Jedro

Tožba se nanaša na samo odločbo o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2004, kar izhaja tudi iz tožbenega predloga. Zato ni razloga, iz katerega bi bilo mogoče predmetno tožbo šteti za pravočasno in jo je sodišče v skladu z 2. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v okviru predhodnega preizkusa zavrglo kot prepozno.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožeči stranki z v uvodu navedeno odločbo podelila koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Občine Škofljica za določen čas sedmih let, z možnostjo podaljšanja. Po dokončnosti te odločbe pa mora koncesionar skleniti koncesijsko pogodbo z toženo stranko, s katero podrobneje uredita medsebojna razmerja. Izpodbijana odločba vsebuje tudi pravni pouk, da je zoper njo dopustna pritožba v roku 15 dni po vročitvi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila dne 19. 4. 2004 izdana izpodbijana odločba o podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti za določen čas sedmih let. Dne 24. 5. 2011 je tožnica poslala toženi stranki zahtevo za odpravo pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, saj je točka 3 izreka bila v nasprotju z Zakonom o lekarniški dejavnosti, dne 3. 6. 2011 pa je prejela obvestilo o poteku koncesije z dnem 31. 8. 2011, predhodno citirano zahtevo tožnice za odpravo pomanjkljivosti izpodbijane odločbe pa je štela za brezpredmetno. Obvestilo pa ne predstavlja upravnega akta, tako tožena stranka o zahtevi tožnice še vedno ni odločila, kar je v nasprotju z 1. odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanji ZUP). Po vložitvi pozivov tožnice so tako podani pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa po 28. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica nima več drugih pravnih sredstev, zato vlaga tožbo na podlagi 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi z 3. odstavkom 28. člena ZUS-1 in 2. alinejo 1. odstavka 33. člena ZUS-1. Tožba je pravočasna, saj je vložena v okviru 30 dnevnega roka, saj tožena stranka ni odločila o zahtevi za odpravo pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki jo je prejela tožena stranka dne 26. 5. 2011, dne 8. 7. 2008 je prejela zahtevo po izdaji popravljene odločbe, predmetna tožba pa je bila vložena dne 19. 7. 2011. Tožnici ostaja tako zgolj zadnje pravno sredstvo, to je uvedba postopka za ugotovitev delne ničnosti izpodbijane odločbe.

Tožnica navaja, da je bila tožena stranka seznanjena z mnenjem Lekarniške zbornice, da podelitev koncesije za lekarniško dejavnost za določen čas ni primerno glede na naravo dejavnosti. V nadaljevanju navaja potek sklepanja pogodbe o izvajanju koncesijske dejavnosti. Tožnica navaja določbe 1. člena, 2. člena7. člena, 8. člena in 18. člena Zakona o lekarniški dejavnosti. Glede na navedene določbe jasno izhaja, da je točka 3 izreka izpodbijane odločbe v nasprotju z citiranimi zakonskimi določbami in jo je zato potrebno v točki 3 izreka spremeniti. V skladu z navedenim tožnica sodišču predlaga, da naj ugotovi, da koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti, ki jo je tožena stranka podelila z izpodbijano odločbo ne preneha z iztekom časa 31. 8. 2011, marveč traja še naprej in tožnici prisodi tudi povrnitev vseh stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 28. člena ZUS-1 je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Po 2. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prepozno.

Iz jasnega in nedvoumnega tožbenega zahtevka in iz tožbenih navedb izhaja, da želi tožeča stranka doseči spremembo odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Občine Škofljica, št. ..., ki je bila izdana dne 19. 4. 2004. S tožbo namreč sodišču predlaga izdajo ugotovitvene sodbe, s katero naj sodišče ugotovi, da se koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti dana s strani tožene stranke tožeči stranki z odločbo št. ... z dne 19. 4. 2004 ne preneha z iztekom časa 31. 8. 2011, ampak traja še naprej. Na podlagi te odločbe je bila sklenjena pogodba o koncesiji št. 1/04 z dne 16. 6. 2004, ki kot koncesionarja opredeljuje tožečo stranko, kar pomeni, da je bil postopek za podelitev koncesije najkasneje do tega datuma končan. Tožeča stranka pa ne navaja, da bi bila po izpodbijani odločbi v tem postopku izdana še kakšna druga odločba. Tako je 30 dnevni rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo po 1. odstavku 28. člena ZUS-1 je po presoji sodišča nedvomno že potekel. Ugovor tožnice, da je tožba pravočasna, saj je vložena v okviru 30 dnevnega roka, ker tožena stranka ni odločila o zahtevi za odpravo pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki jo je prejela tožena stranka dne 26. 5. 2011, dne 8. 7. 2008 je prejela zahtevo po izdaji popravljene odločbe in je tako predmetna tožba vložena dne 19. 7. 2011, pravočasna pa je po presoji sodišča neutemeljen. Tožeča stranka sicer meni, da je ta rok pričel teči z vročitvijo obvestila o poteku koncesijske in najemne pogodbe z dne 3. 6. 2011 oz. od prejema zahteve za popravo izpodbijane odločbe, vendar je takšno stališče po mnenju sodišča brez podlage. Obvestilo v ničemer ne spreminja odločbe o podelitvi koncesije, oziroma ne posega v pravni položaj, ki ga je tožeča stranka pridobila na podlagi te pogodbe. Obvestilo se tudi nanaša zgolj na koncesijsko (in najemno) pogodbo in ne na odločbo o podelitvi koncesije. Tožeča stranka pa z predmetno tožbo zahteva izdajo ugotovitvene sodbe, ki bi vsebinsko pomenila spremembo odločbe o podelitvi koncesije, ki je bila izdana dne 19. 4. 2004. Tožba je vložena prepozno.

V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki v tožbi ugovarja delno ničnost izreka obravnavane odločbe (ki opredeljuje rok trajanja koncesije) sodišče dodaja, da je predlog stranke za izrek odločbe za nično lahko predmet posebne odločbe v upravnem postopku (280. člen ZUP), ni pa mogoče ničnosti odločbe uveljavljati neposredno v upravnem sporu. Predmetna tožba pa se nanaša na samo odločbo o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2004, saj tožnica v citirani tožbi sodišču eksplicitno predlaga, da naj sodišče ugotovi, da koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti, ki jo je tožena stranka podelila z izpodbijano odločbo ne preneha z iztekom časa 31. 8. 2011, marveč traja še naprej.

Tudi s tega stališča ni razloga, iz katerega bi bilo mogoče predmetno tožbo šteti za pravočasno, zato jo je sodišče v skladu z 2. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v okviru predhodnega preizkusa zavrglo kot prepozno.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.