Jedro

Krivda toženca je podana v tem, da je v nasprotju z ravnanjem, ki se ga pričakuje od povprečno skrbnega kaskaderja, izvedel nevarno točko, v kateri se je tožnik poškodoval, kljub temu da se o izvedbi te točke ni predhodno dogovoril, uskladil in pripravil s tožnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela pri izvajanju kaskaderske točke na prireditvi v N. G. 7.9.1996, v deležu 60%.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo oziroma sploh ni ugotovilo bistvenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, kdaj sta bila tožniku škoda in storilec znana, kar je ključno za odločitev o ugovoru zastaranja. Splošno sprejeto pravno stališče je, da je škoda na zdravju znana, ko je zdravljenje v bistvenem delu zaključeno - ko torej ni mogoče več pričakovati bistvenih izboljšanj ali poslabšanj zdravstvenega stanja. Prav tako je sprejeto pravno stališče, da operativno odstranjevanje vijakov, longet itd., če njihova odstranitev ni sestavni del zdravljenja, sodi v fazo rehabilitacije, to je v obdobje po zaključenem zdravljenju. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj je bilo pri tožniku zdravljenje zaključeno in kdaj se je začela rehabilitacija, zato o ugovoru zastaranja ni moglo odločiti v skladu z zakonom. S tem, ko se je oprlo zgolj na 27.11.1997 odstranjene alenteze, kar praviloma sodi v fazo rehabilitacije, pa je odločitev tudi povsem napačna. V nadaljevanju pritožba povzema zdravniška potrdila z dne 18.1.1997, 8.9.1996, 18.11.1996, 4.12.1996, ter ob tem zaključi, da glede na to, da iz zadnjega potrdila izhaja, da pri tožniku po zadnji terapiji ni prišlo do izboljšanja in da je stanje definitivno, je bilo najkasneje na ta dan zdravljenje zaključeno. S tem datumom je tako začelo teči zastaranje, in se je subjektivni rok iztekel 4.12.1999, to pa je še pred vložitvijo tožbe. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni zahtevalo prevoda priloženih listin v uradni jezik sodišča, kršilo določbe postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 6. členom ZPP, kar je očitno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožena stranka sprejema osnovno pravno stališče, da gre v omenjenem primeru za vprašanje krivdne odgovornosti in da je ključno pri tem vprašanje, ali je tožnik privolil v kaskadersko točko z vožnjo na strehi vozila in s prevračanjem le tega. Povsem napačen in najmanj preuranjen pa je zaključek sodišča, da je pri taki točki vsa odgovornost na strani voznika, "saj on upravlja in kotrolira vozilo, kaskader na strehi pa se prilagaja manevrom in ne more vplivati na potek vožnje". Sodišče krivdno odgovornost dejansko in "de iure" obravnava kot objektivno odgovornost toženca kot voznika motornega vozila, tožnikovo sokrivdo pa spreminja v soprispevek sopotnika. V tem je podana napačna uporaba materialnega prava, poleg že uveljavljenega materialnega zastaranja, posledično pa iz tega izhaja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka sprejema zaključek sodišča, da je kaskaderska dejavnost praviloma dejavnost s povečanim rizikom. Tožnik je privolil v možnost poškodbe, kot se šteje pri udeležencu športne prireditve, zato je dokazno breme na njemu. Ne gre za obrnjeno dokazno breme glede krivde, ampak za dokazovanje vzročne zveze med toženčevim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodno posledico in za dokazovanje nedopustnega ravnanja. V zvezi s tem so razlogi sodbe protislovni, v dejanskem smislu pa pomanjkljivi in nepopolni. Zaključek sodišča, da je pri obravnavani kaskaderski točki vsa odgovornost na vozniku, ker je udeleženec na strehi vozila le pasivni spremljevalec, je sporna. Sodišče se je spustilo v oceno stroke, za katero nima potrebnega znanja. Gre za vprašanje dejanske izvedbe neke rizične točke s točno opredeljenimi vlogami, pri kateri sta oba udeleženca povsem enakopravna tudi glede odgovornosti za uspešnost izvedbe. Če bi sodišče vprašanje ocene prispevka tožnika in toženca vezalo na tako stališče, potem bi vsekakor šlo za oceno, za katero je sodišče pristojno. Ko pa se je spustilo v oceno povsem strokovnih kaskaderskih in tehničnih vprašanj, pa bi moralo angažirati nepristranskega izvedenca ustrezne stroke. Tudi trditev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral vedeti, da gre za avto, ki ni ustrezno pripravljen, je nejasna. Odprto pa je ostalo tudi vprašanje glede tožnikove privolitve, da sodeluje pri sporni točki, kakor tudi vprašanje ali je bila točka s prevračanjem vozila predhodno dogovorjena, ali pa je tožnika presenetila. Sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo opore za zaključek, da se udeleženca o sporni točki nista dogovorila. Glede na dokazno breme tožnika je ta okoliščina najmanj nedokazana, če že ni toženec uspel dokazati nasprotno, kar pa niti ni bil dolžan. Poleg tega pa je v večji meri potrebno upoštevati reakcijo tožnika takoj po nesreči, ko je dejal, da je nesreča sestavni del kaskaderskega poklica, šele po več kot treh letih pa je začel trditi, da je za njegovo poškodbo kriv toženec osebno. Pritožbenemu sodišču pritožnik predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zastaranje odškodninskih terjatev ureja 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka iz tega postopka je pomemben 1. odstavek, ki ureja subjektivni rok zastaranja. Po 1. odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru, ko ugotavljamo eventuelno zastaranje terjatve, je potrebno najprej ugotoviti tisti trenutek, ko je zastaranje pričelo teči, prav slednje pa je za pritožnika sporno. Za nepremoženjske škode velja pravilo, da ne začne teči zastaranje že od škodnega dogodka, pač pa šele od takrat, ko je nepremoženjska škoda (njen obseg) znana, ko se torej stabilizira. Negmotna škoda torej nastane takrat, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru postavilo na stališče, da je zastaranje začelo teči najprej takrat, ko je bil tožnik zadnjič operiran, in sicer dne dne 18.11.1997 (sodišče prve stopnje očitno pomotoma navaja 27.11.1997), ko so mu bile odstranjene alenteze. Do takrat namreč po oceni sodišča prve stopnje ni bilo mogoče govoriti o ustalitvi stanja in o tem, da nepredvidenih sprememb ni bilo več mogoče pričakovati, saj je splošno znano, da ob takih posegih lahko pride do številnih komplikacij. Sodišče prve stopnje se je torej postavilo na stališče, da lahko oškodovanec šele potem, ko so končane vse operacije v zvezi z zdravljenjem, dokončno ve, kakšna škoda mu je nastala. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem sodišča prve stopnje popolnoma strinja. Tudi sicer je bila tožniku še na pregledu dne 4.12.1996 diagnosticirana omejena gibljivost levega ročnega sklepa ter dvotretjinska omejitev gibljivosti levega nožnega sklepa in predpisana fizioterapija, kar kaže na to, da zdravljenje takrat (konec leta 1996) še ni bilo končano. Da tožniku celoten obseg škode pred zadnjim operativnim posegom z dne 18.11.1997 še ni bil znan, pa izhaja tudi iz dejstva, da tožnik zahteva nepremoženjsko škodo tudi v zvezi s tem posegom.

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje krivdno odgovornost dejansko in "de iure" obravnava kot objektivno odgovornost toženca kot voznika motornega vozila, tožnikovo sokrivdo pa spreminja v soprispevek sopotnika.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na krivdno odgovornost toženca. Ugotovilo je namreč, da je krivda toženca podana v tem, da je v nasprotju z ravnanjem, ki se ga pričakuje od povprečno skrbnega kaskaderja, izvedel nevarno točko, v kateri se je tožnik poškodoval, kljub temu, da se o izvedbi te točke ni predhodno dogovoril, uskladil in pripravil s tožnikom. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je predpogoj kaskaderskega dela popolno medsebojno zaupanje izvajalcev točke in kontrolirano izpostavljanje nevarnostim, zato pa je nujno, da se pred izvedbo točke izvajalca dogovorita o podrobnostih izvedbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da med tožnikom in tožencem do takega dogovora ni prišlo in da tožnik vnaprej ni pristal na izvajanje take točke, temelji na skrbni, vestni in natančni dokazni oceni. Prepričljivo je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zakaj ne sprejema izpovedbo toženca, da sta se pred izvedbo nevarne sporne točke o njej dogovorila in da je tožnik privolil v izvedbo take točke. Na podlagi posnetkov dogodka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta si stranki pred izvedbo sporne točke le na kratko nekaj povedali in si v tem času nista mogla izmenjati veliko informacij. Ker je tožnik vedel, da je istega dne zjutraj izvedbo take vaje zavrnil S. P., je sodišče prve stopnje prepričano, da ni verjetno, da bi tožnik pristal na tako točko le po nekaj izmenjanih besedah. Taka dokazna ocena pa pritožbeno sodišče povsem prepriča. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri obravnavani kaskaderski točki vsa odgovornost na vozniku, ker je udeleženec na strehi le pasivni spremljevalec, za odločitev o temelju obravnavanega odškodninskega niti ni bila pomembna. Prav tako sodišče prve stopnje odločitve o toženčevi krivdi ni oprlo na (ne)strokovno izvajanje nevarne točke, zato tudi izvedenec, ki bi podal mnenje o strokovnosti izvedbe točke, ni bil potreben. Kot že rečno odločitev sodišča prve stopnje o krivdi toženca temelji le na tem, da je v nasprotju z ravnanjem, ki se ga pričakuje od povprečno skrbnega kaskaderja, izvedel nevarno točko, ne da bi se o izvedbi te točke predhodno dogovoril s tožnikom. Sodišče prve stopnje ni štelo toženca za izključno odgovornega za nastanek škode, kot to želi prikazati pritožba, saj je ugotavljalo soprispevek tožnika k nastanku škode, in tako njegov prispevek opredelilo v višini 40%.

Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 6. členom ZPP, ker sodišče ni zahtevalo prevoda listin. Listine priložene v hrvaškem jeziku za odločanje o temelju zahtevka niso bile pomembne, preden bo sodišče odločalo o višini zahtevka, pa bo še lahko zahtevalo prevode listin.

Ker se ob navedenem izkaže odločitev sodišča prve stopnje o temelju zahtevka za pravilno, ter ob dejstvu, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobene pomanjkljivosti postopka, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).