Jedro

Tožeča stranka je s predmetno tožbo ne glede na to, da je v tožbi navedla tudi, da jo vlaga zaradi molka organa, po vsebini tožbenih navedb in glede na postavljen tožbeni predlog, izpodbijala zakonitost odločbe o podelitvi koncesije, takšna tožba pa je prepozna.

Tudi če bi v obravnavanem primeru dejansko šlo za tožbo zaradi molka organa, tožeča stranka ni izkazala, da so zanjo izpolnjene procesne predpostavke po drugem in četrtem odstavku 28. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožeče stranke zavrglo kot prepozno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz jasnega in nedvoumnega tožbenega zahtevka in tožbenih navedb izhaja, da želi tožeča stranka s predmetno tožbo doseči spremembo odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Občine A., št. 40308/06/03-21 z dne 19. 4. 2004 (v nadaljevanju odločba o podelitvi koncesije), saj s tožbo predlaga izdajo ugotovitvene sodbe, s katero naj sodišče ugotovi, da navedena koncesija, dana tožeči stranki z navedeno odločbo, ne preneha z iztekom časa 31. 8. 2011, ampak traja še naprej. Tožba zoper odločbo o koncesiji je očitno prepozna, saj je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 nedvomno že potekel. Predlog stranke za izrek odločbe za nično pa je lahko predmet posebne odločbe v upravnem postopku, ni pa mogoče ničnosti odločbe uveljavljati neposredno v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, ki bi morala odločiti o njeni zahtevi za ugotovitev delne ničnosti koncesijske odločbe in v tem postopku ne napada neposredno koncesijske odločbe. Za tožbo zaradi molka so bili izpolnjeni tudi vsi pogoji po 28. členu ZUS-1. Predlagani izrek ni zahteva za spremembo koncesijske odločbe, ampak je predlog izreka nove upravne odločbe, izdane v postopku zaradi ugotovitve delne ničnosti koncesijske odločbe. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter da se ji povrnejo stroški postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s predmetno tožbo ne glede na to, da je v tožbi navedla tudi, da jo vlaga zaradi molka organa, po vsebini tožbenih navedb in glede na tožbeni predlog, izpodbijala zakonitost odločbe o podelitvi koncesije oziroma 3. točko njenega izreka. Takšna tožba, ki je bila vložena po izteku tridesetdnevnega roka od vročitve odločbe o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2004, vročene 21. 4. 2004, je glede na prvi odstavek 28. člena ZUS-1 prepozna.

6. Tožeča stranka je po vsebini v tožbi zatrjevala, da 3. točka izreka odločbe, ki določa, da se koncesija daje za določen čas sedmih let z možnostjo podaljšanja in lahko preneha v roku šestih mesecev po odpovedi, ni v skladu z Zakonom o lekarniški dejavnosti. S temi navedbami je izpodbijala materialnopravno pravilnost oziroma zakonitost navedene 3. točke odločbe o podelitvi koncesije, ob tem, da je v tožbenem predlogu sodišču predlagala, da razsodi: „Ugotovi se, da koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti, dana s strani tožene stranke tožeči stranki z odločbo, št. 40308/06/03-21 z dne 19. 4. 2004, ne preneha z iztekom časa 31. 8. 2011, ampak traja še naprej.“ Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga, pri čemer pa ni vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Glede na takšno strukturiranost in vsebino tožbenih navedb ter izrecnega tožbenega predloga je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje tožbo, ne glede na to, da je tožeča stranka v tožbi tudi navedla, da jo vlaga zaradi molka, pravilno štelo kot tožbo zoper odločbo o podelitvi koncesije.

7. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožeče stranke, da je tožbo vložila kot tožbo zaradi molka in da so bili zanjo izpolnjeni tudi vsi pogoji po 28. členu ZUS-1, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi, če bi v obravnavanem primeru dejansko šlo za tožbo zaradi molka organa, tožeča stranka ni izkazala, da so zanjo izpolnjene procesne predpostavke po drugem in četrtem odstavku 28. člena ZUS-1. Po navedenih določbah bi tožeča stranka za izpolnitev procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka morala izkazati, da je na drugostopenjski upravni organ (v obravnavanem primeru župana občine), vložila pritožbo zaradi molka organa prve stopnje (v obravnavanem primeru občinska uprava), oziroma zahtevo drugostopenjskemu organu, naj zaradi molka organa prve stopnje ta odloči in zahtevo drugostopenjskemu organu (županu občine), da odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Tožeča stranka pa je v obravnavanem primeru zatrjevala in izkazala le vložitev zahteve za odpravo pomanjkljivosti oziroma za izrek delne ničnosti, ki jo je naslovila na Občino A. in zahtevo za izdajo odločbe v nadaljnjem roku sedmih dni, ki jo je prav tako naslovila na Občino A. 8. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vloženo tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10. Ker tožeča stranka ni uspela s svojo pritožbo, mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 trpeti sama svoje stroške pritožbenega postopka.