Jedro

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. To pomeni, da organ ne more ugoditi zahtevku za denacionalizacijo v naravi, pač pa v drugi obliki - odškodnini. Vprašanje obstoja ovire za vrnitev nepremičnine v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen je treba presojati glede na stanje nepremičnine v času vračanja. Gre za dejansko oviro, ki preprečuje možnost vračanja v naravi. Nerelevantno za obliko denacionalizacije je, da ovira po 2. odstavku 32. člena ZDen ob uveljavitvi ZDen še ni obstajala.

Izrek

Zadeve opr. št. I U 1736/2009, I U 1890/2009 in I U 1819/2009 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje, vodilna zadeva postane I U 1736/2009. Tožbe se zavrnejo.

Zahtevi drugotožeče in tretjetožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da pripada pok. A.A. za podržavljena dela parcel 358 in 357/2 v skupni izmeri 7740 m2 odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, v višini 207.354,46 DEM; v 2. točki izreka, da je zavezanka za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba; v 3. točki izreka, da je prevzemnik obveznic skrbnik za poseben primer B.B.; v 4. točki, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedel, da je bilo o zadevi za denacionalizacijo že delno odločeno z odločbo z dne 12. 12. 2006, ter je bilo upravičenki vrnjeno v naravi 3.397 m2 ter z odločbo z dne 4. 4. 2007, ko je bilo upravičenki določena odškodnina v obliki obveznic SOD za 2.548 m2. Z obravnavano zadevo se določa odškodnina za 7.740 m2. Nepremičnine so bile podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V sami zahtevi za denacionalizacijo je vlagatelj navedel, da so zemljišča v celoti pozidana, da vrnitev v naravi ni možna, na obravnavi 6. 11. 2001 pa je začel zatrjevati, da današnja parcela 1796/1 k.o. C. ni v celoti pozidana, ter da je možno del zemljišča vrniti v naravi. Nadalje je navajal, da je Mestna občina Ljubljana prodajala zemljišča po sprejetju Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in po sprejetju ZDen, ter da je zato kršila določbe 88. člena ZDen, ter da je zato tudi zavezanka za del prodanega zemljišča. MOL se v postopku ni strinjal z vrnitvijo v naravi, niti z denarno odškodnino, ker je menil, da za to ni podlage. Vlagatelj pa je glede na parcelacijo zahteval v naravi vrnitev parcele 1763/85 in 1796/144, obe k.o. C., glede zemljišč, ki jih je Občina Bežigrad oddala dne 10. 9. 1990 podjetju D. in 23. 12. 1994 podjetju E., v skupni površini 1.854 m2 pa odškodnino po tržni vrednosti. V postopku je organ opravil poizvedbe glede zazidalnega načrta za območje Župančičeve jame in prejel odgovor, da je bil sprejet Odlok o zazidalnem načrtu za ureditveno območje BS2/1 – Župančičeva jama in del ureditvenega območja BR 2/1 – Navje (Uradni list SRS, št. 11/1987) ter spremembe in dopolnitve odloka, ki jih je sprejel Mestni svet Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 219/2000). V postopku se je postavilo vprašanje, kdaj je bilo 7.171 m2 zemljišča (Župančičeva jama) oddanih za gradnjo. Za razjasnitev tega dejstva je bila zaslišana priča F.F., ki je povedala, da je bil leta 1987 sprejet zazidalni načrt za območje Župančičeve jame BS 2/1 Župančičeva jama in del območja BR 2/1 – Navje, po sprejetju zazidalnega načrta pa so začeli prihajati zahtevki za izdajo lokacijskih in gradbenih dovoljenj za gradnjo objektov od 1987 do 1990. Priča pa ni vedela povedati, kdaj je bilo zemljišče v izmeri 7.171 m2 oddano za gradnjo s strani takratne občine. Navedenega ni bilo mogoče ugotoviti tudi po poizvedbah pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, arhivu MOL, Arhivu RS in pri Ministrstvu za pravosodje. V postopku so potekali dogovori med vlagatelji in MOL glede možnosti poravnave, ki pa ni bila sklenjena. Upravni organ je ugotovil, da gre za zazidana stavbna zemljišča, obstoječe gradbene parcele, saj so zemljišča, ki so predmet tega postopka, v celoti stavbe, ceste, zelenice, pločniki itd., kar predstavlja oviro po 2. odstavku 32. člena ZDen. Pooblaščenec vlagatelja je vztrajal, da zahteva za del zemljišč, ki je bil oddan za gradnjo po 7. 7. 1990, ko je pričel veljati Zakon o začasni prepovedi sečnje, odškodnino po tržni ceni. Upravni organ je zahtevo zavrnil kot neutemeljeno glede na določbo 42. člena ZDen. Odškodnina je odmerjena v obliki obveznic SOD na podlagi Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (v nadaljevanju Navodilo) kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Na podlagi poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve sta tako zavezanka kot vlagatelj ugovarjala, da organ ni upošteval določila 88. člena ZDen. Vlagatelj je predlagal, da se postopek prekine, da se bo kršitev 88. člena ZDen sodno rešila, nato pa bi se postopek nadaljeval pred naslovnim organom. Naslovni organ navedenega ni upošteval, saj za zavezanko velja obstoj ovir za vrnitev v naravi po 32. členu ZDen, za vlagatelja pa velja, da bo lahko po zaključenem postopku denacionalizacije izbral sodno pot za uveljavitev pravic na podlagi kršitve 88. člena ZDen.

Drugostopni organ je pritožbe G.G., H.H. in Slovenske odškodninske družbe zavrnil. Glede pritožbenih navedb G.G. in H.H. je navedel, da je neutemeljen ugovor iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, da H.H. ni bila omogočena udeležba v postopku kot stranskemu udeležencu pred izdajo izpodbijane odločbe. Neutemeljene pa so tudi navedbe, ki se nanašajo na nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično napačno uporabo materialnega prava, ker upravni organ ni ugotavljal pravnega dejstva ničnosti pogodb. V postopku je namreč sodeloval MOL, proti kateremu je vlagatelj uveljavljal dodelitev nadomestnih zemljišč oz. odškodnino po tržni vrednosti, kot izhaja iz upravnih spisov, pa do dogovora med predlagatelji zahtevka in MOL ni prišlo, s strani predlagateljev zahtevka pa tudi ni bila vložena tožba na pristojno sodišče na ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb. Na podlagi navedenih dejstev je zato upravni organ prve stopnje preostali del zahtevka v celoti naperil proti SOD, ki jo k statusu zavezane stranke zavezuje ZDen. Vlagatelji, kot je razumeti navedbe, pa v pritožbenem postopku vztrajajo, da se vrne upravičenki zemljišče ali v naravi, ker so ovire za vrnitev nastale na nezakonit način, ali pa v obliki odškodnine, to je po tržni ceni za m2 zemljišča. Glede vrnitve v naravi bi moral vlagatelj predhodno zagotoviti sodbo, s katero bi se ugotovila ničnost pravnega posla in zemljišča vrnjena v naravi. Ker to ni bilo storjeno, je upravni organ pravilno zavzel stališče, da nepremičnine ni možno vrniti v naravi. Sama zahteva za vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine, ter ugotovitev ničnosti, pa ne bi spremenila dejanskega stanja zadeve. Namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega organa razpravljanje o ničnosti pravnih poslov za konkretni denacionalizacijski postopek nepotrebno, saj vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ni več možna. K pritožbenim navedbam SOD pa je drugostopni organ navedel, da je neutemeljen ugovor, da bi se bilo potrebno opredeliti o tem, ali obstajajo ovire za vračanje v naravi glede na stanje ob uveljavitvi ZDen, to je 7. 12. 1991, glede na to, da je določba 88. člena ZDen prepovedovala vsakršno razpolaganje v smeri poslabšanja možnosti za vračilo zemljišč v naravi. S tem SOD zatrjuje, da ni zavezana k plačilu. Vendar je določba 88. člena ZDen namenjena zgolj varstvu tistih zahtevkov, ki se glasijo za vrnitev v naravi, ne pa vsem oblikam zahtevkov, predvsem pa ni namenjena varovanju SOD kot zavezanke, na katero pade v primeru ugotovljenih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi obveznost plačila odškodnine. V postopku je bil vložen zahtevek – dne 7. 6. 1993, ki se je nedvomno glasil na denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali v obliki ustreznih stavbnih zemljišč, ali v obliki delnic, šele v letu 2001 pa je bil uveljavljen tudi zahtevek povrnitve v naravi, kateremu pa ga glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo več mogoče slediti.

Prvotožeča stranka – SOD navaja, da je upravni organ z izpodbijano odločbo določil odškodnino za 7.740 m2 zemljišča, v tej površini pa je obseženo tudi zemljišče v izmeri 569 m2, ki je bilo predmet pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 27. 1. 1995, sklenjene med takratno občino Ljubljana Bežigrad in E. Tožeča stranka je v zvezi s to površino večkrat opozarjala, da je bilo to zemljišče oddano za gradnjo s pogodbo, torej odplačnim pravnim poslom, že po uveljavitvi ZDen, kar pomeni kršite določbe 88. člena ZDen. Ugovora upravna organa nista upoštevala. Tožeča stranka se s stališčem tožene stranke, da bi bila določba 88. člena ZDen namenjena zgolj varstvu zahtevkov, ki se glasijo v naravi, ne pa vsem oblikam zahtevkov, predvsem pa ne varovanju SOD kot zavezane stranke ne strinja. Meni, da gre za napačno razlago določbe, ki je uzakonjena z namenom, da se prepreči razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Prepoved razpolaganj, katerih kršitev ima za posledico ničnost pravnega posla, je zakonodajalec uzakonil v javnem interesu, da se omogoči denacionalizacija. Občina je s prodajo zemljišča kršila določbo 88. člena ZDen, hkrati pa je sebi pridobila protipravno premoženjsko korist in spremenila pravno in dejansko stanje nepremičnine po uveljavitvi ZDen, s tem pa je spremenila tudi svoj status kot primarne in z zakonom določene zavezanke za vrnitev nepremičnine v naravi, v subjekt, ki v postopku nima nobene obveznosti, do bivše lastnice upravičenke. Poleg tega, da je spravila upravičenko v otežen položaj, je s svojim ravnanjem prevalila obveznost na SOD. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 447/2000 in I Ips 391/2001 zavzelo jasno stališče, da stranka, ki je po ZDen zavezana k vračilu v naravi, ne more svoje obveznosti z nezakonitim ravnanjem prevaliti na SOD. Z določbo 88. člena ZDen je zakonodajalec zavaroval pravice upravičencev in posredno tudi pravice tožeče stranke. V danem primeru res obstajajo ovire za vračanje v naravi, vendar so nastale zaradi neupoštevanja kršitve določbe 88. člena ZDen. Iz vsebine pogodbe izhaja, da so vse aktivnosti, ki so pripeljale do sklenitve pogodbe in odplačne oddaje zemljišča, potekale šele od leta 1994 dalje, torej ob uveljavitvi ZDen ovire za vračanje v naravi niso obstajale. Predlaga odpravo odločb upravnih organov v ugovarjanem delu (596 m2 podržavljenih parcel v višini 15.244,64 DEM) ter vrnitev v ponovno odločanje oz. podrejeno, da sodišče o zadevi samo odloči. Drugotožeča stranka – H.H. v tožbi navaja, da izpodbija prvostopno odločbo zaradi kršitve določb postopka, saj ji prvostopna odločba ni bila vročena, kar bi moral drugostopni organ upoštevati kot bistveno kršitev določb postopka.

Drugotožeča stranka in tretjetožeča stranka B.B. pa v tožbi enako navajata, da nasprotujeta stališču, da so ovire za vrnitev v naravi izkazane ne podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen. Ovire za vračilo v naravi so nastale po 7. 7. 1990 in 7. 12. 1991 kot posledica ničnosti pogodb z dne 27. 1. 1995 in 23. 12. 1994 med občino Ljubljana Bežigrad, Skladom stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane in E.; z dne 10. 9. 1996 med MOL in I. in pogodbe z dne 10. 9. 1990. To je v nasprotju z Zakonom o začasni prepovedi sečnje in prepovedi prometa z nepremičninami in ZDen. Ničnost pogodb je očitna, saj so bile vse sklenjene po mejnih datumih. Tudi pozidanost je nastala po teh datumih in se zato v postopku ne more upoštevati kot dopustno dejstvo in se tudi ne more izvesti sklepa, da je po 2. odstavku 32. člena ZDen podana ovira za vračilo v naravi. Ovire za vračilo so nastale na nezakonit način in jih zato upravni organ v odločbi ne more upoštevati. Premoženje se zato lahko vrne upravičenki v naravi. Iz istega razloga neugotovljenega dejstva, da je bila predmetna površina kdajkoli oddana za gradnjo pred dnem 7. 7. 1990 (kljub obširnim poizvedbam upravnega organa in ostalih pri arhivu MOL, Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Arhivu RS, Ministrstvu za pravosodje), pa upravni organ ne more upoštevati pozidanosti parcel v naravi, saj je bila ta gradnja očitno izvedena na nezakonit način. Za gradnjo ni bilo izdanih nikakršnih dovoljenj pred 7. 7. 1990, s katerimi bi se izkazovale ovire za vračilo predmetnega dela premoženja v naravi, zato je ta gradnja z vidika denacionalizacijskega postopka nezakonita, saj je bila izvedena po 7. 7. 1990 oz. 7. 12. 1991. Iz tega razloga ni izkazanih ovir za vračilo predmetnega premoženja upravičenki v naravi. Pritožbeni organ je sicer pojasnil, da ne glede na ničnost pogodb zaradi ugotovljenih ovir po 32. členu ZDen vračanje ni možno, ni pa povedal, ali je sploh upošteval dejstvo, da so ravno te ovire nastale na nezakonit način, to je na podlagi ničnih pogodb oz. nezakonite gradnje po 7. 7. 1990 in 7. 12. 1991 oz. ni pojasnjeno, ali je lahko odločba upravnega organa zaradi obstoja takšnih ovir po 32. členu ZDen zakonita in pravilna, kljub temu, da so ravno te ovire po 32. členu ZDen nastale na nedopusten način. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa, ter da se pokojni upravičenki vrneta dela podržavljenih parcel v naravi in povrnitev stroškov postopka oz. podredno odpravo izpodbijane prvostopne odločbe in vrnitev stroškov postopka.

H.H. je kot stranka z interesom na tožbo SOD odgovoril in navedel, da se pridružuje stališču SOD, vendar dodaja, da se je s 569 m2 razpolagalo s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 27. 1. 1995, za ostalo površino 7.171 pa poizvedbe niso ugotovile, kdaj je bila ta površina oddana za gradnjo. Ker ta površina ni bila nikoli oddana za gradnjo, so vsakršna gradbena dela bila izvršena nezakonito. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tudi nejasna, ker je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izhaja (6. stran 2. strani odločbe), da so v površino 7.740 m2 vključene tudi površine, s katerimi se je razpolagalo s pogodbo z dne 12. 1. 1989 za 1.270 m2, pogodbo z dne 10. 9. 1990 za 1.285 m2 in pogodbo z dne 10. 9. 1996 za 1.263 m2, o katerih je bilo sicer že odločeno z odločbo z dne 28. 2. 2007. Ko naslovnik prebere odločbo, ni jasno, katera površina je predmet denacionalizacije v izpodbijani odločbi. Da v izpodbijani odločbi niso ponovno zajete te površine v pogodbah v tem odstavku, pač pa preostala površina 7.740 m2 (površina 569 m2, oddana za gradnjo in preostalih 7.171 m2, neoddanih za gradnjo) se lahko ugotovi šele ob poznavanju celotne denacionalizacije tedaj podržavljenih parcel. Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v postopku po tožbi H.H. in B.B. v odgovoru na tožbo predlaga združitev zadev.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožbe zavrnejo kot neutemeljene.

K točki 1: Sodišče je združilo zadeve I U 1736/2009, I U 1819/2009 in I U 1890/2009 v skupno obravnavanje in odločanje na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sodišče lahko združi več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo in odločanje.

K točki 2: Tožbe niso utemeljene.

V zadevi je sporna določitev odškodnine v obveznicah SOD za dele parcel 358 in 357/2 v skupni izmeri 7.740 m2. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ugotovljeno dejansko stanje, glede na navedeno določbo pomeni, da organ ne more ugoditi zahtevku za denacionalizacijo v naravi, pač pa v drugi obliki - odškodnini. Med strankama ni sporno, da je obravnavano zemljišče v naravi pozidano (stavbe, ceste, zelenice, pločniki), vendar drugo in tretjetožeča stranka kljub temu ugovarjata, da je potrebno sporno zemljišče vrniti v naravi. Razlog, ki njuno zahtevo utemeljuje je, da so ovire nastale na nezakonit način po 7. 7. 1990 kot posledica ničnih pogodb o oddaji zemljišč za gradnjo (ničnost, ki jo določa 88. člen ZDen). Njun ugovor ni utemeljen. Namreč vprašanje obstoja ovire za vrnitev nepremičnine v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen je potrebno presojati glede na stanje nepremičnine v času vračanja. Gre za dejansko oviro, ki preprečuje možnost vračanja v naravi. Nerelevantno za obliko denacionalizacije je, da ovira po 2. odstavku 32. člena ZDen ob uveljavitvi ZDen še ni obstajala. Z navedenim stališčem se sodišče pridružuje stališču drugostopnega organa, da sklicevanje v upravnem postopku na 88. člen ZDen ne more spremeniti dejanske situacije, ki izkazuje oviro za vrnitev v naravi. Razpravljanje o ničnosti pravnih poslov po določbi 88. člena ZDen oziroma tudi pozitivna ugotovitev o ničnosti pogodb kot o predhodnem vprašanju ne bi omogočila upravičenki vrnitev nepremičnine v naravi glede na ugotovljeno dejstvo pozidanosti.

V kolikor pa je organ ugotovil pozidanost, je bil dolžan odločiti o podrednem zahtevku-odškodnini, po določbah, ki jih predpisuje ZDen. Ta določa zavezanca in način vrednotenja. Prvotožeča stranka, ki je po ZDen določena za zavezanko za plačilo odškodnine v primeru ugotovljenih ovir za vrnitev v naravi (42. člen ZDen in Zakon o Slovenski odškodninski družbi), se zato ne more izogniti svoji obveznosti, pa četudi so ovire nastale po sprejemu ZDen na podlagi verjetno ničnega pravnega posla. Ugoditev tožbenemu predlogu prvotožeče stranke bi pomenilo izgubo zavezane stranke za plačilo odškodnine po določbah ZDen, kar bi postavilo denacionalizacijskega upravičenca v položaj, za katerega ni odgovoren. Prvotožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 447/2000 in I Ips 391/2001 in stališče, da stranka, ki je zavezana k vračilu v naravi, ne more svoje obveznosti z nezakonitim ravnanjem prevaliti na SOD. Gre za civilni zadevi, sodbi izdani na podlagi tožb upravičencev, da se ugotovi ničnost pogodb na podlagi 88. člena ZDen in podrednih zahtevkov za vrnitev nepremičnine v naravi oziroma za določitev odškodnine. Ugoditev podrednemu zahtevku temelji na določbah odškodninskega prava (ne na določbah ZDen), kar pa presega stvarno pristojnost upravnega organa pri odločanju o denacionalizacijskih zahtevkih. Redno sodišče je namreč odločalo o premoženjskopravnem sporu, torej na drugih pravnih temeljih kot upravni organ. Na tej materialnopravni podlagi v postopku denacionalizacije, tudi ob razlagi dejanskega stanja kot jo ponuja prvotožeča stranka, torej da je za 596 m2 nastala ovira za vrnitev v naravi na podlagi nične pogodbe, upravni organ ne bi mogel mimo ugotovljenih ovir za vrnitev v naravi in zavezanca, ki ga za tak primer določa ZDen in določiti kot zavezanca občino na podlagi odškodninskih predpisov. V kolikor prvotožeča stranka meni, da je bila odškodovana zaradi določene odškodnine, bo morala to uveljaviti v drugih postopkih. Tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo odškodnine vlagatelj denacionalizacije, kot je razvidno iz upravnega spisa in izpodbijanih odločb, ni vložil, in jo tudi ni bil dolžan vložiti. Po mnenju sodišča bi le, v kolikor bi bila taka tožba zoper občino vložena in določena odškodnina na podlagi določb Obligacijskega zakona o civilnem deliktu, prvotožeča stranka v upravnem postopku lahko ugovarjala svoji obvezi, in to le v kolikor bi določena odškodnina presegala njeno zavezo ob smiselni uporabi določbe 72. člena ZDen.

Neutemeljen pa je tudi ugovor drugotožeče stranke o bistveni kršitvi določb postopka, ker ji prvostopna odločba ni bila vročena. Sodišče v tej zvezi soglaša z organom druge stopnje in njegovimi razlogi, da H.H. ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, prikrajšan pa tudi ni bil pri pravnih sredstvih zaradi dejanske nevročitve odločbe prve stopnje. Njegova pritožba pri drugostopnem organu je bila pravočasna in tudi vsebinsko obravnavana. Prikrajšan tudi ni bil glede tožbe v upravnem sporu. Nedvomno je, da je bila storjena kršitev določb postopka, ker drugotožeči stranki odločba organa prve stopnje ni bila vročena, vendar pa je bil nedvomno z njo seznanjen, saj je zoper njo vložil pritožbo tudi z vsebinskimi argumenti in o pritožbi je upravni organ odločal. Upravni akt se po določbi 27. člena ZUS-1 sme izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). V obravnavanem primeru pa, kot je bilo zgoraj navedeno, nevročitev odločbe prve stopnje ni vplivala na odločitev (vplivala bi lahko na odločitev drugostopnega organa, vendar pa, ker je bila drugotožeči stranki odločitev prvostopnega organa znana in ker je vložil pritožbo v roku in z vsebinskimi razlogi), ta kršitev tudi ni vplivala na zakonitost odločbe druge stopnje.

Glede na navedeno je sodišče tožbe zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahteve za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena in 42. člena ZUS-1.