Jedro

Ko se je tožnica z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do nakupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki ji jo je dajal zakon, se je hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa, privolila pa je, da svojo pravico in iz nje izhajajoče koristi uveljavi njen sin kot ožji družinski član. V taki situaciji smiselna uporaba 52. člena ZOR ne pride v poštev, saj je v nasprotju z značilnostmi enostranske izjave. Neodplačno (in tudi odplačno) razpolaganje pomeni premik premoženja iz sfere ene v sfero druge stranke. Pomeni torej obstoj obligacijskega razmerja med dvema strankama. Zato je neodplačnost pri enostranskem pravnem poslu že po logiki stvari same nemogoča. Pri privolitvi imetnika stanovanjske pravice po prvem odstavku 117. člena SZ pa gre za enostranski pravni posel. Z njeno podajo zato ne pride do neodplačne naklonitve (pričakovanih, a neuveljavljenih) koristi imetnika stanovanjske pravice drugemu upravičencu, saj upravičenec ob uveljavitvi zahteve za odkup udejanji koristi, ki izhajajo iz njegove lastne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v prejšnji pravdi III P 55/96 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani uspela s tožbenim zahtevkom, da se prekliče njena privolitev z dne 18.11.1991, da lahko njen sin - toženec odkupi stanovanje po ugodnih pogojih Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS št. 18/91-I in naslednji), ni pa uspela z drugimi nedenarnimi zneski ter z denarnimi zahtevki za plačilo odškodnine ali neupravičene pridobitve. V sedanji pravdi je na podlagi novega dejstva, da je kupila drugo stanovanje v Postojni, od toženca terjala plačilo 5,370.750 SIT (sedaj 22.411,74 EUR), kolikor je znašala kupnina in tudi sedaj uveljavlja obe navedeni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku. V razlogih je pojasnilo, zakaj sta neutemeljena toženčeva ugovora o že razsojeni stvari in o zastaranju ter zakaj tožnica neutemeljeno uveljavlja odškodninsko podlago. Ocenilo pa je, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen iz naslova neupravičene pridobitve, ker je s preklicem privolitve odpadla pravna podlaga za darilno pogodbo, katere predmet je bila pravica do privatizacije. Ker toženec te premoženjske pravice ne more vrniti, je dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi, ki jo je sodišče izračunalo na podlagi podatkov iz prejšnjega spisa. Tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati 3,368.253,40 SIT (sedaj 16.141,93 EUR), kar predstavlja 30 % vrednosti stanovanja na dan pravnomočnosti prejšnje sodbe, presežni tožbeni zahtevek (1,502.496,60 SIT, sedaj 6.269,80 EUR) zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi prisojeni del tožbenega zahtevka, tožničino pritožbo pa je zavrnilo in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, da odškodninske podlage v tej zadevi ni, ocenilo pa je, da ni niti druge uveljavljane pravne podlage. Poudarilo je, da pri tožničini izjavi o privolitvi, da toženec odkupi stanovanje, ne gre za darilno pogodbo, pač pa za enostranski pravni posel, in čeprav je bil ta v prejšnji pravdi preklican, tak preklic lahko učinkuje le za naprej. Zato pravna podlaga za odkup stanovanja ni odpadla in zato tudi ni materialnopravne podlage iz četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji) za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3) v postopku pred sodiščem druge stopnje ter iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe v celoti, razveljavitev prvostopenjske sodbe v zavrnilnem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev obsodilnega dela prvostopenjske sodbe. Tožnica ne vztraja več pri odškodninski podlagi, prepričana pa je, da ji gre povračilni zahtevek za nadomestitev koristi, ker je s preklicem soglasja odpadla podlaga, na osnovi katere je toženec kupil stanovanje po ugodnejših pogojih SZ. Ni pomembno, ali velja preklic za naprej ali tudi za nazaj, pa tudi ne, ali pomeni tožničino soglasje enostranski ali dvostranski pravni posel. V vsakem primeru je neodplačen in ker je bil preklican, je nehal veljati. Zato mora toženec tožnici nadomestiti vrednost prejete koristi, saj že konzumirane pravice ne more vrniti. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da pravica do odkupa stanovanja ne pomeni premoženjske koristi. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica je v tožbi in pritožbi trdila, da je zaradi toženčevega ravnanja odpadel nagib za daritev pravice do odkupa stanovanja in s tem tudi pravna podlaga daritve. Sklicevanje na odpadli nagib je v vsakem primeru utemeljeno, saj sodišče ni vezano na strankino pravno opredelitev. Če odpade nagib enostranskega ali dvostranskega pravnega posla, ki je neodplačne narave, je usoda pravnega posla enaka. Nagib pri takih poslih je tako pomemben, da pomeni sestavni del pravne podlage ali kavzo posla, odpadla podlaga pa povzroči ničnost posla. Ničnost vedno učinkuje za nazaj. Tožnica ponavlja svoje trditve iz tožbe, kakšna so bila njena pričakovanja v času izjave o privolitvi, ki se zaradi toženčevega kasnejšega ravnanja niso uresničila. Zato je posledično odpadla kavza njenega razpolaganja, njena pisna privolitev je postala nična. V taki situaciji je toženec ob analogni uporabi prvega odstavka 104. člena ZOR dolžan dati ustrezno nadomestilo v višini svojega okoriščenja, saj je bila tožnica, ki je morala kupiti drugo stanovanje po višji ceni, prikrajšana najmanj v višini popusta, ki ga je toženec dobil ob nakupu stanovanja, dejansko pa več, kot je razloženo v tožbi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tožnica je v zvezi s svojo pisno privolitvijo z dne 18.11.1991, da toženec odkupi stanovanje po ugodnih privatizacijskih določbah SZ, vodila tri pravde. V vsaki je uveljavljala trditve o svojih pričakovanjih in o toženčevem kasnejšem obnašanju. V prvi pravdi zaradi razveljavitve soglasja je v pritožbi proti zavrnilni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 82/95 te okoliščine opredelila kot zmoto v nagibu, vendar s pritožbo ni uspela (sodba pritožbenega sodišča II Cp 1048/95 v prilogi B1 priloženega spisa). V drugi pravdi so bile njene trditve o pričakovanjih in toženčevem kasnejšem ravnanju podobne, uveljavljala pa je več nedenarnih (med njimi tudi neobstoj posla) in denarnih zahtevkov, uspela pa le s preklicem (priloženi spis Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 55/96, kasneje III P 810/97). V sedanji tožbi je ponovila trditve o svojih pričakovanjih in toženčevem kasnejšem ravnanju, uveljavljala pa je le denarni zahtevek, in sicer na dveh različnih pravnih podlagah. Pri tem se je sklicevala na pravnomočno sodbo o preklicu privolitve in ničnosti ni uveljavljala. Na to sodbo se je izrecno sklicevala tudi v pritožbi, v kateri je na koncu še ponovila trditve o svojih pričakovanjih (nagibu) in toženčevem kasnejšem ravnanju, ter vztrajala pri povrnitvi neupravičene toženčeve koristi po četrtem odstavku 210. člena ZOR.

Zmotna je revizijska trditev, da je drugostopenjska sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o nagibu kot odločilni okoliščini za njeno neodplačno privolitev. Res sicer sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti in res tudi ni nujno, da stranka uveljavlja ničnost izrecno kot ugotovitveni tožbeni zahtevek, vendar pa morajo biti njene trditve ali druge okoliščine take, da sodišče sploh posumi v ničnost pravnega posla, saj jo šele nato lahko preverja. Opisani način tožničinega pravdanja (razveljavitev posla, neobstoj posla, preklic privolitve, večkratni denarni zahtevki iz naslova odškodnine ali neupravičene pridobitve) in njene ponavljajoče se trditve, očitno niso bili taki, da bi pritožbenemu sodišču povzročile sum, da je tožbeni zahtevek morebiti utemeljen še na kakšni dodatni pravni podlagi, ki je tožnica vse do revizije ni izrecno uveljavljala. Po tožničinem revizijskem stališču pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu, nagibu kot kavzi njene neodplačne privolitve, pomeni zatrjevano procesno kršitev. Katera so odločilna dejstva pravne podlage tožbenega zahtevka, pove materialno pravo. Po presoji revizijskega sodišča tožničin nagib ni odločilno dejstvo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato ne gre za zatrjevano procesno kršitev.

Revizijsko sodišče ni moglo obravnavati uveljavljanega revizijskega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji, saj ga tožnica ni konkretizirala.

Materialnopravno pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da je izjava imetnika stanovanjske pravice o privolitvi, da stanovanje po ugodnih privatizacijskih določbah SZ kupi njegov ožji družinski član, enostranski pravni posel. Revizijsko sodišče je določbo prvega odstavka 117. člena SZ že pred časom in v več svojih odločbah razlagalo tako, da ne gre za dvostranski pravni posel. V navedeni določbi je zakon določil za privatizacijske upravičence ne samo imetnika stanovanjske pravice, ampak tudi njegove ožje družinske člane. Vsak od njih ima pravico do odkupa, v konkurenci med njimi pa je imetniku stanovanjske pravice določil prednost. Zato je predpisal njegovo privolitev, da lahko stanovanje kupi drug upravičenec. Taka privolitev vsebinsko pomeni, da imetnik stanovanjske pravice ne bo uveljavljal svoje pravice do ugodnega odkupa, da pa bo uveljavljal svojo (in ne imetnikovo) pravico drug upravičenec. Zato pri izjavi imetnika stanovanjske pravice ne gre za prenos njegove pravice do ugodnega odkupa na ožjega družinskega člana, ki naj te pravice ne bi imel, in torej tudi ne za dvostranski pravni posel (primerjaj razloge odločb tega sodišča II Ips 629/93, II Ips 393/94 in številne druge).

Ker je tožnica ves čas postopka svoj denarni zahtevek utemeljevala s preklicem privolitve, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da preklic učinkuje šele od njegove uveljavitve dalje. Drugačno revizijsko stališče je zmotno. Ker do preklica pride iz razlogov, ki nastopijo po sklenitvi pravnega posla (npr. grda nehvaležnost, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru), je logično, da učinki preklica ne morejo delovati ex tunc, torej za nazaj vse do sklenitve posla. Posel je bil veljavno sklenjen, zato do njegove razveljavitve zaradi kasneje nastalih razlogov ne more priti. To je tudi razlog za enotno stališče sodne prakse in teorije, da se prav pri darilni pogodbi lahko uveljavlja le njen preklic, ne pa tudi njena razveljavitev.

Darilna pogodba je dvostranski pravni posel. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da in zakaj gre pri izjavi imetnika stanovanjske pravice v smislu prvega odstavka 117. člena SZ za enostranski pravni posel. Zato pravkar povzeti razlogi niti niso pravno odločilni. Tako kot pritožbeno jih tudi revizijsko sodišče pojasnjuje le zaradi tožničinega poskusa uveljavljanja različnih pravnih podlag. Po tretjem odstavku 25. člena ZOR se njegove določbe, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle, torej tudi za enostranske pravne posle. Smiselna uporaba pravnega pravila za določeno obligacijsko razmerje je taka uporaba, ki glede načina in obsega uporabe ustreza značilnostim drugega pravnega razmerja. Glede na revizijske trditve o ničnosti kavze zaradi odpadlega nagiba za tožničino neodplačno razpolaganje se zato zastavlja vprašanje, ali je mogoče v tej zadevi glede na značilnosti soglasja iz prvega odstavka 117. člena SZ ustrezno uporabiti 52. člen ZOR. Nekaj značilnosti takega soglasja je revizijsko sodišče že pojasnilo. Gre za upravičenje imetnika stanovanjske pravice, da stanovanje odkupi po ugodnih pogojih SZ. Enako upravičenje imajo njegovi ožji družinski člani. V razmerju med njimi je razlika le v tem, da ima imetnik stanovanjske pravice pri takem nakupu prednost. S pisno privolitvijo imetnik stanovanjske pravice od te prednosti odstopi. Pisna privolitev varuje njegov pravni položaj v razmerju do njegovih ožjih družinskih članov. V razmerju do lastnika stanovanja kot prodajnega zavezanca pa tako soglasje pomeni le, da mu ni treba upoštevati prednosti imetnika stanovanjske pravice, stanovanje pa mora na zahtevo drugega upravičenca vseeno prodati, in to prav zato, ker ima tudi drugi upravičenec enako pravico. Za določitev več upravičencev se je zakonodajalec odločil zato, da se ob prehodu v novo ureditev stanovanjskih razmerij proda vsa zasedena stanovanja.

Ko se je tožnica z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do nakupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki ji jo je dajal zakon, se je hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa, privolila pa je, da svojo pravico in iz nje izhajajoče koristi uveljavi njen sin kot ožji družinski član. V taki situaciji smiselna uporaba 52. člena ZOR ne pride v poštev, saj je v nasprotju z značilnostmi enostranske izjave. Neodplačno (in tudi odplačno) razpolaganje pomeni premik premoženja iz sfere ene v sfero druge stranke. Pomeni torej obstoj obligacijskega razmerja med dvema strankama. Zato je neodplačnost pri enostranskem pravnem poslu že po logiki stvari same nemogoča. Pri privolitvi imetnika stanovanjske pravice po prvem odstavku 117. člena SZ pa gre za enostranski pravni posel, za enostransko izjavo, opcijo, izbiro med več možnostmi, ki jih je ponujal SZ. Z njeno podajo zato ne pride do neodplačne naklonitve (pričakovanih, a neuveljavljenih) koristi imetnika stanovanjske pravice drugemu upravičencu. Pojasnjeno je že bilo, da upravičenec ob uveljavitvi zahteve za odkup udejanji koristi, ki izhajajo iz njegove lastne pravice.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških.