Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko tožena stranka v regresni pravdi ugovarja višini izplačane odškodnine, mora tožeča stranka navesti, koliko odškodnine je izplačala iz naslova nepremoženjske škode za posamezne oblike te škode.
Ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da ni mogla specificirati, koliko odškodnine je izplačala za posamezno obliko nepremoženjske škode, ker pri poravnavi, sklenjeni z oškodovanci, posamezne odškodninske postavke niso bile posebej specificirane. Tožeča stranka mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 18. člena ZOR), pravila stroke pa ji nalagajo, da odškodnino oškodovancem določi tako, da za vsako obliko nepremoženjske škode posebej določi zneske odškodnine in nato skupno odškodnino. Tako mora ravnati tudi v primeru, če z oškodovancem sklene poravnavo.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu od zneskov glavnic 300,45 EUR (72.00,00 SIT) in 208,65 (50.000,00 SIT) spremeni tako, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice.
V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, opr. št. P 175/2005, z dne 25.09.2007, odločilo da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 239,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2002 dalje, znesek 661 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2004 dalje, znesek 300,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2002 dalje in znesek 208,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2002 dalje. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova izplačane nepremoženjske škode za plačilo zneskov 2.295,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2002 dalje do plačila in znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2004 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 443,60 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.
Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper zavrnilni del in zoper sklep o stroških, tožena stranka pa zoper obsodilni del. Tožeča stranka se je pritožila iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, zahtevala je tudi povračilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da se njeno dokazno breme nanaša le na dokazovanje dejstva, da je izplačala odškodnine in da je izplačala zneske v vtoževani višini, kar je uspela dokazati. Ugovor tožene stranke o preplačilu pa je njeno dokazno breme in ga sodišče ne more prevaliti na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da bi morala najprej tožeča stranka dokazovati utemeljenost izplačila po posameznih škodnih postavkah, da bi tako toženi stranki omogočila postavljati ugovore glede višine izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni dolžna posebej specificirati za katero obliko nepremoženjske škode in v kakšni višini je to škodo priznala in izplačala. Tako je sodišče neutemeljeno od nje zahtevalo, da poda pravno podlago za izplačilo te škode. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze, torej vpogledati v zdravstveno dokumentacijo oškodovancev, zaslišati oškodovance in postaviti izvedenca medicinske stroke ter tako ugotoviti obseg nastale škode, čas in intenziteto zdravljenja ter ugotoviti, ali je izplačana odškodnina nižja ali višja od primerljivih odškodnin za dejansko nastalo škodo. Tožena stranka ji je dolžna povrniti celotno izplačano odškodnino, razen če dokaže, da je izplačana v previsokem znesku, česar pa tožena stranka ni dokazala.
Tožena stranka se je pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oz. da sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da sodišče ni sledilo njeni izjavi, da se je trudila, da bi opravila preizkus z alkotestom, vendar brezuspešno. Pihala je, kolikor je mogla, a naprava ni reagirala. Nedvomno je utrpela takšen udarec, ki je nanjo imel določene učinke. Udarec ob sprožitvi zračnih blazin povzroči posledice, ki so primerljive s posledicami alkoholizirane osebe, saj je oseba v takem stanju omotična, ima težave z ravnotežjem, lahko je tudi agresivna, kar so znaki, ki so jih pri njej opazile priče. Tega dejstva pa sodišče ni v zadostni meri ocenilo in bi bilo potrebno razčistiti in popolno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z zračnima blazinama in njunim delovanjem nanjo. Izvedenka je pojasnila, da obstaja možnost, da tožena stranka ravno zaradi prizadevanja, da bi opravila preizkus, pri tem ni bila uspešna in je zato prišlo do nasprotnega efekta. Njeno šestkratno pihanje nedvomno kaže, da se je trudila opraviti preizkus. Težko je tudi verjeti, da bi tožena stranka pri svojih 68 letih in dejstvu, da do takrat ni imela izkušenj s prometno nesrečo niti s preizkusom alkoholiziranosti, ravnala tako, da bi preprečila rezultat preizkusa. Izjavo sina tožene stranke je sodišče neupravičeno štelo kot neverodostojno. Policist pa ni odredil odvzema telesnih tekočin tožene stranke, čeprav mu je takšno ravnanje zapovedovala 7. točka 122. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa.
Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila, tožena stranka pa je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, prerekala je navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora tožeča stranka, ko tožena stranka v regresni pravdi ugovarja višini izplačane odškodnine, navesti, koliko odškodnine je izplačala iz naslova nepremoženjske škode za posamezne oblike te škode, zato jo je pozvalo, da navede ta pravnorelevantna dejstva. Ker tožeča stranka le-teh ni navedla, sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti utemeljenosti njenega zahtevka niti ugovora tožene stranke o previsoko izplačani odškodnini, zato je kot nesklepčnega pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev izplačane nepremoženjske škode oškodovancema A. A. v višini 8.345,85 EUR in B. B. v višini 2.295,11 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati predlaganih dokazov tožeče stranke (vpogled v zdravstveno dokumentacijo oškodovancev, zaslišanje oškodovancev in po potrebi postavitev izvedenca medicinske stroke) in jih je pravilno zavrnilo, saj se v primeru nesklepčnosti zahtevek lahko zavrne brez izvajanja dokazov.
Ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da ni mogla specificirati, koliko odškodnine je izplačala za posamezno obliko nepremoženjske škode, ker pri poravnavi, sklenjeni z oškodovanci, posamezne odškodninske postavke niso bile posebej specificirane. Tožeča stranka mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (2. odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), pravila stroke pa ji nalagajo, da odškodnino oškodovancem določi tako, da za vsako obliko nepremoženjske škode posebej določi zneske odškodnine in nato skupno odškodnino. Tako mora ravnati tudi v primeru, če z oškodovancem sklene poravnavo.
Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka, ko je nepravilno opravljala alkotest in je kljub večkratnim navodilom policista nepravilno pihala, izmikala pravilni preiskavi alkoholiziranosti, da se je tako vzpostavila domneva o njeni alkoholiziranosti, ki je tožena stranka ni izpodbila in je zato izgubila zavarovalne pravice. V pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne dvomi tudi zaradi izpovedb zaslišanih prič. Tožena stranka je sicer izpovedala, da ni mogla pihati zaradi zdravstvenih razlogov in da jo policist ni vprašal, če ima kakšne zdravstvene probleme, je pa tudi izpovedala, da je po trku takoj odšla peš domov po sinova ter da je fotografirala vozilo, v katerega je trčila. Oškodovanka A. A. pa je izpovedala, da se je tožena stranka po trku z drugim voznikom kregala, zakaj se je le-ta ustavil. Zdravstvenih težav, zaradi katerih naj ne bi mogla pravilno opravljati preizkusa, tožena stranka policistu ni omenila, le-ta pa je izpovedal, da bi toženo stranko odpeljal na pregled krvi, če bi se sklicevala na zdravstvene težave in da načeloma preiskovancev ne sprašuje o zdravstvenem stanju, ker mu to že sami povedo. Če bi tožena stranka res imela take zdravstvene težave, zaradi katerih ne bi mogla pihati, bi le-to zagotovo omenila policistu, kar pa ni in gotovo tedaj ne bi mogla fotografirati dogajanja ter oditi peš domov po sina, teh zdravstvenih razlogov, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi ni dokazala. Ob upoštevanju njenega ravnanja po trku je zato sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožena stranka preizkusa alkoholiziranosti ni pravilno opravila, ker se mu je želela izmakniti in ne zaradi zdravstvenih razlogov. Za rešitev te zadeve zato ni odločilno, da policist ni odredil strokovnega pregleda.
Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, je pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke v prvi točki izreka sodbe. V tem delu je nepravilna le odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti za zneska 300,45 EUR ter 208,65 EUR in v tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena. Zakonske zamudne obresti za navedena zneska, ki so začele teči dne 21.2.2002, so do dne 21.5.2007 že dosegle glavnico. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da za ta dva zneska zakonske zamudne obresti tečejo od 21.2.2002 dalje, temveč da zakonske zamudne obresti za navedena zneska nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (376. člen Obligacijskega zakonika).
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspela samo s sorazmerno majhnim delom, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).