Jedro

V primeru dvojnega razpolaganja z nepremičnino mora tožnik dokazati slabovernost drugega kupca. Javno dobro je lahko samo zemljišče, za katerega je bil sprejet ustrezen pravni akt in je kot tako vpisano v zemljiško knjigo.

Izrek

1.Pritožbi tožeče stranke in stranskih intervenientov se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

2.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških (tč. II izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 17.4.1997 sklenjena med pokojnim M.A. kot darovalcem in toženko kot obdarjenko, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 56/7 vl. št. 6 k.o. Z., sedaj vl. št. 2019 iste k.o. nična in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za odpis zgoraj navedene parcele. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 480.730,00 SIT.

Zoper tako sodbo sta vložila pritožbo tožeča stranka in stranski intervenienti iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, podane so tudi druge bistvene kršitve določb postopka. Kupoprodajna pogodba z M.A. z dne 3.10.1983 je bila sklenjena zaradi gradnje dostopne ceste do individualnih hiš v zazidalnem otoku MS - 104/1. Kavza pogodbe je bila dogovorjena v javnem interesu in kupljeno zemljišče predstavlja del današnje ceste S.. Res je, da je za pridobitev lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar temu ni mogoče pripisovati absolutnega pomena, saj ni brez vsakega pravnega pomena izročitev nepremičnine.

A.M. je s prodajo in izročitvijo izgubil pravico do dejanskega razpolaganja z nepremičnino (odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 215/85 in 216/86). Zaradi tega je kasnejša darilna pogodba nična, čeprav kupoprodajna pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Kaj je javno dobro, je dejansko vprašanje in se tožeča stranka pri tem sklicuje na takrat veljavne predpise ter po stališču tožeče stranke na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Da gre za javno dobro izhaja iz tega, da se sporna parcela uporablja za javno cesto.

Stranski intervenienti navajajo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s členom 286 ZPP v dokazni sklep povzelo listine, dopis ZIL z dne 7.9.1984 in menjalno pogodbo z dne 16.4.1982, ki jih je tožena stranka predložila na zadnji glavni obravnavi. Nadalje navajajo, da sodišče ni ocenilo dokazov, saj je utemeljitev le na določilih člena 33 in 34 ZTLR premalo za pravilen zaključek sodišča prve stopnje. Po sklenjeni kupoprodajni pogodbi pokojni M.A. ni več prejemal uporabnine za sporno parcelo. Da je M.A. prejel kupnino, izhaja iz zaslišanja prič. Sodišče bi ob upoštevanju zaslišanih prič in listin ugotovilo, da je darilna pogodba nična, saj je šlo za dvojno razpolaganje z nepremičnino, ki je bila že izročena pravnemu predniku tožeče stranke in tudi komunalno opremljena. Ob sporni parceli je šest hiš za katere je velika verjetnost, da jim toženka zapre dostop, čeprav imajo po tej parceli, ki predstavlja dovozno cesto dostop do svojih hiš.

Odločitev o pravdnih stroških izpodbija tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je sodišče toženi stranki priznalo več stroškov kot izhaja iz izreka (v izreku 480.730,20 SIT, obrazložitev

631.900,00 SIT). Poleg tega pa tudi ni bilo odločeno o zahtevanih zamudnih obrestih od pravdnih stroškov.

Toženka je na pritožbi odgovorila in predlagala potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke in stranskih intervenientov je neutemeljena, pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških pa utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke in stranskih intervenientov: Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer ne konkretizira katera so ta odločilna dejstva. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo druge kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja ničnost darilne pogodbe, s katero je pokojni M.A. podaril toženki med drugim tudi sporno parcelo 56/7 k.o. Z. (darilna pogodba z dne

17.4.1997), katero naj bi prodal pravnemu predniku tožeče stranke s kupoprodajno pogodbo z dne 3.10.1983, ki pa zemljiškoknjižno ni bila izvedena zaradi dvojne odsvojitve in zaradi tega, ker naj bi sporno zemljišče predstavljalo javno dobro. Glede na uveljavljeno ničnost zaradi tega ni odločilno, da se tožeča stranka ni vknjižila v zemljiško knjigo in da zaradi tega ni pridobila lastninske pravice (člen 33 ZTLR), kot v razlogih navaja sodišče prve stopnje in v tem delu utemeljeno grajata odločitev tako tožeča stranka kot stranski intervenient. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravilna, saj je zavrnilo zahtevek tudi iz drugih razlogov. Glede na to, da je šlo za dvojno razpolaganje s sporno nepremičnino, bi bila lahko darilna pogodba nična, če bi tožeča stranka dokazala slabo vero toženke kot obdarjenke. Tega pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, niti se v pritožbi sklicuje na to, da je bila toženka v slabi veri. Samo v takem primeru bi tožeča stranka uveljavljala ničnost (enako pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS - Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/87). Tožeča stranka se pri tem sicer sklicuje na navedeno pravno mnenje s citiranjem odločb Vrhovnega sodišča II Ips 215/86 in II Ips 216/86, ki sta bili podlaga za sprejem pravnega mnanja, vendar kot že omenjeno, to pravno mnenje izhaja iz predpostavke, da je drugi pridobitelj v slabi veri, kar pa v konkretnem primeru tožeča stranka ni dokazala. Res je, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, da javno dobro ni v pravnem prometu in bi bil tudi to lahko razlog za ničnost sporne darilne pogodbe ob nadaljnem pogajanju, da bi bila sporna javna parcela javno dobro. Da določeno zemljišče pridobi status javnega dobra, ni pomembna njegova dejanska uporaba in namen, temveč mora o tem obstajati tudi ustrezen pravni akt. Ker tožeča stranka trdi, da sporna parcela predstavlja dovozno cesto, bi moral pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasiti za javno cesto (druga točka 1. odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah). Ker iz dopisa tožeče stranke, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da sporna parcela št. 56/7 k.o. Z. ni kategorizirana cesta niti kaj takega ne izhaja iz zemljiške knjige (v zemljiški knjigi je sporna parcela še vedno vpisana kot travnik), je neutemeljena in brez pravne podlage trditev v pritožbi, da sporno zemljišče predstavlja grajeno javno dobro. Vse ostale okoliščine, ki jih tožeča stranka in stranski intervenient opisujeta v pritožbi, v ničemer ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in so zaradi tega neutemeljene. Sodišče prve stopnje je res zaslišalo celo vrsto prič, vendar njihovo zaslišanje za utemeljenost tožbenega zahtevka ni bistveno glede na to, da so priče izpovedovale o tem ali je pokojni M.A. prejel kupnino in o dejanski uporabi sporne nepremičnine, kar za odločanje v tej zadevi ni bistvenega pomena, glede na zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka. Neutemeljena je nadaljna trditev stranskega intervenienta, da je sodišče v nasprotju z določbo člena 286 ZPP izvedlo dokaz z vpogledom v dopis ZIl in vpogledom v menjalno pogodbo in bi lahko v tem primeru šlo za relativno kršitev, ki v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve, saj sodišče prve stopnje na ta dva dokaza ni oprlo svoje odločitve, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov.

Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki prisodilo 480.730,20 SIT pravdnih stroškov, iz obrazložitve pa 631.900,00 SIT. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka člena 339 točka 14 ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in odločitev o pravdnih stroških razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 365 točka 3 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno nasprotje in odločiti tudi o zamudnih obrestih od pravdnih stroškov.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi člena 166 ZPP.