Jedro

Tožnika v postopku nista dokazala, da je bil ves njun čas, ko nista vozila, takšne narave, da bi morala biti na razpolago delodajalcu, in bi se skladno z definicijo delovnega časa po 3. členu ZDCOPMD ta čas štel v delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: v točki I izreka: - zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika (točka I izreka) za plačilo iz naslova nadur v zneskih kot izhajajo iz točke 1, zahtevek za plačilo iz naslova neplačanega dodatka za pot na delo in z dela v zneskih kot izhajajo iz točke 2 in - zavrglo tožbo prvega tožnika v delu, da je tožena stranka dolžna od vtoževanih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (točka 3); v točki II izreka: - toženi stranki naložilo, da drugemu tožniku iz naslova nadur v roku 15 dni plača neto zneske kot izhajajo iz točke 1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, - zavrnilo je višji zahtevek drugega tožnika iz naslova nadur za zneske kot izhajajo iz točke 2 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo neizplačanega dodatka za pot na delo in z dela v zneskih kot izhajajo iz točki 3 ter zahtevek za plačilo premalo izplačanega dodatka za minulo delo za obdobje od aprila 2013 do vključno novembra 2017 v mesečnem znesku 43,36 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4) in - zavrglo tožbo drugega tožnika v delu, da je tožena stranka dolžna od vtoževanih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (točka 5); v točki III izreka - toženi stranki naložilo, da tretjemu tožniku v roku 15 dni iz naslova nadur izplača ustrezen neto znesek od 129,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila (točka 1), - zavrnilo višji zahtevek tretjega tožnika za plačilo nadur in zakonskih zamudnih obresti v zneskih kot izhajajo iz 2. točke, zahtevek za plačilo neizplačanega dodatka za pot na delo in z dela v zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz točke 3 in tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačanega dodatka za minulo delo za obdobje od oktobra 2014 do vključno novembra 2017 v mesečnem znesku 43,36 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4), - zavrglo tožbo tretjega tožnika v delu, da je tožena stranka dolžna od vtoževanih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (točka 5); odločilo je, da je prvi tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.688,28 EUR (točka IV izreka), drugi tožnik v višini 2.369,63 EUR (točka V izreka) in tretji tožnik v višini 1.676,04 EUR (točka VI izreka), vsi v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prvi in tretji tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3. Kot izhaja iz pritožbe prvega tožnika, izpodbija le zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na nadure, saj predlaga, da pritožbeno sodišče temu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev je napačna. Navaja, da je na zaslišanju res izpovedal, kot je sodišče prve stopnje povzelo v sodbi, vendar pa je imel veliko tremo. Hotel je izpovedati, da je tahograf pravilno uporabljal zgolj pri vožnji, kar pomeni, da je na tahografu pravilno evidentirana zgolj vožnja. To razlago potrjuje tudi izvedenec v svojem mnenju, bistvena pa je izvedenčeva ugotovitev, da evidenca delovnega časa na podlagi vpisov v tožnikovo kartico ne predstavlja realnega delovnega časa tožnika, saj njegovega delovnega časa ni mogoče natančno opredeliti. Kljub temu je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik v vtoževanem obdobju ni dosegel niti polnega fonda delovnih ur. Povzelo pa je število ur, ki jih je navedla tožena stranka na podlagi tahografa, ki že po ugotovitvi izvedenca ni verodostojna. Zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tako je v obravnavani zadevi problem ta, da listine tožene stranke o delovnem času ne izkazujejo realnega delovnega časa, po mnenju izvedenca pa so pomanjkljive tudi listine tožnika, saj na njih določenih podatkov ni. Dolžnost pravilnega vodenja listin in ustreznega evidentiranja tahografa je na delavcu kot tudi delodajalcu, zato posledic ne more nositi le delavec. Iz tožnikovih listin izhaja, koliko dni v tednu je delal, relacije in koliko kilometrov je prevozil. Delal je skoraj 30 dni v mesecu, torej brez prostih dni, zato je popolnoma nemogoče, da bi v vtoževanem obdobju imel manko ur. Po 6. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti mora delodajalec voditi evidenco o izrabi delovnega časa in to evidenco hraniti. Če tožena stranka tega ni storila, čeprav ji to nalaga zakon, mora posledice nositi ona. Podal je tudi ustrezno trditveno podlago, ki se nanaša na nadure in predlagal dokaze, s katerimi je razpolagal. Iz ugotovitev izvedenca pa izhaja, da so listine, ki jih je predložila tožena stranka neverodostojne. Tožnik je prepričan, da se mu, čeprav je pretežno opravljal turistične prevoze, v delovni čas šteje ves čas odsotnosti, ne samo čas vožnje. S tem časom namreč ni mogel prosto razpolagati, saj se je moral držati navodil delodajalca – tožene stranke.

4. Tretji tožnik izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo nadur in premalo plačanega dodatka za minulo delo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v tem delu zahtevkoma ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi tretji tožnik se v zvezi s svojim zaslišanjem sklicuje na to, da je bil zaslišan prvič v življenju in da je imel tremo. Kljub temu pa iz zaslišanja izhaja, da tahograf ni odražal pravilnega delovnega časa. Tožnik ni pravilno vodil tahografa, saj ob pravilnem označevanju svojega dela, ne bi mogel izpolniti delovnih nalog, ki jih je prejel od tožene stranke. To potrjuje tudi izvedenec v svojem mnenju, ko je dobesedno zapisal, da evidenca delovnega časa pripravljenega na podlagi vpisov v voznikovo kartico ne predstavlja tožnikovega rednega delovnega časa in da njegovega delovnega časa ni mogoče natančno opredeliti oziroma ugotoviti. Kljub temu je sodišče zaključilo, da tožnik v večini vtoževanega obdobja ni opravil nadurnega dela in da v večini vtoževanega obdobja ni dosegel niti polnega fonda ur, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da evidenca tožene stranke ni verodostojna, saj ne prikazuje realnega delovnega časa. Zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pomanjkljive so tudi tožnikove listine, ki pa nedvoumno dokazujejo, da je tožnik dolgo časa delal brez prostih dni v mesecu, zato je popolnoma nemogoč zaključek sodišča prve stopnje, da bi v vtoževanem obdobju imel celo manko ur. Skladno z zakonom mora evidence o izrabi delovnega časa voditi delodajalec in te tudi hraniti, zato mora vse posledice nespoštovanja zakonskih določil nositi tožena stranka. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago tudi v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur in predložil listine, s katerimi je razpolagal, vse ostale pa bi morala predložiti tožena stranka. Ker je pretežno opravljal turistične prevoze, se mu v delovni čas šteje tudi ves čas odsotnosti, razen počitka in ne le čas vožnje, saj s tem časom ni mogel prosto razpolagati. Nadalje navaja, da je sodišče tudi v delu, kjer je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za minulo delo napačno uporabilo materialno pravo. Po določbi 129. člena ZDR-1 pripada delavcu dodatek za delovno dobo, višina tega pa se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Tako lahko predpis, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, določi le višino dodatka, medtem ko je minulo delo kategorija, ki zajema vso dotedanjo delovno dobo delavca. To bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

5. Tožena stranka je na pritožbi odgovorila in prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga, da ju pritožbeno sodišče zavrne ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj se na ta pritožbeni razlog pritožbi pavšalno le sklicujeta in ga ne konkretizirata. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta oba pritožnika pri toženi stranki opravljala turistične občasne prevoze tako po Sloveniji kot po tujini in da so bila nekatera potovanja po tujini večdnevna. Z njunima pogodbama o zaposlitvi je bilo določeno, da je njun polni delovni čas 40 ur na teden. Tožena stranka jima ni obračunavala in tudi ne izplačevala nadur.

9. Na podlagi izpovedi tožnikov, prič A.A. in B.B., predloženih listin v spisu ter mnenja sodnega izvedenca za promet – cestni promet in tahografe C.C. je ugotovilo, da tožnika v okviru svojih dolžnosti po Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 45/2016 in nad.) delovnega časa nista evidentirala, saj v obrazec potnih nalogov tožnika nista vnašala časa odmorov ali počitkov, prav tako pa tudi nista stalno razmejevala časa, ki bi bil definiran kot čas razpoložljivosti oziroma drugega dela. Tožnika v postopku nista dokazala, da je bil ves njun čas, ko nista vozila, takšne narave, da bi morala biti na razpolago delodajalcu, in bi se skladno z definicijo delovnega časa po 3. členu ZDCOPMD ta čas štel v delovni čas.

10. Izvedenec je ugotovil, da tožnika drugih del, razen tistih, ki so avtomatsko evidentirana na tahografu in na voznikovi kartici, nista registrirala. Tako je izvedenec opravil preračun na podlagi teh evidenc, pri čemer je upošteval tudi minimalen čas drugega dela - priprava in poprava vozila in druga opravila kot so vstopi in izstopi potnikov, sprejem in oddaja prtljage, ipd. Prav zaradi nenatančnih evidenc pa je izvedenec lahko opravil le približek izračuna njunega delovnega časa, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točki 12. 11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika, saj iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi v vtoževanem obdobju opravil kakšno naduro, ker v nobenem izmed mesecev ni dosegel niti polnega fonda ur.

12. Tožbenemu zahtevku tretjega tožnika je delno ugodilo in sicer je toženi stranki naložilo, da mu je dolžna plačati 15 nadur v skupnem znesku 129,00 EURT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 10. 2016, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni opravil več kot 15 nadur.

13. Pritožbeno sodišče sicer razume pritožbene navedbe tožnikov, da sta imela na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje veliko tremo, vendar pa je kljub temu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile njune evidence pomanjkljive, čeprav bi jih morala glede na določbe ZDCOPMD voditi točno. Šele na podlagi točnih evidenc bi tožnika lahko dokazala daljše trajanje delovnega časa in s tem tudi opravo nadur. Res je dolžnost pravilnega vodenja listin in ustreznega evidentiranja delovnega časa na obeh, tako delavcu kot tudi delodajalcu, vendar pa tožnika nista dokazala, da je bil njun delovni čas takšen, kot sta ga postavila v tožbenem zahtevku. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o dolžnosti tožene stranke, da je dolžna voditi in hraniti evidence o izrabi delovnega časa, saj je te evidence tožena stranka vodila in jih tudi hranila, ker jih je sodišču predložila. Tožena stranka je vodila in hranila evidence delovnega časa kot je izhajal iz podatkov tahografa in seveda potnih nalogov, kot sta jih izpolnila tudi tožnika.

14. Prav tako je pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tretjega tožnika za plačilo dodatka na delovno dobo in sicer 5 % oziroma 43,36 EUR za vsakokratno mesečno plačo v obdobju od oktobra 2014 do vključno novembra 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je imel pred zaposlitvijo pri toženi stranki 23 let delovne dobe. Ker Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nad.) v 129. členu določa, da pripada delavcu dodatek za delovno dobo, katerega višina se določi na ravni dejavnosti, se je sodišče, kot izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 20, pravilno oprlo na določbe vsakokratne Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije in ugotovilo, da panožne kolektivne pogodbe, ki veljajo za dejavnost tožene stranke od leta 2012 dodatka za delovno dobo niso urejale. Tako tožnik nima pravne podlage za zahtevek za obračun in plačilo razlike dodatka za delovno dobo glede na skupno delovno dobo, saj mu je tožena stranka pravilno upoštevala le delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

15. Ker niso podani v pritožbah uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi prvega in tretjega tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnika s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbi na odločitev sodišča ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbi