Jedro

Pri odmeri pokojnine tožnici, ki je bila uživalka pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključila v zavarovanje do leta 2009, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka ima pravico do predčasne pokojnine v znesku 1.208,30 EUR na mesec od 1. 8. 2009 dalje s kasnejšimi uskladitvami.

V presežku (da tožeči stranki pripada pokojnina v višini 1.211,50 EUR na mesec od 1. 8. 2009 dalje) se zahtevek zavrne.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za pritožbo v višini 294,72 EUR v roku 8 dni po izdaji sodbe.

Tožeča stranka nosi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 11. 9. 2009 in z dne 20. 1. 2010 (1. točka izreka), odločilo, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 1.060,37 EUR na mesec od 1. 8. 2009 dalje s kasnejšimi uskladitvami (2. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da je toženka od 1. 8. 2009 dalje dolžna plačevati tožeči stranki pokojnino v znesku 1.211,50 EUR mesečno s kasnejšimi uskladitvami pokojnin in ji plačati mesečno razliko po odločbi z dne 20. 1. 2010 in novo odmerjeno pokojnino do pravnomočnosti te sodbe nateklo razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti posameznega zneska razlike do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka), toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati mesečno razliko med pokojnino, odmerjeno po odločbi z dne 20. 1. 2010 in novo odmerjeno pokojnino po tej sodbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do izvršitve te sodbe, v roku 15 dni pod izvršbo (4. točka izreka) in da ji povrne stroške postopka v višini 609,00 EUR (5. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (razen 3. točko izreka sodbe) iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče tožničinemu podrednemu zahtevku napačno ugodilo, ko ji je priznalo povečanje starostne pokojnine, priznane po določbi 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in ji to starostno pokojnino povečalo ob uporabi določbe 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1 za 7,2 %. Tožnica se je že v decembru 1999 upokojila in ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine od 19. 12. 1999 dalje po predpisih po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Tožnica je z 21. 12. 1999 ponovno vstopila v zavarovanje in ima tako možnost izbirne pravice med predčasno pokojnino, priznano po ZPIZ ter starostno pokojnino po ZPIZ-1, vendar brez upoštevanja bonusa na starost po določbi 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1. Tudi iz namena te določbe izhaja, da velja za tiste zavarovance, ki tudi potem, ko že dosežejo pogoje za upokojitev (vendar pokojnine ne uveljavijo), ostanejo še naprej aktivni.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo toženke, v katerem meni, da določbe ZPIZ ali ZPIZ-1 tožnici ne prepovedujejo izbirne pravice med predčasno pokojnino in starostno pokojnino. Po določbi 1. odstavka 398. člena ZPIZ-1 je tožnica izpolnila pogoj pokojninske dobe 35 let in 9 mesecev, dne 21. septembra 2004, ko je bila stara 59 let 5 mesecev in 14 dni. Na podlagi odločb toženke z dne 16. 12. 1993 v zvezi z odločbo z dne 4. 10. 1991 je tožnica delovni invalid II. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, s pravico do razporeditve na svojem delu – odvetnice, s polovico polnega delovnega časa, od 1. 10. 1991 dalje in ima po 396. členu pravico, da uveljavi pravico do starostne ali predčasne pokojnine, saj je imela na dan 31. 12. 1999 status delovnega invalida II. kategorije invalidnosti. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava proti zavrnilnemu delu zahtevka iz 3. točke izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izrek 3. točke sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka oz. podredno, da se 3. točka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da 180. člen ZPIZ-1 daje pravico odstotkovnega povečanja pokojnine le tistim zavarovancem, ki so bili starostno ali delno upokojeni po tem zakonu in so kasneje ponovno vstopili v zavarovanje, kar posebej povedo določbe 417. člena ZPIZ-1, ki taksativno naštevajo starostno in delno pokojnino in, da je možno odsotkovno povečati ob ponovnem vstopu v zavarovanje le starostno in delno pokojnino, ki sta bili pridobljeni na podlagi predhodnega zakona, kar pa na predčasno pokojnino ni možno širiti, saj sedaj veljavni predpis ZPIZ-1 ne pozna predčasnega upokojevanja. Tožnica nasprotno meni, da je 417. člen ZPIZ-1 potrebno pravilno razlagati posebej 3. odstavek, ki določa: „na način, določen v prejšnjih dveh odstavkih, se ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje.“ Ta določba primarno pove, da prejšnja dva odstavka določata način odmere pokojnin tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so jim bile priznane s prej veljavnimi predpisi. Obravnavana določba ne govori o načinu usklajevanja starostnih in delnih pokojnin pridobljenih po prejšnjih predpsih, pač pa o pokojninah, ki jih je bilo možno uveljaviti po prej veljavnem ZPIZ, torej tudi predčasni pokojnini na podlagi 40. člena ZPIZ. V kolikor bi zakonodajalec hotel doseči to, kar trdi sodba sodišča prve stopnje, bi brez dvoma tudi v obravnavanem 3. odstavku 417. člena zapisal, da se na način iz prvih dveh odstavkov povečajo le delne pokojnine, odmerjene na podlagi predhodnega zakona. Pritožnica meni, da se pojem pokojnina nanaša na vse pokojnine na podlagi zakona, tudi predčasne pokojnine. Meni, da 180. in 417. člen ZPIZ-1 priznavata izbirno pravico do odmere pokojnine na podlagi že odmerjene pokojnine po prejšnjih predpisih, z odstotkovnim povečanjem za čas ponovnega zavarovanja, v primeru, da je to zanje ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Sodišče prve stopnje se tudi napačno sklicuje na določbi 184. in 185. člena ZPIZ, saj sta ti določbi prenehali veljati 31. 12. 1999, istočasno pa sta v nasprotju s 3. odstavkom 417. člena ZPIZ-1. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, je pa sodišče napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z načinom odmere višine tožničine pokojnine, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 20. 1. 2010, s katero je toženec pritožbi tožnice delno ugodil, odločbo z dne 11. 9. 2009 odpravil in odločil, da se tožnici od 1. 8. 2009 dalje izplačuje predčasna pokojnina v znesku 1.013,68 EUR na mesec in se že izplačani zneski poračunajo, hkrati je odločil, da se tožnici izplača odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od 31. 8. 2009 do plačila.

Sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnici je bila z odločbo z dne 17. 1. 2000 priznana pravica do predčasne pokojnine v znesku 133.862,17 SIT na mesec od 19. 12. 1999 dalje. Tožnica je 21. 12. 1999 ponovno vstopila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji je bilo z odločbo z dne 18. 1. 2000 izplačevanje predčasne pokojnine ustavljeno z 20. 12. 1999. Tožnica je z 31. 7. 2009 prenehala z opravljanjem samostojne dejavnosti odvetnice in 4. 8. 2009 vložila zahtevo za priznanje pravice do pokojnine po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je sporno, kako se, v takšnem primeru kot je tožničin odmeri pokojnina. Po mnenju pritožbenega sodišča je v danem primeru potrebno uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odsotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih. Pri tem je v 1. odstavku določeno, da uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, se o prenehanju zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanju ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Po 2. odstavku istega člena se pri ponovno odmeri pokojnine ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu tega zakona. V 3. odstavku 417. člena ZPIZ-1 je določeno, da na način, določen v prejšnjih dveh odstavkih, se ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcem pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje. V tem sporu gre ravno za takšen primer. Pri tožnici gre za uživalko pokojnine, priznane po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Tožnica se je ponovno vključila v zavarovanje in ji je v letu 2009 zavarovanje ponovno prenehalo.

Tožnica pravilno razloguje, da je kot uživalka predčasne pokojnine sočasno tudi uživalka pokojnine. To potrjuje tudi pojem uživalec pokojnine, določen v 8. členu ZPIZ-1, kjer je določeno, da je uživalec pokojnine oseba, ki ima v skladu z zakonom ali mednarodnim sporazumom pravico do uživanja: starostne pokojnine (vključno s predčasnimi pokojninami ali pokojninami delavcem, ki se jim je zavarovalna doba štela s povečanjem in so se upokojili pri nižji starosti, pokojninami borcev NOB, administrativnimi in izjemnimi starostnimi pokojninami), invalidske pokojnine ali družinske pokojnine. Tožnica kot uživalka predčasne pokojnine je torej zajeta v pojem uživalec pokojnine v 3. odstavku 417. člena. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da se določba 417. člena ZPIZ-1 nanašata le na delno pokojnino in pokojnino, ki pa ne všteva tudi predčasne pokojnine.

Za primere, kakor je tožničin, je torej potrebno uporabiti 417. člen ZPIZ-1. Pri odmeri višine pokojnine je pritožbeno sodišče izhajalo iz odmerne odločbe toženca za predčasno pokojnino z dne 17. 1. 2000, iz katere izhaja, da je odmerna osnova 196.374,66 SIT. Odmerni odstotek za tožničino pokojnino znaša 91,25 % (za 31 let in 11 dni do 31. 12. 1999 po ZPIZ 77 %, za nadaljnjih 9 let in 7 mesecev po 1. 1. 2000 pa še 14,25 %). Upoštevajoč navedeno se tožničina pokojnina odmeri na 179.191,87 SIT, na podlagi 161. člena ZPIZ je potrebno na dan 1. 1. 1999 odšteti 11,46 % tako, da je ugotovljena višina pokojnine 158.656,48 SIT oz. 662,06 EUR. Tako ugotovljeno višino pokojnine pa je potrebno uskladiti v skladu s Sklepi o uskladitvi pokojnin za to obdobje in sicer za 0,7 %, 1,8 %, 1,6 %, 5,0 %, 2,8 %, 4,8 %, 7,2 %, 4,1 %, 4,9 %, 1,5 %, 2,6%, 0,4 %, 0,7, 2,4 %, 1,7 %, 1,6 %, 1,0 %, 3,2 %, 2,0 %, 3,2 %, 4,6 % in 3,5 %. Sodišče pripominja, da po Sklepu o uskladitvi pokojnin od 1. januarja 2009 (Ur. l. RS, št. 15/2009 in 45/2009) je zadnja uskladitev 3,5 %, kakor zahteva tudi tožnica in ne 2,9 %, saj gre pri tožnici za situacijo iz 6. alineje 2. odstavka 1. točke Sklepa, saj gre za starostno, predčasno, delno in invalidsko pokojnino, uveljavljano od 1. januarja 2008 dalje. Ob upoštevanju navedenega znaša tožničina pokojnina od 1. 8. 2009 dalje 1.208,30 EUR mesečno.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se 2. odstavek 180. člena ZPIZ-1 uporablja le za zavarovance, ki so uveljavljali pravico do pokojnine po ZPIZ-1, kar izhaja tudi iz prehodnih določb ZPIZ-1, kjer je stalnim uživalcem pokojnin, ki so pravico do pokojnine uveljavili po prejšnjih predpisih, posebej urejen. Za tožnico tako velja 417. člen ZPIZ-1. Ker je predčasna pokojnina odmerjena na način, določen v 11. točki, ugodnejša od starostne pokojnine, kakor jo je določilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 358. člena ZPP spremenilo 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnici pripada predčasna pokojnina v znesku 1.208,30 EUR na mesec od 1. 8. 2009 dalje s kasnejšimi uskladitvami. Višji tožbeni zahtevek tožnice, da ji gre 1.211,50 EUR mesečno od 1. 8. 2009 dalje, pa zavrnilo. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu s 165. členom ZPP kot potrebne stroške priznalo upoštevajoč tarifno št. 3210 312,00 EUR nagrade za postopek in pavšal 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002, skupaj 332,00 EUR in 20 % DDV, skupaj 398,40 EUR. Pri tem je sklenilo, da tožnici stroški odgovora na pritožbo toženke ne gredo, saj z njimi ni prispevala k odločitvi.