Jedro

Obseg nepremoženjske škode, izvirajoče iz telesnih poškodb, je znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in vmesna sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. A. A. je 7.9.1996 v Novi Gorici organiziral kaskadersko prireditev „Filmske vragolije v živo“. Za nastop na tej prireditvi je angažiral več kaskaderjev, med njimi tudi B. B. Med izvajanjem skupne točke pravdnih strank se je tožnik telesno poškodoval; poleg drugih (lažjih) poškodb je utrpel zlom levega zapestja in zlom levega gležnja.

2.B. B. je s tožbo zahteval, da mu mora A. A. plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Tožbo je vložil 29.6.2000. 3.Sodišče prve stopnje je o temelju toženčeve obveznosti odločilo z vmesno sodbo: razsodilo je, da odgovoren za 60% tožnikove škode. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo potrdilo.

4.Toženec sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) v zvezi z grajano presojo, da tožnikov zahtevek ni zastaran in 163. člena ZOR v zvezi s presojo, da ni bilo oškodovančeve (tožnikove) privolitve (ki bi toženca razbremenila krivde) ter absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) zaradi zatrjevane tako imenovane protispisnosti razlogov o okoliščinah v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku (375. člen ZPP), ki je nanjo odgovoril, jo ocenil za neutemeljeno in revizijskemu sodišču predlagal, naj jo zavrne.

Revizija je utemeljena.

6.Toženec je v 4. točki odgovora na tožbo podal ugovor zastaranja. Trdil je, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in stanje dokončno najpozneje 4. decembra 1996 (torej več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe) in pri tem (delno) povzel vsebino o navedenega dne opravljenem pregledu izdanega izvida bolnice v Dubravi o tem, da je tožnikovo stanje definitivno. Kot dokaz k tej trditvi je predlagal vpogled v izvide („Povjesti bolesti“) bolnice Dubrava, ki jih je kot dokaz predlagal (in tožbi priložil) tudi tožnik.

7.Po določbah prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). V konkretnem primeru je sporno, ali je pred vložitvijo tožbe potekel subjektivni zastaralni rok in sicer zato, ker je sporno, kdaj je sploh pričel teči. Glede začetka tega subjektivnega zastaralnega roka ZOR v prvem odstavku 376. člena vsebuje le splošno določbo: ključen je trenutek, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Pogoju, da je oškodovanec zvedel za škodo, ki je neprecizen in omogoča različne interpretacije, mora pravo vsebino dati sodišče.(1) V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira(2). Pri tem se poudarja, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek(3), oziroma da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in povzročitelja, to je, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov, pri čemer mora tudi sam ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR) in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni.(4)

8.Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da so bile tožniku v novembru 1997 z operativnim posegom odstranjene alenteze. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da pred odstranitvijo alentez ni mogoče govoriti o ustalitvi stanja in s tem ne o vedenju o obsegu škode: ta je oškodovancu lahko znan šele, ko so končane vse operacije v zvezi z zdravljenjem, v okvir katerega je (glede na argumentacijo, da je „splošno znano, da lahko ob takih posegih pride do številnih komplikacij“) očitno štelo tudi odstranitev alentez. Zato po njegovem prepričanju triletni subjektivni zastaralni rok ni pričel teči pred dnevom, ko so bile tožniku v novembru 1997 odstranjene alenteze in pred vložitvijo tožbe ni potekel. 9.Pritožbeno sodišče je takšnemu na splošno zavzetemu stališču, pritrdilo; dodalo je, da njegovo pravilnost v konkretnem primeru utemeljujejo okoliščine, da je bila tožniku ob pregledu 4.12.1996 diagnosticirana omejena gibljivost levega ročnega sklepa in 2/3 omejitev gibljivosti levega nožnega sklepa ter predpisana fizioterapija, kar kaže na to, da zdravljenje takrat, (konec leta 1996) še ni bilo končano in da tožniku pred zadnjim posegom, opravljenim 18.11.1997, obseg škode ni bil znan. Takšno stališče (temelječe na izkustveno nerealni predpostavki, da je mogoče vsako škodo, izvirajočo iz telesnih poškodb, odpraviti ali vsaj zmanjšati) bi privedlo do absurdne situacije: odškodninska terjatev oškodovanca, ki se ne bi odločil za odstranitev alentez, ne bi nikoli zastarala.

Obseg nepremoženjske škode, izvirajoče iz telesnih poškodb, je znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.

10.Ker sta nižji sodišči izhajali iz kot splošno pravilo zavzetega stališča, da stanje oškodovanca pred odstranitvijo alentez ni stabilizirano (in obseg škode tako ni znan), sta šteli, da subjektivni zastaralni rok za tožnika ni mogel pričeti teči pred 18.11.1997, ne da bi ugotovili, da je bilo od ta dan opravljene operativne odstranitve alentez objektivno pričakovati relevantne spremembe v tožnikovem stanju in ne da bi s tem ovrgli toženčeve trditve, da je bilo tožnikovo stanje dokončno (stabilizirano) že 4.12.1996. Glede vprašanja, kdaj je pričel teči subjektivni zastaralni rok, sta zmotno uporabili določbo prvega odstavka 376. člena ZOR.

11.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so v zvezi z zastaranjem terjatve dejanske ugotovitve nepopolne in jih bo treba dopolniti. Zato je revizijsko sodišče toženčevi reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi obeh nižjih sodišč ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na takšno odločitev in razloge zanjo se ni spuščalo v pravilnost presoje o obstoju toženčeve (so)odgovornosti za tožnikovo škodo.

12.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Na primer sodba II Ips 32/02 Vrhovnega sodišča RS.Op. št. (2): Takšno stališče kot pravilno sprejema tudi pravna teorija; primerjaj Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti,Obligacijska razmerja II, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Založba ČZ, Uradni list RS, Ljubljana 1996, stran 165 ter Vesna Rijavec, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, II. knjiga, Gospodarski Vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran. 479. Op. št. (3): Tako pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto v zadevi II Ips 12/92, objavljeno v poročilu VS RS 1982/I, str. 21. Op. št. (4): Sodba Višjega sodišča v Kopru Cp 1297/99 z dne 8.5.2001.