoraj opisano vsebino. Ob tem sicer res navaja, da bi začasno odredbo lahko izdalo po uradni dolžnosti, a dodaja, da je v konkretnem primeru za to imelo tudi predlog tožničine matere. Izrecno izpostavi, da je tožnica zato, ker je sodišče predlog zavrnilo, lahko odšla k materi šele po pravnomočnosti sodbe. Poudarja torej zavrnitev predloga in ne dejstva, da sodišče začasne odredbe ni izdalo po uradni dolžnosti. Obsežne revizijske navedbe o tem, da (in zakaj) višje sodišče ne bi smelo zahtevati izdaje začasne odredbe po uradni dolžnosti, so glede na navedeno irelevantne.

11. Pravilno pa revidentka izpostavlja, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti o začasni odredbi za (začasno) zaupanje tožnice v varstvo in vzgojo materi, vsebinsko odločilo z zavrnitvijo njenega predloga z dne 19. 11. 2008. Zoper to odločbo je mati tožeče stranke vložila pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo. Odločitev je s tem postala pravnomočna. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje. Je pa ob tem treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Prav zato je predpostavka za nastanek obravnavane odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe.3 Stališče, ki ga v zvezi s tem izpostavlja revidentka, da sodna praksa odklanja možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala, je tako uporabljivo v primerih, ko pravna sredstva niso bila izčrpana.4 Ni pa se nanj mogoče sklicevati v primeru kot je obravnavani, ko je pritožba zoper odločitev o začasni odredbi sicer bila vložena, a jo je višje sodišče zavrnilo. V takšnem primeru je, kljub pravnomočnosti odločitve, predmet presoje v odškodninskem sporu še vedno lahko vprašanje, ali so sodniki (prve in druge stopnje), s tem ko niso izdali sporne začasne odredbe oziroma so predlog za njeno izdajo zavrnili, ravnali protipravno, v smislu 26. člena Ustave.

12. Začasna odredba, katere izdajo je v postopku za zaupanje tožnice v njeno vzgojo in varstvo predlagala tožničina mati, je regulacijska začasna odredba (411. člen ZPP v zvezi z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Bistvo takšnih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Za izdajo takšne začasne odredbe (na predlog strank ali po uradni dolžnosti) morajo biti zato izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, a nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

13. Glede na navedeno izdaja predlagane začasne odredbe v zadevi P 93/2008 ne bi (oziroma ni) bila mogoča zgolj na podlagi ugotovitve, da je z verjetnostjo izkazano, da bo tožnica v zadevi P 93/2008 (mati tožnice v predmetnem sporu) z zahtevkom uspela. Dodaten pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, je izkazana verjetnost, da je tedaj še mladoletna A., zaradi namestitve v CZO ogrožena in da ji bo, če bo situacija ostala takšna do pravnomočnosti odločitve o zahtevku, nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. S tem vprašanjem sta se ukvarjali Okrožno sodišče v Murski Soboti in Višje sodišče v Mariboru ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe (zadevi P 93/2008 in III Cp 159/2009). Obe sta ugotovili, da pogoj ogroženosti ni izpolnjen.5 Višje sodišče pa je v predmetnem sporu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bilo njuno ravnanje ob tem protipravno zgolj zato, ker naj bi iz izvedenskega mnenja (ki je nasprotno vsem prej pridobljenim izvedenskim mnenjem) izhajalo, da je namestitev pri materi v A. največjo korist. Njuno protipravno ravnanje bi lahko bilo podano le, če bi bilo očitno, da so sodniki ob izdaji (in potrditvi) takšne odločitve ravnali v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti. V konkretni zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Odločitev, ki sta jo sodišči v Murski Soboti in Mariboru sprejeli glede izdaje začasne odredbe, je skladna z večinsko (restriktivno) sodno prakso o izdajanju regulacijskih začasnih odredb v zvezi z varstvom in vzgojo otrok, prav tako pa ni v očitnem nasprotju z nobeno zakonsko določbo.

14. Iz navedenega izhaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da protipravnost ravnanja sodnikov6 v predmetni zadevi ni podana. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o pritožbenih stroških, ki jih mora sedaj tožeča stranka kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

15. Tožena stranka je z revizijo v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti 458,00 EUR revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Npr. v primerih samovolje pri razlagi (materialnega in procesnega) prava, pri očitno napačnem ugotavljanju dejanskega stanja, zlorabi oblasti, korupciji, ipd. 2 O tem se je Vrhovno sodišče izreklo že večkrat, npr. v odločbah II Ips 79/2014, II Ips 195/2012, II Ips 448/2010, II Ips 200/2010, II Ips 257/2015. 3 Tako tudi VSRS v sodbah II Ips 448/2010, II Ips 172/2015. 4 Tako npr. VSRS v sodbi II Ips 1014/2007. 5 Enako je razbrati tudi iz sodbe sodišča prve stopnje v predmetnem postopku, ki na več mestih navaja, da je bilo bivanje v CZO tožnici v korist in da se je tam dobro počutila. 6 Ki je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsakem primeru posebej.