Jedro

Tudi uživalcu predčasne pokojnine, priznane po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, se ob prenehanju zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila od 19. 12. 1999 dalje priznana pravica do predčasne pokojnine v znesku 133.862,17 SIT mesečno. Ker pa je 21. 12. 1999 ponovno vstopila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji je tožena stranka izplačevanje predčasne pokojnine z 20. 12. 1999 ustavila. Tožnica je nato 31. 7. 2009 prenehala z opravljanjem odvetniške dejavnosti in 4. 8. 2009 vložila zahtevo za priznanje pravice do pokojnine po drugem odstavku 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1).

2. Tožena stranka je z odločbo št. 1 2 0467560 z dne 11. 9. 2009 tožnici priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 989,15 EUR mesečno od 1. 8. 2009 dalje, z odločbo 467560 z dne 20. 1. 2010 pa je tožničini pritožbi delno ugodila, in sicer je odločbo z dne 11. 9. 2009 odpravila ter odločila, da se tožnici od 1. 8. 2009 dalje izplačuje predčasna pokojnina v znesku 1.013,68 EUR mesečno, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo in da se tožnici izplača odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od 31. 8. 2009 do plačila. Ugotovila je, da je bila v prvostopenjski odločbi tožnici starostna pokojnina sicer pravilno odmerjena, da pa ima tožnica pravico do izbire med predčasno pokojnino brez zmanjšanja in starostno pokojnino po ZPIZ-1. Ker je ugotovila, da je za tožnico ugodnejša odmera predčasne pokojnine brez zmanjšanja, je tožnici priznala to pokojnino.

3. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 11. 9. 2009 in z dne 20. 1. 2010 ter odločilo, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 1.060,37 EUR mesečno od 1. 8. 2009 dalje in da ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko med pokojnino, odmerjeno po odločbi z dne 20. 1. 2010, in novo odmerjeno pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek za priznanje pokojnine v znesku 1.211,50 EUR.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnice pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do predčasne pokojnine v znesku 1.208,30 EUR mesečno od 1. 8. 2009 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1 in pri odmeri tožničine starostne pokojnine zmotno upoštevalo povečanje pokojnine zaradi višje starosti ob upokojitvi, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S tem, ko je tožnici kot uživalki predčasne pokojnine brez zmanjšanja omogočilo odstotno povečanje te pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v ponovnem zavarovanju, pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 417. člena ZPIZ-1. Po mnenju tožene stranke niti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (v nadaljevanju ZPIZ) niti po ZPIZ-1 tožnici kot uživalki predčasne pokojnine, ki je ponovno vstopila v obvezno zavarovanje, po prenehanju le-tega ni zagotovljena ponovna odmera predčasne pokojnine. Določba 185. člena ZPIZ o odstotnem povečanju že uveljavljene pokojnine se je izrecno nanašala na starostno pokojnino. Pri predčasni pokojnini je šlo namreč za drug pravni institut, ki ga ni mogoče enačiti s starostno pokojnino, po ZPIZ-1 pa ga sploh ni več mogoče priznati. Določba 417. člena ZPIZ-1 sicer ureja ponovno odmero oziroma odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih, vendar pa tožnica kot uživalka predčasne pokojnine ni zajeta v pojem uživalca pokojnine. Po prejšnjih predpisih je bilo namreč mogoče odstotno povečati le starostne pokojnine, ne pa predčasnih, zato tudi prehodna določba 417. člena ZPIZ-1 ne more zajemati odstotnega povečanja predčasnih pokojnin in uživalcem predčasnih pokojnin dodeljevati več pravic, kot jim jih omogočala prejšnja zakonodaja. Tudi sicer je iz določbe 417. člena ZPIZ-1 razvidno, da je mogoče odstotno povečati le delno pokojnino in pokojnino, ki pa se v tej določbi nanaša na pojem starostna pokojnina. Tožnica do 31. 12. 1999 ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, le-te je izpolnila šele z nadaljevanjem zavarovanja po 1. 1. 2000, in sicer po ZPIZ-1. Po prepričanju tožene stranke ima tako tožnica možnost uveljaviti ponovno izplačevanje že prvotno priznane predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ki se ustrezno valorizira, ali pa izplačevanje starostne pokojnine po ZPIZ-1, pri čemer je prva možnost za tožnico ugodnejša. 6. Tožnica v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožena stranka v reviziji neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene navedbe glede zmotne uporabe določbe tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ki jih ponavlja v reviziji in sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni opredelilo, se nanašajo na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Ker je sodišče druge stopnje na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in v pretežnem delu ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, je s tem, ko se v presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka ni spuščalo, ravnalo povsem pravilno. Podredni (eventualni) zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bi bil primarni zahtevek v celoti zavrnjen.

9. V zvezi z odločilnim vprašanjem v tej zadevi, ali bi morala tožena stranka tožnici priznati odstotno povečanje predčasne pokojnine, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, revizijsko sodišče pritrjuje razlagi določb 417. člena ZPIZ-1, na kateri temelji odločitev sodišča druge stopnje, in sicer da se tudi uživalcu predčasne pokojnine, priznane po ZPIZ, ob prenehanju zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Prvi odstavek tega člena se sicer res izrecno nanaša le na uživalce delne pokojnine, vendar pa iz določbe tretjega odstavka tega člena izhaja, da se na ta način ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po ZPIZ, ki se ponovno vključi v zavarovanje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je pojem uživalec pokojnine definiran v 8. členu ZPIZ-1 (1), in se izrecno nanaša tudi na uživalca predčasne pokojnine. Ob takšni izrecni zakonski definiciji je razlaga relevantnih prehodnih določb (417. člen ZPIZ-1), za katero se zavzema tožena stranka, contra legem in kot taka nesprejemljiva.

10. Pri tem je zavajajoče zatrjevanje tožene stranke, da je bilo po prejšnjih predpisih mogoče odstotno povečati le starostne pokojnine, ne pa predčasnih. Da se uživalcu predčasne pokojnine čas ponovnega zavarovanja ne šteje za odstotno povečanje ali za novo odmero predčasne pokojnine, je bilo res določeno v prejšnjih predpisih, vendar ne v ZPIZ iz leta 1992, pač pa v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983 (tretji odstavek 76. člena). V ZPIZ iz leta 1992 (185. člen) je bila namreč ta omejitev prav iz razloga, ker ni bila skladna z načelom, da se pri pokojnini mora upoštevati zavarovalna doba oziroma plačani prispevki, izpuščena (2). Glede na navedeno tako tudi argument tožene stranke, da s prehodno določbo 417. člena ZPIZ-1 uživalcem predčasnih pokojnin ni mogoče priznati več pravic, kot jim jih je omogočal ZPIZ iz leta 1992, ne zdrži kritične presoje.

11. Glede na vse zgoraj navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnica glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Uživalec pokojnine je oseba, ki ima v skladu z zakonom ali mednarodnim sporazumom pravico do uživanja: starostne pokojnine (vključno s predčasnimi pokojninami ali pokojninami delavcev, ki se jim je zavarovalna doba štela s povečanjem in so se upokojili pri nižji starosti, pokojninami borcev NOB, administrativnimi in izjemnimi starostnimi pokojninami), invalidske pokojnine ali družinske pokojnine.

Op. št. (2): Tako Marko Štrovs v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Ljubljana, 1992, str. 219).