Jedro

Glede prvega vprašanja tožnik ne obrazloži, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Obrazložitev tudi ne odgovarja vprašanju. Ne obrazloži niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja. Obrazložitev predloga tudi ne ustreza očitanim kršitvam v drugem in tretjem vprašanju (četrti odstavek 367. b člena ZPP)

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tožbo treh tožnikov proti toženki in glede tretjega tožnika, ki je vložil predlog za dopustitev revizije (v nadaljevanju tožnik), naložilo toženki, da mu izplača ustrezen neto znesek 129,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je njegove nadaljnje zahtevke iz naslova nadur in iz naslova premalo izplačanega dodatka za minulo delo. Zavrglo je njegovo tožbo v delu, da je toženka dolžna od bruto zneskov razlike plače tožnika odvesti davke in prispevke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika1 in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožnik izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišč o njegovem delovnem času in opozarja na izvedenca prometne stroke, ki je ugotovil, da evidence delovnega časa, ki so bile pripravljene na podlagi vpisov v voznikovo kartico, ne odražajo realnega delovnega časa tožnika, zaradi česar se ne strinja z zaključki sodišč, da ni opravil nadurnega dela, kljub temu, da je predlagal ustrezne dokaze. Sodišči naj bi se oprli na napačne listine itd. V predlogu za dopustitev revizije postavlja tri vprašanja, in sicer: - „ali se šteje v delovni čas v primeru turističnih prevozov z avtobusi tudi čas odsotnosti, razen počitka in ne samo čas vožnje, kot ga je v konkretnem primeru štelo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče. Tožnik je prepričan, da se mora všteti v delovni čas (razen počitka), ko je po nalogu delodajalca odsoten in s svojim časom ne more razpolagati prosto. V konkretnem primeru gre za tolmačenje določila 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD); - ali pomeni absolutno bistveno kršitev postopka dejstvo, da je sodišče štelo za nedokazano število opravljenih nadur in to kljub temu, da so uradne evidence (ki jih edino hrani delodajalec oziroma tožena stranka) napačne oziroma ne odražajo pravilni delovni čas, delodajalec pa je te evidence (pravilne) dolžan hraniti na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti ves čas v smislu 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP; - ali je načelo materialne resnice, ki je zajeto v 8. členu ZPP in določa, katera dejstva se štejejo za dokazana oziroma odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravica sodnika, da lahko po svojem prostem preudarku nasloni svojo odločitev na evidentno netočne listine, oziroma ali gre v takem primeru za absolutno bistveno kršitev določb ZPP v smislu 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP.“

4. Predlog je formalno pomanjkljiv.

5. Glede prvega vprašanja tožnik ne obrazloži, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Obrazložitev tudi ne odgovarja vprašanju. Ne obrazloži niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja. Obrazložitev predloga tudi ne ustreza očitanim kršitvam v drugem in tretjem vprašanju (četrti odstavek 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

6. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da niso podani formalni pogoji za dopustitev revije. V skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP je predlog zavrglo.

7. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Pritožila sta se takratni prvi in tretji tožnik.