Jedro

Spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi v postopku denacionalizacije ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od te sodne prakse ne odstopa. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, je namreč pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen, kakršen je tudi obravnavani primer, odločilno, ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z ustreznim dovoljenjem ali brez njega Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident ni izkazal zelo hudih posledic z navedbo, da bo z izpodbijano odločitvijo prikrajšan za vrnitev premoženja v naravi niti z zatrjevano razliko med višino z upravno odločbo priznane odškodnine in tržno vrednostjo obravnavanih zemljišč.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Druga tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetnici vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30. 10. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2009. Tožena stranka je s svojo odločbo med drugim zavrnila tudi revidentovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil, da upravičenki A.A. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 207.354,46 DEM. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da glede vračila premoženja v naravi obstoji ovira iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Revident zatrjuje, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 207.354,46 DEM oziroma 106.018,65 EUR, to je višina odškodnine, ki mu je bila v obliki obveznic SOD priznana z izpodbijanim upravnim aktom. Z revizijo izpodbija obliko vračanja podržavljenega premoženja, in sicer uveljavlja vračilo premoženja v naravi.

6. Vrhovno sodišče je že v več sklepih sprejelo stališče, da pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009). Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

8. Revident kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje zakonitosti odločitve upravnega organa, ki temelji na okoliščinah, nastalih na nezakonit način (nezakonita dejanska podlaga ima za posledico nezakonitost odločbe – sadovi zastrupljenega drevesa so ravno tako strupeni). Navaja, da so v obravnavanem primeru ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen nastale na nezakonit način, saj se je z ničnimi pravnimi posli razpolagalo z obravnavanimi nepremičninami, nadalje pa se je tudi vsa gradnja na teh zemljiščih izvajala na nezakonit način.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od te sodne prakse ne odstopa. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, je namreč pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen, kakršen je tudi obravnavani primer, odločilno, ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z ustreznim dovoljenjem ali brez njega (npr. U 1071/95 z dne 4.9.1997, U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008). Izpodbijana sodba od navedenega stališča, uveljavljenega v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ne odstopa. Ker je tako ovira za vračanje premoženja v naravi podana že iz razloga po drugem odstavku 32. člena ZDen, torej zato, ker na zemljiščih stojijo objekti, ki niso v lasti upravičenke, pa vprašanje ničnosti pravnih poslov, s katerimi se je razpolagalo s temi zemljišči, ne vpliva na odločitev v zadevi in zato ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločitve prikrajšan za vrnitev premoženja v naravi niti z zatrjevano razliko med višino z upravno odločbo priznane odškodnine in tržno vrednostjo obravnavanih zemljišč.

11. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.