Jedro

Tožnik je glede na ugotovljene zdravstvene težave sposoben v polnem delovnem času opravljati drugo ustrezno delo (invalidnost III. kategorije). Ker pri njem ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti v smislu izgubljene zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, do priznanja višje (I.) kategorije invalidnosti ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. I-2024490 z dne 26.11.2003 in odločba območne enote toženca iz ... št. 2024490 z dne 18.4.2003 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 20.12.2002 dalje s pravico do invalidske pokojnine, ter da se ugotovi, da je invalidnost posledica poklicne bolezni, katero je tožnik dobil med opravljanjem dela na računalnikih v klimatiziranem prostoru, ki je prizadela živčevje, pljuča in sklepe in na kasnejšem delu na kmetiji, kjer je delo opravljal v neugodnih vremenskih pogojih (dež, prepih, vlaga) in pretežno težka fizična dela, zavrnilo (1. tč. izreka). Hkrati je ugotovilo, da je dokončna odločba toženca št. I-2024490 z dne 26.11.2003 zakonita in pravilna (2. tč. izreka).

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da naj bi izvedenec M.B. v sodnem postopku povedal, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi emfizma, vendar bi bil za to potreben nov postopek. Izvedenec pri svojem mnenju ni upošteval izvidov, na katere je tožnik opozarjal v pripravljalni vlogi z dne 27.12.2005, nato pa še v pripombah z dne 15.2.2006, iz katerih je razvidno, da je imel emfizem že v letu 2001 in 2002. Po mnenju tožnika bi se izvedenec moral opredeliti tudi do teh izvidov, zlasti pa do izvida ortopeda dr. S. z dne 14.11.2002, izvida pulmologa z dne 27.12.2002 in izvida pulmologa z Golnika z dne 11.11.2005, saj sodišče izvedencu ni naložilo le, da naj pregleda zdravstveno dokumentacijo do 26.11.2003, pač pa vse, kar lahko dokazuje in potrjuje stanje na dan 26.11.2003. Meni, da emfizem pomeni invalidnost I. kategorije, saj zaradi te bolezni ni sposoben za organizirano pridobitno delo, kar dokazuje tudi s tem, da je bil v bolniškem staležu skoraj celo leto 2001, nato pa še celo leto 2002 in 2003. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja le še sledeče. V skladu s 27. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki se glede na datum vložene zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja uporablja na podlagi 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Po določbi 34. člena ZPIZ/92 pa se v I. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik glede na izkazane zdravstvene težave še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo ustrezno delo. Pri tožniku namreč ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti v smislu izgubljene sposobnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, temveč je zmožen za drugo ustrezno delo. Podlaga za takšno ugotovitev je že v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki je izdelano na podlagi medicinske in druge dokumentacije v sodnem in upravnem spisu. Dodatno pa je podprto tudi z izvedenskim mnenjem prim. prof. dr. M.B., dr. medicine, stalnega sodnega izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa, ki ga je podrobno povzelo že sodišče prve stopnje. Tako iz izvedenskega mnenja kot iz kasnejšega odgovora na podane pripombe prepričljivo izhaja, da tožnik v spornem obdobju, torej do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe opr. št. I-2024490 z dne 26.11.2003, zaradi bolezni ni bil sposoben opravljati svojega dela kmet in poslovodja, pač pa le drugo ustrezno lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 10 kg, s polnim delovnim časom (invalidnost III. kategorije). Za oceno višje kategorije invalidnosti v obširni in natančni zdravstveni dokumentaciji izvedenec ni našel utemeljenih razlogov, saj opravljanje dela z navedenimi omejitvami ne bi predstavljalo tveganja za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Kot na podlagi izvidov internistov in pulmologov ugotavlja izvedenec, je tožnik prestal štirikratni pneumotoraks, ki je bil zdravljen z drenažami, pri tem pa zaključuje, da CT visoke ločljivosti ne odkriva posebnosti v pljučih in da je pljučna funkcija normalna. Izvedenec M.B., ki v svojem mnenju upošteva tako izvid pulmologa z dne 27.12.2002 (list. št. 56) kot tudi izvid ortopeda z dne 14.11.2002 (list. št. 57), ne ugotavlja, da bi tožnik v spornem obdobju imel emfizem. Te bolezni v postavljeni diagnozi ne ugotavlja niti IK II. stopnje v dopolnilnem mnenju, ko zaključuje, da pri tožniku emfizma objektivno ni moč ugotoviti. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da izvida ortopeda z dne 14.11.2002 (priloga A8) in pulmologa z dne 27.12.2002 nista bila upoštevana.

Pritožba nima prav, ko navaja, da izvid pulmologa z dne 11.11.2005 (priloga A7) omenja nastanek emfizma v letu 2002. Kolikor pa tožnik s tem izvidom dokazuje morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja, je to predmet novega postopka, saj sodišče presoja zadevo le po dejanskem stanju, kakršno je obstajalo do izdaje dokončne odločbe toženca, konkretno do 26.11.2003, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče še poudarja, da sam obstoj bolezni avtomatično še ne pomeni, da je pri tožniku nastala invalidnost I. kategorije. Za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti morajo namreč nastati take trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih je zavarovanec popolnoma nezmožen za delo, kot povedano pa kaj takega iz predloženih dokazov ne izhaja. Na ugotavljanje I. kategorije invalidnosti nima nikakršnega vpliva trajanje začasne nezmožnosti za delo, na katero se tožnik sklicuje, ko navaja, da je bil začasno nezmožen za delo skoraj celo leto 2001, in v celem letu 2002 in 2003. Začasna nezmožnost za delo se praviloma nanaša na medicinsko rehabilitacijo, to je na diagnosticiranje in zdravljenje določenega obolenja. Invalidnost pa je glede na uvodoma citirano določbo 27. člena ZPIZ/92, mogoče oceniti šele po končani medicinski rehabilitaciji oz. zdravljenju, ko so spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na delovno zmožnost dokončne in jih ni mogoče odvrniti ali pričakovati izboljšanja niti z zdravljenjem.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.