Jedro

S preklicem izjave o prenosu pravice do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu ni odpadla podlaga za odkup stanovanja, če je bilo stanovanje odkupljeno že pred preklicem izjave, ker preklic velja za vnaprej.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 3.868.253,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.12.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 290.672,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožnici plačati znesek 3.868.253,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2000 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljenega zavrnilo (2. točka izreka) in naložilo toženi stranki v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 327.044,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča zoper zavrnilni del iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožena zoper obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka s pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že po odškodninskem temelju, saj so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Toženec je s svojim neodpustnim ravnanjem povzročil, da je tožnici bivanje v njegovem stanovanju postalo neznosno in nevzdržno, vse v cilju pregnati jo iz stanovanja. V posledici takšnega njegovega ravnanja je bila tožnica prisiljena kupiti drugo stanovanje v P., s čimer ji je nastala škoda v višini najmanj vtoževanega zneska. Če namreč ne bi odstopila pravice do odkupa stanovanja tožencu, ki je kljub razveljavitvi in preklicu privolitve sama sedaj ne more več izkoristiti, bi stanovanje odkupila pod ugodnejšimi pogoji, in sicer s 60% popustom. Podrejeno pa meni, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen tudi iz naslova neupravičene obogatitve na osnovi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženec je imel z nakupom predmetnega stanovanja z ugodnostmi po Stanovanjskem zakonu (SZ) zaradi nanj prenešene pravice do odkupa koristi za preko 10.000.000,00 SIT. V enaki meri je zaradi tožencu podarjene pravice do odkupa prikrajšana tožnica, nanjmanj pa za vtoževani znesek. Najmanj toliko je namreč manjše njeno premoženje sedaj, ko je sama kupila stanovanje in morala zanj plačati sedanjo polno tržno vrednost. Odločilen je bil tudi nagib za podaritev pravice do ugodnejšega odkupa stanovanja v tem, da je ob daritvi tožnica pričakovala, da bo s tožencem in njegovo družino še naprej živela v slogi in ob nudenju ji potrebne pomoči. Ker je ta podlaga odpadla, tožnica tudi iz teh razlogov po členu 210/4 ZOR utemeljeno uveljavlja nadomestitev vrednosti koristi, ki jo je na podlagi tega darila užil toženec najmanj v višini vtoževanega zneska. Tožničina terjatev ni zastarana in je toženec ugovor v tej smeri postavil prepozno.

Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da v ugoditvenem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da še vedno vztraja, da gre pri podrednem tožbenem zahtevku za že razsojeno stvar. Tožeča stranka je namreč že v pravdi pod opr.št. III P 55/96 uveljavljala svoj zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, ki se kaže kot razlika med tržno vrednostjo stanovanja in vrednostjo, po kateri je stanovanje kupil toženec glede na popust po SZ. Takšen zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen v navedeni pravdi. Četudi ne bi šlo za že razsojeno stvar, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Za ugotovitev višine vtoževanega zneska bi morala tožeča stranka predlagati ustrezne dokaze, to je izvedenec gradbene oziroma finančne stroke, česar pa ni storila. Zato je moralo sodišče prve stopje na svojevrsten način priti do zaključka, koliko znaša obogatitev tožene stranke oziroma prikrajšanje tožeče stranke. Takšni zaključki pa so v nasprtoju s tožbenimi navedbami in z listinami v spisu. Predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je neutemeljen premik premoženja, zaradi katerega je ena stranka neupravičeno prikrajšana, druga pa neupravičeno obogatena, pri čemer mora biti vzročna zveza med prikrajšanjem in okoriščanjem ter odsotnostjo pravnega temelja. Te predpostavke morajo biti podane kumulativno. Tožeča stranka v ničemer ni bila prikrajšana, saj ob podaji soglasja toženi stranki za odkup stanovanja ni imela v lasti, kot ga ni imela niti ob vložitvi tožbe. Če je bil kdo prikrajšan, je to bil lahko le prodajalec stanovanja. Dejansko je okoriščena le tožeča stranka, saj od nakupa spornega stanovanja s strani tožene stranke ne plačuje nikakršne najemnine, niti uporabnine, niti ne prispeva k rednim stroškom stanovanja. Pri izjavi o odstopu pravice do odkupa stanovanja po SZ ne gre za darilno pogodbo, ampak za enostranski pravni posel, s prodajo katerega se je tožeča stranka vseskozi zavedala in privolila v prikrajšanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožene stranke utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilnega zaključek sodišča prve stopnje, da pri obravnavanem podrednem tožbenem zahtevku ne gre za že razsojeno stvar (res iudicata). Sicer je res tožeča stranka že v pravdi pod opr.št. III P 55/96 oziroma pozneje III P 810/97 svoj tožbeni zahtevek temeljila na neupravičeni pridobitvi (4. odstavek

210. člena ZOR), torej na isti pravni podlagi kot pri podrednem zahtevku v tem postopku. Vendar o res iudicata ne govorimo že, če gre za identičnost materialnopravne podlage zahtevka, ampak mora zahtevek obenem temeljiti tudi na enaki dejanski podlagi. Ta pa ni bila enaka v prej navedeni pravdi in pri podrednem zahtevku tu. Sedaj namreč tožeča stranka podredni zahtevek temelji na obogatitvi toženca oziroma prikrajšanju tožnice na vrednosti kupljenega stanovanja v P., medtem ko je prvotno zahtevala plačilo razlike med tržno vrednostjo stanovanja, ki ga je kupil toženec po določbah SZ, in dejanskim plačilom za to isto stanovanje.

Ni res, kot trdi pritožba tožeča stranke, da bi bili v dejanski podlagi tožbenega zahtevka, v kolikor ga tožeča stranka opira na odškodninsko odgovornost tožene stranke, podani vsi štirje kumulativno zahtevani elementi. Kot je z razlogi v izpodbijani sodbi pravilno in obširno utemeljeno, v očitanem ravnanju toženca ni zaslediti elementa nedopustnosti (protipravnosti). Ob izostanku že enega samega obveznega elementa odškodninske odgovornosti pa je tožbeni zahtevek, da je nekdo določeno škodo dolžan povrniti, neutemeljen.

Podaja izjave upravičenca do odkupa stanovanja po določbah SZ, da svojo pravico odstopa drugi osebi, je enostranski pravni posel in ne, kot zmotno meni pritožba tožeče stranke, darilna pogodba. Darilna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, torej pogodba med darovalcem in obdarjencem. Da te izjave ni možno šteti za darilno pogodbo, je nadalje tudi posledica dejstva, da pravica do odkupa stanovanja po SZ ni premoženjska pravica, medtem ko se z darilno pogodbo lahko prenašajo le premoženjske pravice. Pravica do odkupa sama po sebi ne predstavlja nobene premoženjske koristi. Ta nekomu nastane šele, če jo izkoristi, torej na podlagi nje določeno stanovanje tudi odkupi. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožničino izjavo o prenosu pravice do odkupa stanovanja na toženca štelo za darilo tožnice tožencu in ker je s preklicem te izjave štelo darilo za preklicano, naj bi odpadla podlaga za darilo, v posledici česar je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po vrnitvi koristi, ki jo je toženec na podlagi tega darila pridobil (4. odstavek 210. člena ZOR). Dejstvo namreč je, da je izjava o prenosu pravice do odkupa stanovanja enostranski pravni posel, da je bil ta v pravdi pod opr.št. III P 55/96 oziroma pozneje III P 810/97 preklican in da preklic velja od preklica naprej, ne pa od podaje izjave, kot bi to veljalo v primeru razveljavitve izjave. Torej za ugoditev tožbenemu zahtevku ni materialnopravne podlage v 4. odstavku 210. člena ZOR, ker je toženec ob spornem nakupu stanovanja le-tega kupil ob veljavno podani privoltivi tožnice. Ker je ta privolitev pozneje sicer bila preklicana, preklic pa velja za vnaprej, pravna podlaga za odkup stanovanja, katera je morala obstajati v trenutku nakupa stanovanja, ni odpadla.

Pritožbeno sodišče je zato, ker je sodišče prve stopnje, čeprav so bila pravnorelevantna dejstva pravilno ugotovljena, materialno pravo zmotno uporabilo, ugotoviti pa ni bilo drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, ne da bi se opredeljevalo o preostalih pritožbenih navedbah, ker te na pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ne vplivajo, pritožbi tožene stranke ugodilo in v z njo izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo spremenilo tako, da je tudi ta del tožbenega zahtevka kot neutemeljenega zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Če sodišče namreč spremeni odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odloči o stroških vsega postopka.

Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v tej pravdi propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Ti so odmerjeni v znesku 290.672,80 SIT, kar predstavlja po sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerjene in neizpodbijane stroške za toženo stranko v znesku 187.000,00 SIT in nadaljnje stroške pritožbenega postopka za sestavo pritožbe (750 odvetniških točk), končno poročilo stranke (20 odvetniških točk), povišano za 2% iz naslova materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znese 103.672,80 SIT.