Jedro

Očitna kršitev materialnega prava je podana, če jo je glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, mogoče ugotoviti neposredno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6. 3. 2003. Z njo je bila na podlagi določbe drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) po nadzorstveni pravici razveljavljena odločba Upravne enote Piran z dne 2. 7. 2002, s katero je upravna enota odobrila pravni posel, ki se sklepa s pogodbo o prodaji med prodajalcem H. d.d. in kupcem A.A.., v katerem je predmet pravnega posla kmetijsko in gozdno zemljišče v k.o. ... s parc. št...., za ceno 580 SIT za m2, površine 7558 m2. Odločitev tožene stranke, ki je po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo prvostopnega upravnega organa temelji na stališču, da je prvostopni upravni organ (glede na podatke urbanistične informacije Urada za okolje in prostor Občine ... z dne 5. 11. 2001) odločil na podlagi tretjega odstavka 19. člena in 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96, 31/98 - odl. US, 54/00; ZKme 68/00 - odl. US, 27/02 - odl. US in 67/02), čeprav se deli parcel, ki so predmet pravnega posla, nahajajo na območju stavbnih zemljišč. Ker za stavbna zemljišča promet ureja Zakon o stavbnih zemljiščih in ne ZKZ, je z odločbo upravnega organa prve stopnje očitno prekršen materialni predpis.

Po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi očitna kršitev materialnega predpisa, ki je po drugem odstavku 274. člena ZUP zakonski pogoj za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ni podana. Niti iz izreka niti iz obrazložitve upravne odločbe prve stopnje ne izhaja, da je upravni organ prve stopnje odobril prodajo zemljišč, ki po ZKZ ne bi imela status kmetijskih zemljišč; oziroma je iz obrazložitve upravnega akta prve stopnje razvidno, da so bili obravnavani le kmetijski oziroma gozdni deli parcel, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe in je bila posledično (glede na vsebino že omenjene urbanistične informacije) pogodba odobrena za 7558 m2 zemljišč. Zatrjevanih kršitev ZKZ oziroma Zakona o stavbnih zemljiščih, na katerih temelji izpodbijana odločba tožene stranke, zato ni mogoče ugotoviti brez preverjanja pravilnosti že ugotovljenega dejanskega stanja.

Prizadeta stranka H d.d. v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (ni ji bila dana možnost odgovoriti na tožbo, njene navedbe iz pravočasnega odgovora na tožbo niso bile upoštevane, niso ji bile vročene priloge, na katere se sklicuje tožnik, sodba je bila izdana brez glavne obravnave), zmotno ugotovitev materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je tožnik A.A. na podlagi prvostopne upravne odločbe že vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, čeprav je del parcel, ki jih je pridobil z odobritvijo pravnega posla, stavbno zemljišče. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in potrdi izpodbijani upravni akt. Priglaša stroške postopka.

Prizadeti stranki S. d.o.o. ter B.B. v reviziji (prej pritožbi) uveljavljata bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. V reviziji med drugim navajata, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena za 9098 m2 kmetijskih in gozdnih zemljišč, odobritev pa se nanaša le na 7558 m2 zemljišč. Tako odločba upravnega organa prve stopnje kot izpodbijana sodba bi se morala nanašati na vsebino pravnega posla, ne pa na podatke urbanistične informacije.

Tožnik A.A. v odgovoru na revizijo navaja, da je bila odobritev pravnega posla dana le za kmetijski del že obravnavanih parcel; za zemljišča, ki imajo naravo nezazidanih stavbnih zemljišč pa je bil postopek izpeljan v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih, kar je razvidno tudi iz zemljiške knjige. Priglaša stroške postopka.

Reviziji nista utemeljeni.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Očitna kršitev materialnega predpisa je po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Za očitno kršitev materialnega predpisa pa gre po že ustaljeni upravnosodni praksi (sodba VS RS, št. U 550/92-7 z dne 1. 12. 1993, št. U 704/93-7 z dne 3. 5. 1995, št. U 500/1993-9 z dne 6. 7. 1994), če se materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z upravno odločbo, uporablja napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z upravno odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V obravnavanem primeru niti iz izreka in niti iz obrazložitve upravne odločbe z dne 2. 7. 2002, ki se razveljavlja, ne izhaja, da je upravni organ prve stopnje odobril prodajo zemljišč, ki po ZKZ ne bi imela statusa kmetijskih zemljišč. Pač pa iz obrazložitve omenjene upravne odločbe izhaja, da je upravni organ v skladu z ZKZ obravnaval le kmetijski oziroma gozdni del parcel, ki so bile predmet pogodbe o prodaji in je pri ugotavljanju statusa zemljišč vseh v izreku navedenih parcelah upošteval podatke iz urbanistične informacije z dne 5. 11. 2001 in kupoprodajno pogodbo odobril le za zemljišča v izmeri 7558 m2. Na podlagi takega dejanskega stanja, ugotovljenega z odločbo organa prve stopnje, pa kršitve ZKZ in Zakona o stavbnih zemljiščih, na katerih temelji izpodbijana odločba, tudi po presoji revizijskega sodišča neposredno, brez preverjanja pravilnosti že ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoče ugotoviti. Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da očitna kršitev materialnega prava, ki je po drugem odstavku 274. člena ZUP določena kot pogoj za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ni podana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS in ko je odločilo, da izdaja nove odločbe v tej zadevi ni potrebna, ker je o sami pravici do odobritve pravnega posla v zvezi s prvostopno sodbo že pravnomočno odločeno z odločbo Upravne enote Piran z dne 2. 7. 2002. Prizadeti stranki H. d.d. je bila dne 21. 9. 2004 vročena tožnikova tožba s prilogami (listovna št. 35 sodnega spisa), s čimer ji je bila dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom; dejstvo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njenih sicer pavšalnih navedb o pravilnosti izpodbijanega upravnega akta, vsebovanih v odgovoru na tožbo z dne 24. 10. 2004, pa po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v smislu drugega odstavka 75. člena ZUS-1; ne glede na vsebino strankinega odgovora na tožbo bi sodišče sprejelo enako odločitev.

Kdaj je potrebno opraviti glavno obravnavo je določeno v 51. členu ZUS-1. Samo v primeru, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z omenjenim členom je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Na glavni obravnavi namreč po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Ker gre v obravnavanem primeru za presojo pravilnosti uporabe določb procesnega zakona (ZUP), ki urejajo inštitut odprave oziroma razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega prava, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno sprejelo na nejavni seji. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu niti po drugem niti po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 reviziji prizadetih strank zavrnilo kot neutemeljeni, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ker stranke z interesom z revizijo niso uspele same nosijo svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP), saj ta glede na svojo vsebino ni pripomogel k odločitvi o stvari, niti ni bil vložen v roku, ki ga je za vložitev odgovora na to pritožbo določilo sodišče prve stopnje.