Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da toženka ob prejemu izbrisne pobotnice ni bila seznanjena z Dogovorom in da ji izbrisna pobotnica ni bila dana v hrambo v smislu 87. člena ZN, je pravilen zaključek, da ravnanje toženke, ki je izbrisno pobotnico posredovala zemljiški knjigi, ni bilo protipravno in da odškodninska odgovornost toženke že zato ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 336.467,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 5. 8. 2008 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 4.778,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka in tečejo do plačila (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in navedla, da se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke oziroma je dokazne predloge pavšalno in neobrazloženo kot nepotrebne zavrnilo. Kot bistvena sta bila predlagana dokaza z zaslišanjem JV in odvetnika AM. Neresnična in neutemeljena je navedba sodišča na 4. strani sodbe in sicer, da tožnik ni pojasnil razlogov za zaslišanje AM. Razlogov za zaslišanje JV pa ni treba ponavljati, predlog je bil jasno podan. Na zadnji obravnavi pa je sodišče navedlo le, da se je priča JV opravičila in da ne more pristopiti. S tem je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je in je lahko vplivalo (popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje) in zakonitost končne odločbe v tem pravdnem postopku. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da tožena stranka ni predložila kupoprodajnih pogodb in potrdil o plačilu, čeprav je bila k temu pozvana na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče bi moralo presoditi, kaj takšna opustitev postopkovno pomeni. Sodišče ni ocenilo izpovedbe NAK, ki je povedal, da mu je tožena stranka telefonirala, če ji lahko po tem ko je že zdavnaj imela dogovor, le tega posreduje še enkrat, ker ga je založila. To dokazuje okoliščino vedenja o dogovoru in da ga je notarka imela. Pritožba nadalje izpostavlja protislovne navedbe sodišča, da notarka kot oseba vredna javnega zaupanja in s tem odgovorna za posebno obliko strokovne odgovornosti profesionalnega strokovnjaka, ni dolžna preverjati kavzalnega pravnega posla, na katerem izbrisna pobotnica kot akcesorni posel in akt razpolaganja mora temeljiti, ampak je dovolj dejstvo izbrisne pobotnice, ki naj bi dokazovala poplačilo dolga, kar je ne le pravno, ampak tudi povsem življenjsko neutemeljeno. Povsem nerazumna in z ničemer podprta je obrazložitev sodišča, da iz elektronskega sporočila JV z dne 29.5.2008 in ostalih listinskih dokazov ne izhaja, da je bila več kot očitno notarka seznanjena z dogovorom o plačilu denarnih obveznosti in to ne le, kot skuša neresnično navesti, šele po izvedbi in vknjižbi izbrisne pobotnice, ampak že pred tem. S tem, ko je sodišče kot edini dokaz upoštevalo izpovedbo notarke in tožeči stranki onemogočilo izvajanje nasprotnih dokazov, je tožeči stranki odvzelo zakonsko možnost dokazovanja svojih trditev in s tem storilo bistveno kršitev pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zagotovo tudi ne drži obrazložitev sodišča, da so odločilna dejstva nesporna, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi bilo tega spora in je s tem sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je glede odločilnih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo, ker vseh navedenih dejstev dejansko ni presojalo, ampak je ravnalo stihijsko tako, da se je postavilo na stališče, da navedenih dejstev tožeče stranke preprosto ni. Dokazi in dejstva v tem postopku utemeljujejo in dokazujejo obstoj dejanskega pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko oziroma zavezo tožene stranke, da bo kot posredna udeleženka in notarka predmetnega dogovora po preveritvi dejanskega plačila po prejetju izbrisne pobotnice opravila vknjižbo izbrisane hipoteke. Neutemeljena je navedba sodišča, da dogovor ni veljaven, ker ga naj ne bi podpisal predstavnik družbe ZAPA, ki pa je na glavni obravnavi izjavil, da so vsi udeleženci izvedli in opravili vse bistvene določbe pogodbe, torej v skladu s teorijo realizacije takšen dogovor velja. V nadaljevanju pritožnica zaradi podrobnejše razjasnitve dejanskega stanja, materialnopravnih obveznosti in strokovne odgovornosti ravnanja notarke ponavlja v postopku že podane navedbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej višje sodišče ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje ni štelo odločilnih dejstev za nesporna, ampak jih je najprej pravilno opredelilo (točka 10 obrazložitve), nato pa zaradi njihovega dokazovanja (ker so bila sporna) izvedlo vse potrebne in pravočasno predlagane dokaze in jih tudi skrbno in prepričljivo ocenilo.

6. V tej pravdi tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine v višini 336.467,85 EUR, ker toženka (notarka) ni preverila dejanskega plačila terjatve pred izročitvijo izbrisne pobotnice tožnikovemu dolžniku JV. Njena obveznost preverjanja plačila naj bi izhajala iz Dogovora o poplačilu obveznosti (brez datuma; v nadaljevanju Dogovor), ki je bil sklenjen med tožnikom, NK, C d.o.o., J in ZV, V d.o.o. ter Z, d.o.o.. V točki „Tretjič“ Dogovora je določeno, da bo družba N. d.o.o. v najkrajšem možnem času po sklenitvi in podpisu tega dogovora predložila notarki izbrisno pobotnico N. d.o.o. kot zastavnega upnika ter pismo o nameri izbrisa hipoteke banke d.d. kot zastavnega upnika, ki sta vpisani pri nepremičninah J in ZV. Notarka bi morala potrditvah tožnika v skladu z navedeno točko dogovora (šele) po potrditvi plačila dogovorjenih obveznosti izročiti izbrisno pobotnico N. d.o.o. JV. Toženka je trdila, da je prejela tožnikovo izbrisno pobotnico v juniju 2008 in da ji ni bila nikoli izročena v hrambo v smislu 87. člena Zakona o notariatu (ZN) in da z Dogovorom ni bila pravočasno seznanjena.

7. Pravilna je opredelitev sodišča prve stopnje, da se v konkretnem primeru zatrjuje krivdna odgovornost toženke. 6. člen ZN določa krivdno odgovornost notarja in sicer notar odgovarja stranki za škodo, povzročeno s kršitvijo dolžnosti ali pooblastil določenih s tem zakonom. Po splošni določbi 131. člena Obligacijskega zakonika pa je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost toženke morajo obstajati vsi štirje splošni pogoji civilnega delikta.

8. Protipravnost ravnanja toženke je tožnik utemeljeval s trditvami, da je notarka kljub izrecnim pogodbenim določilom Dogovora brez dokazila in potrdila o poplačilu tožnikove terjatve JV (tožnikovemu dolžniku) izročila pobotnico za poplačilo dolga družbe N. d.o.o., čeprav tega dolga nikoli ni poravnal. Tožnik višino škode enači z zneskom dolga JV, ki je zaradi prej navedenega ravnanja notarke ostal neplačan. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno in že zato tožbeni zahtevek zavrnilo, višje sodišče pa se s tem zaključkom strinja.

9. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede spornega dejstva, ali je bila toženka že pred prejemom izbrisne pobotnice seznanjena z Dogovorom, ki določa tudi njeno obveznost predhodnega preverjanja, ali je terjatev tožnika res plačana. Pritožbeni očitki o nepopolni dokazni oceni in o „stihijskem“ ravnanju sodišča prve stopnje so neutemeljeni. Dokazna ocena ustreza vsem metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ocenilo vsak dokaz posebej in vse izvedene dokaze skupaj in odločitev tudi prepričljivo obrazložilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje le pavšalno in neobrazloženo zavrnilo kot nepotreben dokaz z zaslišanjem odvetnika AM in JV. Sodišče prve stopnje je navedlo izčrpne razloge (točka 6 obrazložitve), zakaj je štelo, da je bil predloga za zaslišanje AM prepozen glede na določbo 286. člena ZPP, zaslišanje JV pa nepotrebno. Ker se višje sodišče z njimi v celoti strinja, jih ne bo ponavljalo in se nanje le sklicuje. Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja, da toženka kljub pozivu sodišča ni predložila kupoprodajnih pogodb in potrdil o plačilu in da sodišče te opustitve ni presojalo. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo (list. št. 76) izhaja, da je bilo toženki naloženo, da vloži listine, ki jih je na naroku predložila le na vpogled, to pa je bil sklep Notarske zbornice in sklep o zavrženju kazenske ovadbe in ne kupoprodajne pogodbe in dokazila o plačilu. Sodišču torej ni bilo treba presojati nobenih opustitev predložitve listin. Brez podlage v spisu je tudi pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe NAK, ki naj bi med zaslišanjem povedal, da mu je notarka telefonirala in ga prosila, če ji lahko Dogovor ponovno posreduje, ker ga je nekam založila. Navedeno iz zapisnika o zaslišanju (list. št. 90) ni razvidno, ampak je predstavnik tožnika povedal le, da je notarki 8.8.2008 poslal po faksu Dogovor, ker ga je za to prosila po telefonu, ne pa, da ga je že prej imela. Višje sodišče se nadalje strinja tudi z dokazno oceno listin, s katerimi je tožnik dokazoval, da je bila toženka z Dogovorom seznanjena. Sodišče prve stopnje je po pregledu elektronske pošte ugotovilo, da je toženka v komunikaciji naslovnikov le omenjena in to dejstvo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (priče so potrdile, da pri pogajanjih ni sodelovala) pravilno ocenilo, da toženka z Dogovorom ni bila seznanjena vse do 8. 8. 2008. Pritožbena trditev, da je dokazna ocena elektronskih sporočil nerazumna in z ničemer podprta, je zato neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno poudarilo (točka 15 obrazložitve), da toženka sporne izbrisne pobotnice ni prejela v hrambo v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZN ali povedano drugače, tožnik tega ni dokazal, čeprav trdi, da je je bila „več kot očitno jasno in konkretno podana zahteva za deponiranje listine“. 87. člena ZN določa, da je notar dolžan prevzeti v hrambo listine, pri čemer se ob prevzemu listine sestavi zapisnik, ki mora vsebovati kraj in čas prevzema, podatke o deponentu, označbo listine, v kakšen namen je bila položena in komu naj se izroči, podpis deponenta in podpis ter uradni pečat notarja. V skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZN se listina lahko pošlje notarju s pismom, ki nadomešča zapisnik. Notar izda stranki potrdilo o prevzemu listine. Notar ugotovi istovetnost osebe, kateri izroči prevzeto listino, v skladu z 39. členom ZN. Prejemnik potrdi prejem listine na zapisniku o prevzemu. Tožnik ni dokazal, da bi toženka prejela sporno izbrisno pobotnico na enega od opisanih načinov, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka izbrisne pobotnice ni prejela v hrambo, pravilen.

11. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da toženka ob prejemu izbrisne pobotnice ni bila seznanjena z Dogovorom in da ji izbrisna pobotnica ni bila dana v hrambo v smislu 87. člena ZN, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke, ki je izbrisno pobotnico posredovala zemljiški knjigi, ni bilo protipravno in da odškodninska odgovornost toženke že zato ni podana.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).