Jedro

Obveznost tožeče stranke glede obveščanja, odobritve ali soglasja za sklenitev izvensodne poravnave z oškodovancem izhaja iz Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju AO-97). Iz drugega odstavka 5. člena AO-97 izhaja tudi, da je zavarovalnica dolžna preučiti odškodninske zahtevke in poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Iz vsebine teh določil izhaja, da je zavarovalnica (tožeča stranka) dolžna sodelovati z zavarovancem (s toženo stranko), sicer zavarovancu odškodninsko odgovarja in ta ohranja vse ugovore, ki bi jih imel proti oškodovancu.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo v znesku 2.295,11 EUR zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati: znesek 239,76 EUR z ZZO od 6. 4. 2002 dalje, znesek 661,00 EUR z ZZO od 5. 2. 2004 dalje, znesek 300,45 EUR z ZZO od 21. 2. 2002 dalje in znesek 208,65 EUR z ZZO od 21. 2. 2002 dalje.

Višji tožbeni zahteve iz naslova izplačane nepremoženjske škode, to je za plačilo zneskov 2.295,11 EUR in 8.345,85 EUR pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu od zneskov glavnic 300,45 EUR in 208,65 EUR spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. V ostalem delu je pritožbo tožene in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da Vrhovno sodišče RS njeni reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje v prerekanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sta obe nižji sodišči zmotno razlagali prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz te določbe namreč ni mogoče razbrati, da bi sicer ob vložitvi sklepčna tožba, postala nesklepčna na podlagi (ne)obrazloženega ugovora tožene stranke, kot je to zmotno odločeno s sodbama nižjih sodišč. Iz določb 277. in 278. člena ZPP je nedvoumno razvidno, da je tožena stranka tista, ki je dolžna podati obrazložen odgovor na tožbo. Dejstvo, da je tožena stranka v tej pravdi konkretno ugovarjala višini izplačane odškodnine za nematerialno škodo govori le o tem, da je njen odgovor na tožbo sklepčen in da ga je zaradi tega mogoče obravnavati ter izvajati dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, na sklepčnost same tožbe pa nima nikakršnega vpliva. Revidentka se sklicuje na zavarovalno pogodbo sklenjeno med njo in tožencem in navaja, da je na podlagi te pogodbe tožena stranka odločanje o zahtevkih oškodovancev v celoti prepustila tožeči stranki kot strokovni organizaciji, tožeča stranka pa je višino materialne in nematerialne škode ocenjevala preko svojih strokovnih cenilcev oz. diplomiranih pravnikov, katerim je to ožja specialnost. Z izplačilom odškodnin pa tožeča stranka ni postala oškodovanka, v tej pravdi pa tudi ne uveljavlja odškodnine, zaradi česar ni dolžna v okviru svojih navedb določno navesti kakšen strah sta utrpela oškodovanca, kako mučne in hude so bile njune bolečine in kakšne trajne posledice so jima ostale po obravnavanem škodnem dogodku. Prav tako ni ovira niti dejstvo, da tožeča strank ni specificirala izplačane odškodnine za nematerialno škodo po posameznih postavkah, zaradi česar naj bi bila njena tožba nesklepčna. Odločitev nižjih sodišč, da je tožba tožeče stranke, ki zahteva povračilo izplačanih zneskov odškodnine in stroškov, nesklepčna zaradi dejstva, da je tožena stranka ugovarjala višini škode je posledica napačne uporabe materialnega prava, predstavlja pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ob pravilni uporabi materialnega prava in določb ZPP bi sodišče tako moralo glede na podani ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka odškodnino izplačala v previsokem znesku, izvesti vse predlagane dokaze s strani tožene stranke ter na podlagi tako izvedenih dokazov ugotoviti obseg nastale škode, čas in intenziteto zdravljenja in ugotoviti ali je bila izplačana odškodnina dejansko nižja, enaka ali višja od primerljivih odškodnin. Da bi sodišče takšno odločitev lahko sprejelo, pa je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost in v spis dostavila vso dokumentacijo, s katero je razpolagala pri odločanju o zahtevku oškodovancev.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

O nedovoljenosti revizije

5. Revizija je v premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). V primeru, ko imajo tožbeni zahtevki različno pravno ali dejansko podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker znesek 2.295,11 EUR, ki je bil izplačan oškodovancu E. B., ne dosega revizijskega praga, je sodišče v skladu z določbami 377. člena ZPP s sklepom zavrglo ta del revizije.

O neutemeljenosti revizije

6. V „regresni tožbi“ na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in v kakšni višini. Če toženec (zavarovanec oz. odgovorna oseba) substancirano ugovarja(1), da zavarovalnica ni pravilno likvidirala (nepremoženjske) škode, je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na tožeči stranki. Tožeča stranka kljub ugovorom toženca, da je izplačala previsoko odškodnino in da poškodbe oškodovancev niso v vzročni zvezi z nesrečo oz. da se eden izmed njiju v tej nesreči sploh ni poškodoval ter da je zato ponudil dokaze, ni podala trditev in dokaznih predlogov v smeri specifikacije izplačane odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode in v kakšni višini je to škodo upoštevala s sklenjeno poravnavo. Substanciran ugovor toženca glede višine izplačane odškodnine zadošča za prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko glede utemeljenosti izplačila.

7. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v prvem odstavku 200. člena opredeljuje pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino. Za vsako izmed njih je treba posebej podati ustrezno trditveno podlago in ponuditi dokaze za ugotovitev teh navedb ter opredeliti višino zahtevane odškodnine. Le v izjemnih primerih katastrofalnih škod sme po sodni praksi zajeti tožnik vse odškodnine za nepremoženjske škode v enem znesku, za kar pa v tej zadevi ne gre. V regresni pravdi se v primeru substanciranega ugovora zavarovanca glede utemeljenosti izplačane odškodnine dokazno breme prevali na zavarovalnico, ki mora tožbeni zahtevek opredeliti dovolj določno za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, da sodišče v okviru takega zahtevka lahko presodi njegovo utemeljenost. Nižji sodišči sta tako pravilno presodili, da je zaradi nezadostne opredelitve posameznih oblik nepremoženjske škode (zaradi odsotnosti trditvene podlage in dokazov zanjo) treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

8. Obveznost tožeče stranke glede obveščanja, odobritve ali soglasja za sklenitev izvensodne poravnave z oškodovancem izhaja iz Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju AO-97). Iz drugega odstavka 5. člena AO-97 izhaja tudi, da je zavarovalnica dolžna preučiti odškodninske zahtevke in poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Iz vsebine teh določil izhaja, da je zavarovalnica (tožeča stranka) dolžna sodelovati z zavarovancem (s toženo stranko), sicer zavarovancu odškodninsko odgovarja(2) in ta ohranja vse ugovore, ki bi jih imel proti oškodovancu.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Toženec ima zoper povračilni zahtevek zavarovalnice vse ugovore, kot bi jih imel, če bi ga tožil oškodovanec v odškodninski pravdi.

Op. št. (2): „Če zavarovalnica krši to svojo obveznost, ki jo ima proti zavarovancu, mu je odškodninsko odgovorna,...“ (drugi odstavek 5. člena AO-97).