Jedro

S strani tožeče stranke izročena izbrisna pobotnica, ki je vsebovala izjavo o plačilu dolga ter veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, je notarki ne le omogočala, temveč celo terjala takojšnjo vložitev predloga za izbris hipoteke oziroma njeno izročitev dolžniku. Iz dejanskih ugotovitev sodišč namreč tudi izhaja, da izbrisna pobotnica ni bila izročena toženi stranki v hrambo, da bi jo morala torej zgolj hraniti, ne pa tudi izročiti dolžniku oziroma predlagati izbris hipoteke. Zato je sklicevanje revidentke na določbe ZN, ki urejajo prevzem, hranitev, popis ter samo hrambo listin in opredeljujejo poklicno skrbnost notarja ter odškodninsko odgovornost pri opravljanju notarske dejavnosti, ter na določbe OZ v delu, ki urejajo skrbnost pri izvrševanju naročila s strani prevzemnika naročila, v konkretnem primeru neutemeljeno.

Kršitev načela proste presoje dokazov je podana, če ni upoštevan metodološki napotek iz citiranega določila 8. člena ZPP, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Pri tem pa ni nujno, da sodišče izvede prav vse predlagane dokaze, predvsem ne v primerih, ko ugotovi, da vseh ni mogoče ali celo dopustno izvesti ali pa jih ni potrebno izvesti, ker je neko pravno odločilno dejstvo dokazano že na podlagi do tedaj izvedenih dokazov.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje nista obremenjeni s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne vsebujeta nasprotja med povzemanjem listin ter zapisnikov o izpovedbi prič in strank ter samo vsebino teh listin in zapisnikov. Revidentkin očitek tako prikriva le v revizijskem postopku nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 4.077,72 EUR, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 336.457,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 4.778,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo. Predlaga, naj se reviziji ugodi, sodbo drugostopenjskega v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in odloči o stroških postopka, podredno pa, naj se reviziji ugodi, razveljavi sodbi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom. Predlaga tudi, da revizijsko sodišče izvede manjkajoče dokaze zaradi storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da so glede odločilnih dejstev nasprotja med navedbami in obrazložitvijo drugostopenjskega sodišča in zapisniki ter vsebinami podanih izjav in listinskih dokazov in nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih, ki so nejasna in med seboj v nasprotju glede na listinske in ostale dokaze, izvedene med pravdnim postopkom. Storjena je relativna bistvena kršitev določb ZPP, ker se sodišči nista opredelili do okoliščine in dokaznega bremena glede predložitve kupoprodajnih pogodb in potrdil o plačilu, za katere je bila pozvana k predložitvi tožena stranka. Protispisna je navedba drugostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka sprejela sporno izbrisno pobotnico. Ves čas pa se je predvsem z zaslišanjem strank in prič dokazovalo, da je tožena stranka ne le vedela in pristala na dogovor, temveč pobotnico sprejela v svoji pisarni in se je na njeni podlagi izvedel izbris hipoteke, po drugi strani pa ne izkaže, kako je z njo ravnala. Čeprav je bila opravljena notarska hramba, mora notar, kot oseba vredna javnega zaupanja in s tem podvržena večji profesionalni skrbnosti, z vsako prejeto listino ravnati skrbno, previdno, napraviti uradni zaznamek ali popis listine. Tega ni storila, kar sodišče spregleda in zavzame materialnopravno zmotno stališče, da tega ni bila dolžna storiti, kar je v nasprotju z določili Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in načeli obligacijskega prava. Tožena stranka je nadalje protislovno zatrjevala, da s predmetnim dogovorom in izbrisno pobotnico ni bila seznanjena; to pomeni, da je njeno ravnanje nedopustno, škodljivo in nestrokovno, saj notar listine neznane osebe ne vzame kar tako in ne opravi na njeni podlagi izbrisa hipoteke, saj niti ne ve v čigavem interesu in na podlagi čigavega pooblastila ter komu bo za svojo storitev izstavil račun. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da notar ni dolžan preverjati kavzalnega pravnega posla, na katerem izbrisna pobotnica kot akcesorni pravni posel in akt razpolaganja temelji, temveč naj bi bilo dovolj dejstvo izbrisne pobotnice, ki naj bi dokazovala poplačilo dolga. Prav to pa je bistveni del preverjanja verodostojnosti in resničnosti izbrisne pobotnice. Vse to dokazuje neresničnost navedb notarke o nepoznavanju dogovora, nepravilnost ravnanja sodišča in dokazanost tožbenih navedb tožeče stranke. Sodišči se nadalje nista opredelili in dokazno ocenili vseh dokaznih predlogov tožeče stranke oziroma sta jih pavšalno in neobrazloženo kot nepotrebne zavrnili. Predlagana dokaza z zaslišanjem J. V. in odvetnika A. M. pa sta pravno pomembna. Neresnična in neutemeljena je obrazložitev sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila razlogov za zaslišanje A. M. na zadnji obravnavi, ko pa jih je jasno opredelila zaradi preverjanja verodostojnosti izpovedb zaslišanja notarke, ki so bile v nasprotju z navedbami tožeče stranke glede okoliščine, da je A. M. bil pri notarki, kjer pa v resnici nikoli ni bil; zaslišanja J. V. pa ni bilo treba ponavljati, saj je ta predlog tožeča stranka jasno podala, na zadnji obravnavi pa je sodišče navedlo le, da se je priča opravičila, ne da bi pojasnilo ali obrazložilo svojega nadaljnjega ravnanja, predvsem pa bi moralo zaslišati pričo, njeno morebitno nadaljnjo nedosegljivost sodišču pa ustrezno presojati. Že listinski dokazi, predvsem elektronska pošta, dokazujejo nasprotno od tega, kar je izpovedovala tožena stranka v zvezi z nepoznavanjem dogovora; nasprotno bi lahko potrdili tudi priči. Ker ju sodišče ni zaslišalo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je oziroma je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Tožeča stranka je določno, konkretno, primerno in pravočasno opredelila, kaj dokazuje z zaslišanjem obeh prič. Sodišče se glede teh predlaganih dokazov vsebinsko ne opredeli, temveč preprosto odvzame možnost dokazovanja. Nerazumna in nepodprta je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 7 spodaj in 8 zgoraj ter sodišča druge stopnje na strani 4, 5 in 6, da iz elektronskega sporočila J. V. z dne 29. 5. 2008 in ostalih listinskih dokazov ne izhaja, da je bila notarka seznanjena z Dogovorom o plačilu denarnih obveznosti. Sprašuje se, kako je lahko notarka neznano listino brez pooblastila in navodila uporabila in izvedla izbris hipoteke, za katero neznano stranko je to storila, komu je izstavila račun za opravljeno storitev in kako je sploh prišla listina do nje. Sodišče ni zaslišalo odvetnika M., ki bi lahko ovrgel njene navedbe, da ji je izročil listino. Sprašuje se tudi, zakaj ob sprejemu listine ni napravila uradnega zaznamka, zakaj ni sodišču predložila listin, oziroma kje je zabeležka, ki jo omenja. Sklicuje se tudi na določbo 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, natančno in konkretno obrazložiti, zakaj dokaza sodišče ne bo izvedlo, in sicer toliko bolj, če ena od strank vztraja pri izvedbi dokaza, za katerega šteje, da je ključni oziroma eden od najpomembnejših za utemeljevanje njenih trditev ter posledično ugotovitve pravilnega in popolnega dejanskega stanja. Sodišče je res samostojno pri presoji, katera dejstva šteje za dokazana in kateri dokazi naj se izvedejo, vendar iz temeljnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temeljnih načel civilnega prava kot tudi iz sodne prakse izhaja, da je dolžno popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje, kar posredno kaže na potrebo po ugotavljanju materialne resnice. Sodišče mora utemeljeno obrazložiti, zakaj dokazov ni izvedlo in ne le posplošeno navesti, da niso pomembni za odločitev. Ni pravilna obrazložitev sodišča, da so odločilna dejstva nesporna. Storjena je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi glede odločilnih dejstev niso jasni. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker našteta dejstva niso dejansko presojena. Nepravilno je stališče, da navedenih dejstev preprosto ni, zato so kršena temeljna načela obligacijskega prava in pravdnega postopka, in sicer načelo kontradiktornosti, vsestranskega razčiščevanja in ugotavljanja dejanskega stanja oziroma materialne resnice in določila 243. do 254. člena ZPP. Tožena stranka bi morala preveriti, ali so varovani vsi interesi iz temeljnega posla, iz katerega izvira izbrisna pobotnica. Tudi predstavnik družbe Z., d.o.o., je na zaslišanju povedal, da je obveznost izpolnil, kar nadalje dokazuje veljavnost dogovora, saj obličnost ni pogoj za veljavnost posla v spornem primeru. Treba bi bilo upoštevati teorijo realizacije. Dokazan je obstoj dejanskega pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko oziroma zavezo tožene stranke, da bo kot posredna udeleženka predmetnega dogovora po preveritvi dejanskega plačila po prejetju izbrisne pobotnice opravila vknjižbo izbrisa hipoteke. Neutemeljena je navedba sodišča na strani 9, da dogovor ni veljaven, ker ga naj ne bi podpisala družba Z., d.o.o., ko pa je njen predstavnik na glavni obravnavi izjavil, da je obveznost prevzel in jo tudi izpolnil, in da so tudi vsi ostali udeleženci izvedli vsa bistvena določila dogovora. Zato dogovor velja, nanj pa je vezana akcesorna izbrisna pobotnica. Notarka izbrisa ne bi smela opraviti, ne da bi preverila vsebine pobotnice, ter od koga in zakaj je dobila izbrisno pobotnico; da uradni zaznamek ni zapisan, le dokazuje, da je vsebino posla poznala. Pisnost ni določena kot obličnost ad valorem, temveč kot forma ad probationem. Nadalje obširno opisuje historiat sklenitve dogovora in poudarja, da za izvedbo vknjižbe izbrisa hipoteke ni imela pisnega pooblastila v skladu z določili 766. do 787. člena OZ. Brez dokaza in potrdila o poplačilu terjatve dolžnika J. V. mu je izročila pobotnico za poplačilo dolga tožeče stranke in opravila izbris hipoteke, pa čeprav ta dolga ni poravnal. Ni preverila plačila dolga, temveč je kar dolžniku izročila pobotnico in opravila izbris hipoteke, na podlagi katere je tožeča stranka izgubila zavarovanje na zastavljenih nepremičninah, ki sta jih dolžnika Z. in J. V. dala v zavarovanje dolga v korist tožeče stranke. Na ta način je z opustitvijo svoje dolžnosti najboljšega strokovnjaka kot notarka in nosilka javnih pooblastil ter oseba, vredna javnega zaupanja v smislu ZN, s protipravnim dejanjem, ki je v vzročni zvezi z nastalo zatrjevano škodo, povzročila tožeči stranki škodo in jo je v skladu z določil OZ dolžna povrniti. Kršeno je določilo 2. člena ZN. Kršeno je tudi določilo 59. v zvezi s 6. členom ZN, po katerem je tožeči stranki s kršitvijo pooblastil in dolžnosti nastala škoda. Morala bi izbrisno pobotnico zgolj evidentirati in jo shraniti na primeren način, s potrdilom in z zapisnikom o njenem obstoju, v skladu z določbama 86. in 87. člena ZN, in z njo ravnati po določilih dogovora oziroma če je že ni želela sprejeti, pa vrniti imetniku in lastniku, ne pa je izročiti tretjemu, očitno nedobrovernemu dolžniku, ki za sprejem pobotnice ni izkazal pogojev. Toženi stranki je listino s priporočenim pismom posredovala tožeča stranka dne 13. 6. 2008, in nato še dne 8. 8. 2008 Dogovor o poplačilu obveznosti (predstavnik tožeče stranke je na naroku povedal, da ga je tožena stranka po telefonu poklicala in ga prosila, potem ko je že zdavnaj imela dogovor, da ga še enkrat posreduje, ker ga je nekam založila), na podlagi česar bi morala v skladu z določbo 87. člena ZN opraviti hrambo oziroma stranko pozvati na izpolnitev dodatnih zahtev, ali obrazložitev zahteve in navodila za ravnanje s takšno listino, če ji kljub več kot očitno jasno in konkretno podani zahtevi za deponiranje listine, ni bilo znano, kaj z njo storiti. Notar mora na podlagi določb 93. člena ZN listino hraniti, urejeno po zaporedju vpisov v poslovne knjige, na varnem mestu v svoji pisarni ali v bančnem sefu, ločeno od drugih spisov. Kršen je tudi kodeks Notarske zbornice ter podano kaznivo dejanje goljufije. S kršitvijo navedenih določil ZN je tožeči stranki nastala škoda, saj dolg ni bil poravnan. Skupna vrednost vseh plačil znaša 552.533,15 EUR, kar upoštevaje skupni dolg v višini 889.501,00 EUR predstavlja razliko v višini 336.467,85 EUR, ki predstavlja neplačani del dolga, ki pa do 18. 6. 2008 ni bil plačan. Tudi ni bila izdana zamudna sodba, čeprav so bili za to podani razlogi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navajala le, da ne razume, kaj tožeča stranka zahteva, da ima veliko težavo identificirati pravni problem ter da je tožba nerazumljiva. To pa v skladu z določbami 278. in 277. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 108. člena ZPP narekuje izdajo zamudne sodbe. Odgovor bi moral biti obrazložen na način, da iz obrazložitve izhaja nasprotovanje zahtevku. Zgolj zapis, da stranka prereka navedbe tožeče stranke, ali da nasprotuje zahtevku, ni in ne more biti obrazložen odgovor na tožbo. Tožeča stranka je namreč svoj zahtevek konkretno in določno utemeljila. Treba bi bilo takoj zavreči odgovor na tožbo glede na določbo drugega odstavka 108. člena ZPP. Gre za vlogo, ki v skladu z določbo 278. člena ZPP ne vsebuje obrazložitve in substanciranega ugovora zoper tožbene navedbe tožeče stranke v sklepčnem tožbenem zahtevku. Odgovor na tožbo bi moral biti ocenjen kot neobrazložen in nevložen. Če pa sodišče, kljub pogojem iz 108. člena ZPP odgovora ne zavrže, je treba v skladu z določbo 278. člena ZPP izdati zamudno sodbo.

4. Tožeča stranka je že po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev revizije – dne 6. 3. 2014 vložila še dopolnitev revizije.(1)

5. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Poudarja, da gre zgolj za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožena stranka – notarka ni prejela izbrisne pobotnice v hrambo, temveč ji jo je zaradi njene realizacije – izročitve dolžniku in izbrisa hipoteke na dolžnikovi nepremičnini – izročil pooblaščenec tožeče stranke. Spornega Dogovora o poplačilu obveznosti, ki naj bi toženi stranki prepovedoval očitano ji ravnanje, pa tedaj ni prejela in z njim še ni bila seznanjena. Že zgolj zato, ne da bi se bilo treba sodiščema ukvarjati še z veljavnostjo omenjenega dogovora oziroma spornim dejstvom, ali je bil navedeni dogovor med pogodbenimi strankami sploh sklenjen, sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno zaključujeta, da iz omenjenega dogovora ne izhaja kakšna obveznost, ki bi zavezovala toženo stranko v trenutku prejema izbrisne pobotnice, ter ji nalagala posebno skrbnost oziroma dodatno preverjanje izpolnitve dolžnikove obveznosti, ter tako posledično ni izkazano njej očitano protipravno (neskrbno) ravnanje. S strani tožeče stranke izročena izbrisna pobotnica, ki je vsebovala izjavo o plačilu dolga (da se izdaja zaradi poplačila dolga) ter veljavno (nepogojno in overjeno) zemljiškoknjižno dovolilo, ji je ne le omogočala, temveč celo terjala takojšnjo vložitev predloga za izbris hipoteke oziroma njeno izročitev dolžniku.(2) Iz dejanskih ugotovitev sodišč namreč tudi izhaja, da izbrisna pobotnica ni bila izročena toženi stranki v hrambo, da bi jo morala torej zgolj hraniti, ne pa tudi izročiti dolžniku oziroma predlagati izbris hipoteke. Zato je sklicevanje revidentke na določbe ZN, ki urejajo prevzem, hranitev, popis ter samo hrambo listin(3) in opredeljujejo poklicno skrbnost notarja ter odškodninsko odgovornost pri opravljanju notarske dejavnosti(4), ter na določbe OZ v delu, ki urejajo skrbnost pri izvrševanju naročila s strani prevzemnika naročila, v konkretnem primeru neutemeljeno.(5) Na opisane dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki, kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov revizijske odločbe, tudi niso obremenjene z očitanimi procesnimi kršitvami, je bilo torej materialno pravo v izpodbijanih sodbah pravilno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je prav tako pravilno zavrnilo vse pritožbene procesne očitke, najprej tistega o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (kršitev pravil formalne dokazne ocene, ki temelji na načelu proste presoje dokazov), kot smiselno tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (vsebinsko zatrjevanje, da je bilo tožeči stranki onemogočeno obravnavanje njenih dokaznih predlogov). Kršitev načela proste presoje dokazov je podana, če ni upoštevan metodološki napotek iz citiranega določila 8. člena ZPP, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Pri tem pa ni nujno, da sodišče izvede prav vse predlagane dokaze, predvsem ne v primerih, ko ugotovi, da vseh ni mogoče ali celo dopustno izvesti ali pa jih ni potrebno izvesti, ker je neko pravno odločilno dejstvo dokazano že na podlagi do tedaj izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo in ocenilo predlagane dokaze, kot neutemeljena pa je zavrnilo zgolj dokazna predloga z zaslišanjem odvetnika A. M. in J. V., pri čemer sta bila zavrnjena dokazna predloga razumno obrazložena. Predlog za zaslišanje A. M. je bil glede na določbo 286. člena ZPP prepozen, podan že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, šele na zadnji glavni obravnavi, tožeča stranka pa ni obrazložila zamude z navedbo opravičljivih razlogov. Njeno pojasnjevanje, da je želela počakati s predlaganjem tega dokaza do seznanitve z vsebino izpovedovanja zaslišane tožene stranke, ne predstavlja takšnega razloga, temveč gre zgolj za nepotrebno taktiziranje ter podaljševanje pravdnega postopka in s tem tudi za nedopusten poseg v načelo hitrosti postopka oziroma procesne ekonomije. Izpodbijana procesna ugotovitev o nastopu prekluzije pri predlaganju dokazov (najkasneje še na prvem naroku za glavno obravnavo) je torej pravilna. Zaslišanje priče J. V. pa je bilo, po prav tako ustrezni razlagi prvostopnega in drugostopnega sodišča, nepotrebno, saj so bile okoliščine, o katerih bi izpovedovala ta priča (seznanitev tožene stranke z omenjenim dogovorom), nedvoumno razvidne že iz v dokaznem postopku vpogledane listinske dokumentacije, torej je bila ta pravno odločilna okoliščina ugotovljena na objektiviziran način in dopolnilnega dokaznega preverjanja ni zahtevala.

9. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno zavrnilo pritožbeni očitek, da tožena stranka, kljub pozivu sodišča, ni predložila kupoprodajne pogodbe in potrdila o plačilu in da sodišče te opustitve ni presojalo. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je bilo toženi stranki naloženo, da vloži listine, ki jih je na naroku predložila le na vpogled, to pa je bil sklep Notarske zbornice in sklep o zavrženju kazenske ovadbe in ne kupoprodajna pogodba in dokazilo o plačilu. Sodišču torej ni bilo treba presojati opustitve predložitve zatrjevanih listin, tudi če bi bile sploh pomembne za dokazno presojo. Zato ni storjena bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 227. člena ZPP (neizpodbojna domneva o dokazanosti dejstev, če k predložitvi pozvana pravdna stranka ne izpolni edicijske dolžnosti – ne predloži listine, ki se nahaja pri njej).

10. Prav tako ni izkazan revizijski očitek o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj imata obe sodbi zadostne in jasne ter neprotislovne razloge, ki omogočajo njun preizkus.

11. Sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi nista obremenjeni s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne vsebujeta nasprotja med povzemanjem listin ter zapisnikov o izpovedbi prič in strank ter samo vsebino teh listin in zapisnikov. Revidentkin očitek tako prikriva le v revizijskem postopku nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitana procesna kršitev je namreč lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino; v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče, kot v predmetni zadevi, na določen način, tudi v povezavi še z drugimi dokazi (lahko celo tudi zmotno), dokazno interpretira listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih (bodisi da na njihovi podlagi ugotovi drugačna dejstva, ki iz njih izhajajo bodisi da sploh ne ugotovi dejstev, ki jih listine in izpovedbe prikazujejo), ne da bi pred tem napačno preneslo v razloge sama besedila listin ter izpovedbe zaslišanih in jih nato posledično napačno vrednostno ocenjevalo.(6) Omenjenega besedilnega nasprotja oziroma napak v citiranju vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah zaslišanih pa tudi revidentka ne zatrjuje, temveč dejansko v revizijskem postopku, upoštevaje določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, nedopustno izpodbija dejstveno oceno sodišč prve in druge stopnje (torej podaja kritiko dokaznega vrednotenja), ko v bistvenem očita, da dokazni zaključki sodišč ne izhajajo iz predloženih oziroma dokazno ocenjenih listin in izpovedb zaslišanih. Tudi ostale zgoraj povzete revizijske navedbe, ki izpodbijajo dokazno presojo toženkinih izpovedb in oceno listinskih dokazov – tudi v reviziji predstavljenega – matematičnega izračuna plačanih obveznosti ter njihovega neplačanega preostanka, ter terjajo celo izvajanje dokazov pred revizijskim sodiščem in „vsestransko razčiščevanje in ugotavljanje dejanskega stanja oziroma materialne resnice ob upoštevanju določb 243. do 254. člena ZPP“, so nedopustno dejanske narave (citirani tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob povedanem torej tudi nista bila spregledana obravnavana dokazna predloga, kot še poskuša prikazati revidentka. Zato tudi druge navedene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

12. Končno tudi ni utemeljen revizijski očitek, da bi morala biti izdana zamudna sodba. Tožeča stranka ne zatrjuje niti tega, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala tožbenemu zahtevku, kar bi šele omogočalo izdajo zamudne sodbe, temveč prav nasprotno – pravilno povzema takšen zapis iz odgovora na tožbo.(7) Iz vsebine odgovora na tožbo pa celo izhaja, da je v njem tožena stranka ne le zgolj skopo navedla, da nasprotuje tožbenemu zahtevku, temveč ga je tudi substancirano obrazložila. Zato je procesno neutemeljeno tudi revidentkino zavzemanje za zavrženje odgovora na tožbo na podlagi 108. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 318. člena ZPP torej že prima facie ni storjena.

13. Navedb dopolnitve revizije revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj je, kot že pojasnjeno, dopolnitev revizije vložena po izteku roka za vložitev revizije, torej prepozno.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki je v revizijskem postopku propadla, mora plačati toženi stranki njene stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Natančnejša odmera stroškov odgovora na revizijo je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v odgovoru na revizijo.

Op. št. (1): Sodba sodišča druge stopnje je bila tožeči stranki vročena dne 5. 9. 2013 (glej vročilnico na list. štev. 136).

Op. št. (2): Pobotnico ureja določba 296. člena OZ. Pobotnica sicer ni javna listina, ki bi dokazovala resničnost tistega, kar se v njej navaja. Je zapis izjave, s katero upnik priznava, da je dolžnik izpolnil svojo obveznost; njena funkcija je dokazna: z izstavitvijo pobotnice pridobi dolžnik zanesljiv dokaz, da je obveznost do upnika izpolnil (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2008 z dne 26. 2. 2009).

Primerjaj podobno tudi v teoriji: N. Plavšak, v N. Plavšak in soavtorji: „Obligacijski zakonik (splošni del), druga knjiga“, Gospodarski vestnik, Založba Ljubljana 2003, str. 351. Op. št. (3): 2., 58., 59., 86., 87. in 93. člen ZN.

Op. št. (4): 6. člen ZN.

Op. št. (5): Členi 766 in naslednji OZ.

Op. št. (6): Glej tudi v J. Zobec v L. Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen), GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. “...Protispisnost je napaka tehnične narave – gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“.

Glej v sodni praksi na primer: Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 13/2014 z dne 24. 9. 2015. Op. št. (7): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 682/2008 z dne 8. 10. 2010, v kateri je zavzeto stališče, da zadostuje, da tožena stranka v odgovoru na tožbo zgolj navede, da nasprotuje tožbenemu zahtevku. Poudarjeno je, da „.. Ni sprejemljivo stališče, za katerega se zavzema tožnik, da ni mogoče šteti za obrazložen odgovor tistega, v katerem toženec ni substancirano ugovarjal posameznim navedbam v tožbi. Takšno stališče bi pretirano poseglo v pravice tožene stranke, ki je v pouku ob vročitvi tožbe opozorjena zgolj na to, da mora iz odgovora na tožbo izhajati, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Poleg tega bi sodišču naložilo, da tej fazi postopka presoja ne le, ali iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka nasprotuje zahtevku, temveč tudi ali navaja pravno relevantna dejstva, ki lahko privedejo do zavrnitve zahtevka. Ta presoja pa se izvaja kasneje v postopku, ko sodišče glede na trditve in dokaze posamezne stranke presoja, ali iz (ne)dokazanih dejstev izhaja (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka....“.