Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 5.255,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 692,35 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da gre v konkretnem primeru za 24 dni neizrabljenega tedenskega počitka, čeprav je bil tožnik tudi na posebnem dopustu. Glede na navedeno je sodišče previsoko priznalo odškodnino, saj je upoštevalo pri obračunu 24 dni, lahko pa bi upoštevalo le 22 dni neizkoriščenega tedenskega dopusta. Sodišče je višino odškodnine določilo v bruto znesku s tem, da je toženi stranki naložilo poleg plačila odškodnine tudi predhodno plačilo davka in prispevkov. Za takšno odločitev sodišče ni imelo nobene pravne podlage. Podlaga za obračun in plačilo davkov in prispevkov, upoštevajoč 4. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodni organizaciji oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008) je plača, ki jo pripadnik SV prejema v RS in se torej od plače, ki jo pripadnik prejema za opravljanje vojaške službe izven države, prispevki in davki ne plačajo. Da je tožena stranka svoje obveznosti glede plačila davkov in prispevkov od plače, ki jo je tožnik prejemal v RS v celoti izpolnila, nedvomno izhaja tudi iz plačilnih list. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo 53. člen ZSSloV, predvsem ker ni upoštevalo namena navedenega določila. Postavilo se je na stališče, da ta določba ne ureja nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka tožniku pri opravljanju nalog na misiji. Če bi zakonodajalec menil, da drugačna ureditev od predhodno obstoječe ni potrebna, zakona v tem delu niti ne bi spreminjal. Namen zakonodajalca pa je bil ravno v tem, da se vprašanje počitka uredi na drugačen način, oziroma da se uredijo izjeme. Citirani člen je uvedel nov pravni pojem, to je pravico pripadnika A. do potrebnega (in ne tedenskega) počitka, ki jo mora nadrejeni poveljnik prilagoditi razmeram in situaciji na terenu (na misiji). Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času misije kljub temu prikrajšan za tedenski počitek, je zato materialnopravno zmotna. Delovanja pripadnikov na A. ni mogoče enačiti z delom javnih uslužbencev nasploh, zato je njihovo delovanje narekovala tudi potreba po določenih omejitvah pravic, kar je bilo nadomeščeno z drugimi pravicami, ki jih sicer javni uslužbenci nimajo (npr. poseben misijski dopust, višina plače na misiji, …). Nova ureditev delovnega časa in izključitev tedenskega počitka pripadnikov na misiji je tudi posledica izvajanja pravnih obveznosti naše države, ki jo je narekovala resolucija Varnostnega sveta 1244 (lex specialis). Namen 53. člena ZSSloV (to je drugačna ureditev tedenskega počitka na A. kot to velja skladno s splošnimi predpisi) je razviden tudi iz same sistematičnosti veljavnih predpisov, ki opredeljujejo pravico do tedenskega počitka, ter njihovega smisla. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo na Pravilnik o ureditvi določenih delovnopravnih vprašanj na A. in na Pravila službe v Slovenski vojski. Pravilnik, ki na izviren način ureja pravice in obveznosti vojaških oseb na A., ni bil objavljen v uradnem listu, zato ne more imeti pravnih učinkov, sodišče pa ga ne bi smelo uporabiti (Pdp 813/2012). Ta Pravilnik ni v skladu s 53. členom ZSSloV, ki je višji in kasnejši predpis. Med seboj sta neusklajena tretji odstavek 223. točke Pravil službe (ki dejansko predstavlja prepis dikcije iz 53. člena ZSSloV) in četrti odstavek 223. točke Pravil. Ker je tretji odstavek 223. točke Pravil skladen z ZSSloV bi moral veljati le ta odstavek. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je tožniku omogočila izrabo potrebnega počitka, tedenskega počitka, kot ga razume sodišče prve stopnje, pa mu niti ni bila dolžna zagotavljati. V celoti je neizkazana tudi višina tožbenega zahtevka v smislu, da bi se jo dalo preizkusiti. Ker je tožnik v spornem obdobju prejemal fiksno plačo, do dodatnega plačila ni bil upravičen. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo tudi po višini dosojene odškodnine v višini 5.255,70 EUR in sodišče ni ugotavljalo niti ni ugotovilo in izkazalo vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, obenem pa je tožniku priznalo pravico do navedenega zneska, za vtoževanih 24 dni domnevno neizrabljenih dni tedenskega počitka. Neobrazloženo pa je ostalo tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče, da je tožnik ves čas misije delal in ni imel niti enega dneva tedenskega počitka, tudi zakaj je sodišče verjelo tožniku in pričam, ki imajo prav tako vloženo tožbo zaradi neizkoriščenega dneva tedenskega počitka. Glede na navedeno bi moralo sodišče zahtevek tožnika zavrniti, saj je bila tožba nepopolna in nesklepčna, sodišču pa glede na to, da je na nesklepčnost in nepopolnost tožbe opozarjala že tožena stranka, materialnega procesnega vodstva v navedeni smeri, v skladu s sodno prakso niti ni bilo potrebno več izvajati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo in prav tako razlogi sodbe niso med seboj v nasprotju in iz obrazložitve sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo tako na zakon kot na druge predpise, ki določajo, da tožniku pripada tedenski počitek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve najprej pojasnilo, da je pravna podlaga za tedenski počitek v relevantnih določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami), v nadaljevanju pa je svojo odločitev oprlo le na Pravilnik in Pravila službe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na določbo 156. člena ZDR in 97.f člena ZObr ter 53. člena Zakona o službi o Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) tako, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da imajo pripadniki Slovenske vojske, ki so napoteni na mirovno misijo v tujino, pravico do dodatnega letnega dopusta (poleg tistega, ki ga določajo predpisi, veljavni v RS) in do prostih dni oziroma odsotnosti v trajanju štirih dni. Sodišče prve stopnje je namreč v 8. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da gre pri navedenih pravicah za različne institute, ki so ločeni in se prikrivajo.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je sodišče tožniku prisodilo natanko toliko, kot je tožnik zahteval. 9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik na podlagi ukaza tožene stranke napoten na opravljanje nalog Mednarodne mirovne misije na B. (tujina) za čas od 22. 2. 2010 do 31. 8. 2010 in da mu tožena stranka na misiji ni zagotavljala tedenskega počitka, ki bi trajal neprekinjeno 24 ur. Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZDR ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tretji odstavek 156. člena ZDR določa, da se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni, iz česar izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Pravico do tedenskega počitka ureja tudi ZObr, ki v drugem odstavku 97. f člena določa tudi, da ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. 53. člen ZSSloV določa, da je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z ZObr odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki, med opravljanjem vojaške službe izven države pa je delovni čas lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik. Ta mora pripadnikom med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti potreben počitek glede na vrste nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe, skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva oziroma enote.

10. Pritožbeno sodišče se je do povsem enakih pravnih vprašanj, kot so predmet tega individualnega delovnega spora, opredeljevalo že v več zadevah (npr. sklep opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015, sodba opr. št. Pdp 294/2015 z dne 3. 6. 2015, sodba Pdp 122/2015 z dne 6. 8. 2015) in je na ta vprašanja odgovorilo enako, kar je tudi v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nadalj.). Tudi v omenjenih zadevah je šlo za vprašanje plačila odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka pripadnikom Slovenske vojske na mednarodni misiji v tujini.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ki določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi prvi odstavek 53. člena ZSSloV ne določa, da pripadnik Slovenske vojske na mirovni misiji v tujini do tedenskega počitka ni upravičen.

12. Ker torej iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini tedenski 24 urni počitek ne pripada, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na veljavnost Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, oziroma, ki se nanašajo na nasprotje v 223. točki Pravil službe Slovenske vojske. Pravna podlaga za odločitev v tem individualnem delovnem sporu namreč niso bile določbe Pravilnika oziroma Pravil službe Slovenske vojske, temveč zgoraj omenjene zakonske določbe. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1244. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s strani Republike Slovenije prevzete obveznosti v okviru mednarodnih organizacij ne morejo poseči v pravico do delavčeve odsotnosti, ki mu jo dajo veljavni predpisi.

13. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da bi tožniku pripadala le odškodnina za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka in ne za 24 dni, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in spremembi tožbe ter v postopku zatrjeval, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe 24 dni tedenskega počitka, pri čemer je podal tudi natančen izračun. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015 izrecno navedla, da se strinja s postavkami, ki jih je tožnik uporabil za izračun tožbenega zahtevka. Tako se je izrecno strinjala z višino plače v času misije (5.255,70 EUR oziroma 151,00 EUR na dan). Tožnik je za vsak polni teden opravljanja nalog na misiji vtoževal plačilo 24 urnega tedenskega počitka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju prvega odstavka 214. člena ZPP utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 24 dni neizkoriščenega tedenska počitka. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki tej ugotoviti nasprotujejo, pa so pritožbena novota, ki jih pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni upoštevalo.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je bila tožba, ki jo je vložil tožnik, nepopolna in nesklepčna in da je sodišče prve stopnje iz tega razloga sploh ne bi smelo vsebinsko obravnavati. Tožba je vsebovala vse sestavine iz 105. člena ZPP, obsegala je določen in jasno postavljen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera je tožnik zahtevek oprl in dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala zatrjevana dejstva (180. člen ZPP). To pomeni, da ni bila nepopolna. Ker je iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhajala utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, tožba tudi ni bila nesklepčna, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Ker iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da v tem individualnem delovnem sporu vtožuje odškodnino zaradi nezmožnosti izrabe tedenskega počitka (ki mu ga tožena stranka ni zagotovila, ker je tožnik opravljal svoje delovne dolžnosti vsak dan svoje prisotnosti na misiji), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno, po kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da niso bili ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v tovrstnih sporih zavzeto stališče (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 259/2012 in sodba opr. št. Pdp 714/2015), da predstavljajo zahtevki kot je bil tožnikov, posebne odškodninske zahtevke, za utemeljenost katerih zadostuje že protipravno ravnanje. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 912/2011 z dne 21. 10. 2011 zavzelo stališče, da niti ni bistveno, ali se terjatev delavca iz naslova neizkoriščenega dneva tedenskega počitka uveljavlja kot nadomestilo za neizrabljen dan tedenskega počitka ali pa kot odškodnina v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka. Analogija z nadomestilom zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta sicer govori za uporabo izraz nadomestilo. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem sporu pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dnevov tedenskega počitka.

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.