Jedro

Z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil veljavnost pogodbe, sklenjene namesto razlastitve (59. člen ZRPPNDL) je nastopila pravna situacija kakor jo o posledicah pravnomočne odločbe o razlastitvi predvideva določba prvega odstavka 23. člena ZRPPNDL: razlaščenec (v obravnavanem primeru prodajalec) je moral razlaščeno nepremičnino izročiti razlastitvenemu upravičencu, kar pomeni, da je s tem dnem prešla v družbeno lastnino. Kasnejša vknjižba v zemljiški knjigi (prvi odstavek 58. člena ZRPPNDL) je bila torej le deklaratorne narave. Z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec sporno kupoprodajno pogodbo potrdil, je prodano zemljišče že prešlo v družbeno lastnino, to pa pomeni, da izostanek ravnanja pravne prednice tožeče stranke, ki ni predlagala ustreznega zemljiško knjižnega vpisa, ne vpliva na konstitutivne elemente za nastanek družbene lastnine na sporni nepremičnini.

Upoštevaje določbe ZRPPNDL, po katerih je tudi pri izvedbi pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, vknjižba družbene lastnine na razlaščenem (prodanem) zemljišču le deklaratorne narave, utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče presojati s pravno razlago, po kateri naj bi med strankama kupoprodajne pogodbe glede njene izvedbe v zemljiški knjigi nastalo le obveznostno razmerje, zaradi česar naj bi izostanek izpolnitve obveznosti pomenil, da pravna prednica tožeče stranke na nepremičnini ni pridobila lastninske pravice.

Izrek

Revizijama se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ugodi pritožbama tožeče stranke in stranskih intervenientov, sodba sodišča prve stopnje pa se v izreku pod I. glasi:

1. Darilna pogodba z dne 17.4.1997, sklenjena med pokojnim A. M. kot darovalcem in toženko R. S., kot obdarjenko, je v delu, ki se nanaša na daritev nepremičnine s parcelo št. 56/7, vl. št. 6, k.o. ..., sedaj vl. št. 2019, k.o. ..., nična.

2. Toženka R. S. je dolžna izstaviti tožeči stranki za zemljiško knjigo sposobno listino, na katere podlagi se bo parcela št. 56/7, k.o. ..., odpisala od dosedanjega vložka ter za njo odprl nov vložek pri isti k.o., pri tem na novo odprtem vložku pa vknjižila lastninska pravica na ime in v korist tožeče stranke, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta sodba, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 605,88 EUR, stranskim intervenientom pa v enakem znesku 605,88 EUR, v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena dne 17.4.1997 med pokojnim A. M. kot darovalcem in toženko kot obdarjenko, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 56/7, vl. št. 6, k.o. ..., sedaj vl. št. 2019 iste k.o., nična, zavrnilo pa je tudi zahtevek na izstavitev zemljiško knjižne listine za odpis omenjenega zemljišča. Tožeči stranki je zato naložilo v plačilo povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka in stranski intervenienti so vložili pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke, ki se ni strinjala z odločitvijo o pravdnih stroških ter v izreku o pravdnih stroških sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, s hkratno odločitvijo, da so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji pravdni stroški.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je brez obravnave spremenilo dejanske ugotovitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženka bila v slabi veri. Spregledano je, da je pokojni A. M., ko je pravni prednici tožeče stranke prodal sporno zemljišče, tej prepustil tudi posest. Že pred sklenitvijo pogodbe o prodaji je namreč pravni prednik tožeče stranke sporno zemljišče komunalno opremil. Ponovno razpolaganje z nepremičnino v korist toženke pomeni, da je A. M. uresničeval svojo lastninsko pravico v nasprotju z naravo in namenom stvari (prvi odstavek 4. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR). Tožeča stranka ima močnejši pravni naslov zaradi odplačnosti pridobitve posesti ter dejstva posesti (drugi odstavek 41. člena ZTLR). Zato ni pomembno ali je toženka za kupoprodajno pogodbo in prepustitev posesti vedela. Sama namreč na podarjeni nepremičnini nikoli ni pridobila posesti. Končno pa tožeča stranka poudarja, da predstavlja parcela št. 56/7 k.o. ... javno dobro v upravljanju tožeče stranke, kar izhaja iz lokacijske informacije z dne 9.5.2003. Opredeljena je namreč kot dovozna cesta z obračališčem. Javno dobro je stvar, ki je izven pravnega prometa.

Revizijo vlagajo tudi stranski intervenienti, pri čemer uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Menijo, da osrednje pravno vprašanje predstavlja dejstvo, da je tožeča stranka z nakupom sporne nepremičnine pridobila tudi njeno posest, saj jo je opremila s komunalnimi napravami. Gre za cesto, v kateri se nahajajo elementi infrastrukture, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali je toženka z darilno pogodbo prejela v dar tudi komunalno infrastrukturo. Sklicujejo se na identično zadevo, v kateri je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izstavitev zemljiško knjižne listine za parceli št. 51/3 in 52/2 k.o. ... ugodilo. Ob dveh različnih pravnomočnih odločitvah za isti krak S. je tako prišlo do absurdne pravne situacije.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanju odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Reviziji sta utemeljeni.

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ne drži. Obe sodišči sta namreč izhajali iz med pravdnima strankama nespornih ugotovitev, sodišče druge stopnje pa je na tej podlagi sprejelo tudi odločilne elemente dokazne presoje, ki jo vsebuje sodba sodišča prve stopnje. Problem toženkinega zavedanja o ponovnem razpolaganju z že prodano nepremičnino je namreč sodišče prve stopnje (s stališča slabe vere ob sklepanju darilne pogodbe) obrazložilo na način, ki ne nasprotuje razlogom, ki jih je sprejelo sodišče druge stopnje: da naj bi namreč tožeča stranka toženkine slabe vere ob sklepanju darilne pogodbe ne dokazala. Vendar pa takšna razlaga pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki meri na ničnost darilne pogodbe z dne 17.4.1997, pravno ni odločilna. Glede na stanje stvari, tudi pravno mnenje, objavljeno v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 1/87, stran 16, ki ga kot podlago svoje odločitve citira izpodbijana sodba sodišča druge stopnje, ne more pravno utemeljiti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Toženkin ded je s pravno prednico tožeče stranke sklenil kupoprodajno pogodbo dne 3.10.1983, ko so veljale določbe Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80 - v nadaljevanju ZRPPNDL). Iz teksta kupoprodajne pogodbe (1. člen) izhaja, da je zemljišče, ki je bilo predmet prodaje, že takrat predstavljalo po lokacijski dokumentacije dele zazidljivih stavbnih parcel, ki so bile že opremljene s komunalnimi napravami (vodovodom, kanalizacijo in elektriko). Že v sodbah nižjih sodišč je sprejeta odločilna ugotovitev, da je navedena kupoprodajna pogodba bila sklenjena namesto razlastitve (59. člen ZRPPNDL). Pravna prednica tožeče stranke je namreč sporno zemljišče potrebovala (in že uporabila) za izgradnjo komunalne infrastrukture v zvezi z izgradnjo S. ceste. Po določbi 4. člena pogodbe se je pravna prednica tožeče stranke tudi zavezala, da bo uredila zemljiško knjižno stanje, da bo torej prenesla nepremičnino iz dosedanjega zemljiško knjižnega vložka v nov vložek z vknjižbo družbene lastnine. Pogodba, sklenjena namesto razlastitve, je po določbah citiranega zakona nadomestila razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo, to pa pomeni, da pri njeni pravni interpretaciji ZRPPNDL veljajo vse določbe. Z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil veljavnost pogodbe, sklenjene namesto razlastitve (59. člen ZRPPNDL) je nastopila pravna situacija kakor jo o posledicah pravnomočne odločbe o razlastitvi predvideva določba prvega odstavka 23. člena ZRPPNDL: razlaščenec (v obravnavanem primeru prodajalec) je moral razlaščeno nepremičnino izročiti razlastitvenemu upravičencu, kar pomeni, da je s tem dnem prešla v družbeno lastnino. Kasnejša vknjižba v zemljiški knjigi (prvi odstavek 58. člena ZRPPNDL) je bila torej le deklaratorne narave. Z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec sporno kupoprodajno pogodbo potrdil, je prodano zemljišče že prešlo v družbeno lastnino, to pa pomeni, da izostanek ravnanja pravne prednice tožeče stranke, ki ni predlagala ustreznega zemljiško knjižnega vpisa, ne vpliva na konstitutivne elemente za nastanek družbene lastnine na sporni nepremičnini.

Pravne posledice sklenjene pogodbe namesto razlastitve bi mogle biti vprašljive le v okviru določbe 26. člena ZRPPNDL, po katerem je bilo mogoče pravnomočno odločbo (torej tudi pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve) odpraviti (razveljaviti), če razlastitveni upravičenec v dveh letih ni izvršil pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je nepremičnina bila razlaščena. Vendar pa dejanske ugotovitve takšnega sklepanja ne nakazujejo. Iz samega teksta pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, namreč izhaja, da je zadevno zemljišče že opremljeno s komunalnimi napravami (vodovodom, kanalizacijo in elektriko). Ustrezna pripravljalna dela so bila torej opravljena že pred sklenitvijo pogodbe, končno pa toženkin ded kot prodajalec razveljavitve pogodbe nikoli ni uveljavljal (prvi odstavek 26. člena ZRPPNDL).

Glede na deklaratorni značaj vpisa družbene lastnine v zemljiško knjigo (z ugotovitvijo spremembe vrste rabe zemljišča) potemtakem za presojo tudi ni odločilno dejstvo, da je v zemljiški knjigi sporno zemljišče še vedno označeno kot travnik. Dejstvo je namreč, tega pa glede na zunaj vidno stanje stvari ne more zanikati niti tožena stranka, da gre za del grajenega javnega dobra, saj iz lokacijske informacije z dne 9.5.2003 izhaja, da je po določbah PUP sporno zemljišče opredeljeno kot dovozna cesta z obračališčem (to pa je razvidno tudi iz ustreznih katastrskih zarisov).

Upoštevaje citirane določbe ZRPPNDL, po katerih je tudi pri izvedbi pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, vknjižba družbene lastnine na razlaščenem (prodanem) zemljišču le deklaratorne narave, utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče presojati s pravno razlago, po kateri naj bi med strankama kupoprodajne pogodbe glede njene izvedbe v zemljiški knjigi nastalo le obveznostno razmerje, zaradi česar naj bi izostanek izpolnitve obveznosti pomenil, da pravna prednica tožeče stranke na nepremičnini ni pridobila lastninske pravice. Prav tako ni mogoče graditi zavrnitve tožbenega zahtevka na izhodišču, po katerem naj bi tožeča stranka ne dokazala slabe vere toženke ob drugem razpolaganju z zemljiščem. Zemljišče s parcelo št. 56/7 k.o. ... je torej glede na dejansko stanje stvari postalo javno dobro, ponovno razpolaganje z njim v korist toženke pa je ob opisani pravni razlagi, ne glede na stanje v zemljiški knjigi, nično. Tožbeni zahtevek je utemeljen, zaradi česar je revizijsko sodišče z ugoditvijo pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo spremenilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP), vendar v okviru dejstva, da je sodišče druge stopnje izrek o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer je odločila, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Revizijsko sodišče tako v presojo o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve in druge stopnje ni posegalo. Glede na revizijski (in pritožbeni) uspeh tožeče stranke in stranskih intervenientov na njeni strani pa je revizijsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki in stranskim intervenientom povrniti njihove stroške, nastale zaradi vložitve revizij. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.