Jedro

Sodišče prve stopnje res ni ravnalo skladno določilom I. odst. 35. čl. ZKP, ko je samo zavrglo predlog za prenos krajevne pristojnosti. Gre za bistveno kršitev določil ZKP in I. odst. 371. čl. ZKP, ki pa ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlagatelj sam ugotavlja, da je sodišče izvedlo obširen postopek, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je dokaze pravilno presodilo in ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon. Gre za zlorabo pravice s poskusom zavlačevanja postopka, katerega je sodišče dolžno preprečiti (čl. 15 ZKP).

Izrek

Pritožbi obdolženega in oškodovanca kot tožilca V. Z. ter njegovega zagovornika in pooblaščenca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženec in oškodovanec kot tožilec V. Z. je dolžan plačati 1.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi V. Z., v njenem izreku pod točko I spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v okviru nje za prvo očitano kaznivo dejanje določena kazen 8 mesecev zapora, za preostali dve kaznivi dejanji pa kazen dvakrat po 2 meseca zapora, enotna zagrožena kazen pa določena v višini 11mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Odločeno je bilo še, da mora ta obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka, doslej znani v višini 233.404,00 SIT (973,98 EUR), potrebne izdatke oškodovanke J. Z. ter potrebne izdatke z nagrado njenega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati povprečnino, odmerjeno v višini 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR). Proti obdolženemu V. Z. je bil, v izreku pod točko III , po določilih II. odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom ustavljen kazenski postopek zaradi nadaljnjega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena ZKP. Z isto sodbo, v njenem izreku pod točko II je bila obdolžena J. Z., po določilih 3. točke člena 358 ZKP oproščena obtožbe oškodovanca kot tožilca V. Z., s katero ji je ta očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo, po določilih III. odstavka 96. člena ZKP odločeno, da mora oškodovanec kot tožilec V. Z. povrniti z njim nastale stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke obdolžene J. Z. ter potrebne izdatke z nagrado njenega zagovornika. Proti obsodilnemu delu sodbe pod točko I in njenem oprostilnem delu pod točko II sta se pritožila obdolženec in oškodovanec kot tožilec V. Z. in njegov zagovornik in pooblaščenec. Oba v vloženih pritožbah sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napadata pa tudi odločbi sodišča prve stopnje o izrečenih kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Obdolženec in oškodovanec kot tožilec V. Z. predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa da sodišče druge stopnje, kar predlaga tudi njegov zagovornik in pooblaščenec, to samo opravi pritožbeno obravnavo in o zadevi odloči. Predlagata, da ju sodišče druge stopnje obvesti o pritožbeni seji. Na podani pritožbi je odgovorila obdolženka in oškodovanka J. Z. Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. F. H. je z dopisom z dne 22.2.2007, št. Ktp /0/-II 38/07 sodišču druge stopnje podal izjavo, da v zvezi z navedenima pritožbama v tej kazenski zadevi, ne bo podal svojega predloga. Pritožbi nista utemeljeni. Oba pritožnika v vloženih pritožbah, bodisi izrecno, bodisi smiselno, podajata zahtevo, da se o seji pritožbenega senata obvestita, pa ne le to, predlagata tudi, da se v tej kazenski zadevi opravi pritožbena obravnava, kar že samo po sebi vsebuje predlog, da sta o seji obveščena. Kljub povedanemu sodišče druge stopnje podanima predlogoma ni ugodilo. Po opravljenih pripravah na sejo se predsedniku senata ni porodila potreba, po tem, da bi pritožnika seji prisostvovala, takšne potrebe, kot tudi ne tega, da bi se v zadevi opravila pritožbena obravnava, pa ni zaznal tudi senat po opravljeni seji. Ta ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obširnem dokaznem postopku izvedlo vse za razsojo potrebne dokaze in teh torej ni več potrebno ponavljati ali izvajati novih, kot to menita pritožnika. Zakaj bo natančneje obrazloženo v delu te sodne odločbe, ko bo podana ocena dokazanosti ali nedokazanosti posameznih kaznivih dejanj, predmeta te kazenske zadeve, ob nadaljnji ugotovitvi, da ti dokazi in obširne pritožbene navedbe v dovoljni meri osvetljujejo tudi medsebojne odnose v družini V. in J. Z. v inkriminiranem razdobju. Navzočnost strank na pritožbeni seji torej ne bi v ničemer koristila pri razjasnitvi zadeve, zato je sodišče druge stopnje ravnalo skladno z določili I. odstavka 445. člena ZKP in o seji senata teh ni obveščalo, seveda ob nadaljnji ugotovitvi, da se je v tej kazenski zadevi odločalo o pritožbah vloženih proti sodbi sodišča prve stopnje izdani po skrajšanem postopku.Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti za utemeljene navedbe pritožnikov, zlasti zagovornika in pooblaščenca obdolženega V. Z., da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo zavrglo predlog za prenos krajevne pristojnosti v tej kazenski zadevi, podan na glavni obravnavi dne 14.11.2006 zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, tisto iz II. odstavka 371. člena ZKP. Res je, kar pravi pritožnik in to izhaja iz zapisnika na list. št. 356 spisa, da je ob podaji predloga izrecno navedel, da ne predlaga izločitve razpravljajoče sodnice ampak, da se naj iz razloga iz I. odstavka 35. člena ZKP, ker so za to podani drugi tehtni razlogi, odloči o prenosu sojenja na drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Celju, o čemer naj izda ustrezno odločbo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ta tehten razlog po navedbah ob podaji predloga in sedaj v pritožbi predstavlja okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tem postopku izvedlo obširen spekter procesnih opravil, česar V. Z. ni bil deležen v drugih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Celju, v katerih je sam udeleženec ali pa tudi ne. Zlasti v pritožbi k temu dodaja, da se oškodovanki dopušča, da informacije iz kazenskega postopka prenaša v druge postopke, s čemer se nadalje izkazuje averzija razpravljajoče sodnice do njega, zaradi česar ni deležen nepristranskega sojenja, kar bi bilo omogočeno, če bi zadevo obravnavalo drugo sodišče. Pri tem je pritrditi pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje s tem, ko predloga ni predložilo v odločanje pristojnemu Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, kot neposredno višjemu sodišču in o njem odločilo samo, nepravilno uporabilo določila I. odstavka 35. člena ZKP. Gre za kršitev, katera bi lahko govorila v prid obstoja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, do česar pa po presoji sodišča druge stopnje vendarle ni prišlo. O njenem obstoju bi namreč bilo mogoče govoriti le, če bi navedena nepravilna uporaba zakona vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Po presoji sodišča druge stopnje do tega ni prišlo in kaj takšnega izrecno ne izhaja niti iz pritožbenih navedb. Že samo dejstvo, da predlagatelj sodišču prve stopnje priznava, da se je zadeve lotilo na način, da je izvedlo obširen dokazni postopek, ko samo ni moglo imeti vpliva na to, da oškodovanka prenaša informacije iz njega v druge postopke, če je do tega sploh prišlo, ne predstavlja zatrjevane averzije razpravljajoče sodnice in sploh sodišča do V. Z. in njeno pristranskost. Ta ni izkazana tudi s čem drugim, kar se nahaja v spisu, zgolj subjektiven občutek V. Z., da zatrjevano obstoji, pa je za takšen zaključek premalo. Nasprotno, očitek vestne izvedbe dokaznega postopka govori v prid trditvi, da je sprejeta odločitev glede obravnavanih kaznivih dejanj, ob pravilni presoji vseh dokazov pravilna in da ta ni povzročila morebitne nepravilne uporabe zakona. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da je ravnanje zagovornika in pooblaščenca obdolženca in oškodovanca kot tožilca V. Z. s podajo predloga za prenos krajevne pristojnosti na zadnji obravnavi, ko s podobnim predlogom, čeprav res iz nekoliko drugačnih razlogov ni uspel že prej, predstavlja le poskus zavlačevanja te kazenske zadeve z zlorabo pravic katere imajo stranke v postopku, kar je v nasprotju z določili člena 15 ZKP in za kar se mora sodišče prizadevati, da do tega ne prihaja. Povedano velja ob nadaljnji ugotovitvi, da to ni edina zloraba pravic katerih se je obramba v tem postopku poslužila. Pri tem opozarja sodišče druge stopnje na okoliščino, da je zagovornik obdolženega V. Z. na glavni obravnavi dne 28.8.2006 izrecno pojasnil, da ne daje soglasja k branju zapisnikov do tedaj zaslišanih prič, kar je njegova legitimna pravica. Pri tem pa le ni spregledati, da se je postopek zaradi tega zavlekel za nadaljnje glavne obravnave, na katerih ponovno zaslišane priče niso pojasnile več ničesar odločilnega za razsojo zadeve. Zato sodišču druge stopnje ni razumljiva trditev v pritožbi odvetnika F., da je za nastale stroške krivo zgolj sodišče prve stopnje, saj tudi s tem izkazuje zgolj to, da je bil interes obdolženega V. Z. ta, da se postopek neupravičeno zavleče, kar seveda ne govori v prid trditvi, da je želel le to, da se zadeva vsestransko razčisti. Pritožnikoma ni mogoče pritrditi v njunih nadaljnjih trditvah, da bi naj sodišče prve stopnje ob razsoji zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP in to s tem, da je obdolženega V. Z. v postopkih na glavnih obravnavah prikrajšalo v njegovi pravici do obrambe. Res je, da je bilo z njegove strani podanih več predlogov za dopolnitev kazenskega postopka, kateri vsi niso bili izvedeni, saj jim sodišče prve stopnje ni ugodilo. Kot izhaja iz pritožbenih navedb bi naj z njihovo izvedbo sodišče prve stopnje prišlo do jasnejše slike glede odnosa v dotedanji družini Z., zlasti do razjasnitve vprašanja, zakaj se J. Z. s svojima hčerama ni izselila iz hiše v kateri so živeli, kljub možnosti ki jo je obdolženi V. Z. ponujal z nastanitvijo v novem stanovanju, pa tudi o tem, kako so se oškodovanke obnašale do njega. O vsem navedenem si je sodišče prve stopnje tako kot tudi sodišče druge stopnje lahko ustvarilo jasno sliko, saj je povedano razvidno ne le iz zaslišanj obeh obdolžencev in praktično vseh na glavnih obravnavah prisotnih prič, ampak zlasti tudi na podlagi pisne dokumentacije, od katere je opozoriti zlasti na številna poročila centra za socialno delo. Pri tem je potrebno pojasniti, da ti podatki, kateri morda v kakšnem drugem sodnem postopku ne bi zadoščali v tem, torej kazenskem, zadoščajo. Iz njih je moč zanesljivo razbrati to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo potem, ko je bilo obema obdolžencema jasno, da je njuna dotedanja skupnost razpadla, obdolženi V. Z. tisti, ki je želel, da se njegova takratna žena s hčerama iz hiše izseli, ta pa v to ni pristala, pri čemer razlog zakaj tega ni hotela storiti, za razsojo zadeve ni odločilen. Tudi, če bi šlo zgolj za nagajanje ali morda željo izboljšanja pozicije pri delitvi premoženja, obdolženi V.Z. ni bil upravičen do tega, da skuša to doseči na način, razviden iz spisa. V hiši je vendarle še vedno živel njegov mali sin M., pa ga ni motilo, da je odklopil ogrevanje hiše, razmetaval z živili, razkopaval po vrtu, se poslužil zaparkiranja vozila žene in podobno. Gre za ravnanja za katera obdolženi V. Z., kateri vzroke za takšno ravnanje ne pojasnjuje, ne trdi, da so bila storjena zaradi izzivanja oškodovanke ali celo fizičnih napadov nanj, kateri bi se naj, kot smiselno izhaja iz pritožb proti njemu izvajali. Zato mu ni moč brezpogojno verjeti, da je do česa takšnega s strani oškodovank prišlo v primerih obravnavanih v tem kazenskem postopku. Nasprotno, povedano prej govori v prid trditvi, da je bil obdolženi V. Z. tisti, kateri se je fizično in verbalno spozabil proti oškodovankam, saj mu tega, če se je že znašal proti stvarem, ni bilo težko storiti. Vsega tega torej ni bilo potrebno več razjasnjevati z natančnejšim zaslišanjem že zaslišanih ali morda novih prič, tudi ne njegove matere in sina iz prejšnjega zakona, zlasti ker ta, kar vesta, vesta iz pripovedovanj in ne lastnih zaznavanj. Kar pa se tiče preostalih v pritožbi zatrjevanih prič in predloga po novem izvedencu sodnomedicinske stroke je razloge zakaj teh dokazov ni izvedlo v izpodbijani sodbi obrazložilo že sodišče prve stopnje. S tam zapisanim soglaša tudi sodišče druge stopnje z dostavkom, da sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov katere predlaga obramba, če je dejansko stanje z že izvedenimi pojasnjeno v dovoljni meri (člen 18 ZKP). Razlog za dopolnitev dokaznega postopka pa v nobenem primeru ne more biti zgolj nestrinjanje obdolženca in obrambe z vsebino posameznih dokazov zlasti, če si jih ta razlaga po svoje, kar bo pojasnjeno tudi ob obravnavi posameznih kaznivih dejanj za katerih storitev je bil obdolženi V. Z. spoznan za krivega oziroma dejanja v katerem nastopa v vlogi oškodovanca kot tožilca. Pravilna presoja izvedenih dokazov pa seveda pomeni, da je sodišče prve stopnje ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, kar pomeni, da to ni zagrešilo nekaj kar bi ali bi moglo vplivati na pravilnost in tudi zakonitost izdane sodbe.Pri dejanju opisanim pod tč. 1/a izreka sodbe sodišča prve stopnje se obdolženemu V. Z. očita storitev enega od v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva zajetega kaznivega dejanja. Kljub drugačnemu prepričanju pritožnikov tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obdolženi to dejanje storil in da je zanj tudi kazensko odgovoren, pri čemer se sklicuje na jasne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Gre za dejanje, ko se je, vsaj po navedbah obtožbe obdolženi V. Z. prvič fizično lotil oškodovank, najprej hčerke takratne žene J. Z., T. S. Ta, čeprav je zanjo skrbel kot prikazuje obdolženi V. Z. ni upoštevala njegove zahteve, da zapusti knjižnico kjer je gledala televizijo, prostor torej v hiši, kateri bi naj bil namenjen predvsem njemu. Da je nanj obdolženi navezan izhaja ne le iz izpovedi oškodovanke ampak tudi priče J. T., katera je v tistem času pazila sina M. in med njegovim iskanjem zašla v to sobo iz katere jo je obdolženi nagnal in zahteval, da otroka ne pazi več v tej hiši. To pa pomeni, da se je še toliko prej spozabil nad T. S. za katero je tudi želel, da iz hiše odide, kar dokazuje dopis katerega ji je poslal in vsebuje takšno zahtevo. Očitno je, da je zadostovalo že to, da oškodovanka ni reagirala na njegovo takojšnjo zahtevo in jo zato udaril po licu, to pa ponovil, z dodanimi brcami še proti J. Z., ko je ta prišla v sobo in razumljivo od njega glasno zahtevala, da tega proti njeni hčeri ne počne. Navedeno svojo zahtevo je J. Z. podkrepila s tem, da je v roko prijela kitaro, s katero pa obdolženca ni udarila, saj ji jo je T. S. prej vzela. Pri tem je potrebno priznati, da je slednja ob izpovedbah na glavnih obravnavah dogodek v zvezi s kitaro prikazovala drugače, očitno iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi in so takšni, da to ne pomeni, da ji sicer ne bi bilo moč verjeti. Njeno verodostojnost namreč potrjujejo tudi drugi dokazi. Če se obdolženi V. Z. T. S. ne bi lotil fizično in jo pri tem zmerjal, njena mati dogodka sploh ne bi zaznala in v navedeni prostor ne bi prišla. Verjeti pa je priči tudi v tem, da ju je zmerjal ves čas dogodka, tudi z izrazom “pofukani kurbi” na način torej, katerega je uporabljal večkrat, kot je to pojasnila na list. št. ... spisa. Prav nobenega razloga ni za dvom, da je to grdo ravnanje, žaljenje in delanje nasilja T. S. in J. Z. zaznala druga hči slednje, A. S. in na to tudi reagirala, zaradi česar ji je verjeti in ne drži pritožbena navedba, da priča v postopku ne govori resnice zaradi česar bi jo bilo potrebno celo ovaditi. Če navedenega ne bi zaznala priča ne bi odšla najprej do soseda F. S. in ga pripeljala do hiše od koder ga je obdolženi V. Z. nagnal. Ni torej res, da je ta priča odšla zato, ker se pri Z. ni ničesar dogajalo, saj se dogodki ob njegovem prihodu še niso v celoti umirili. Pritožnika sta spregledala tisti del njegove izpovedi, ko je pojasnil, da je obdolženi takrat še vedno držal za roko J. Z. in je ni spustil, sam pa mu je očital kako lahko položi roko na žensko. Gre za okoliščino katera potrjuje njegovo zgražanje nad početjem obdolženega in to v času, ko na kraj še ni prišla priča B. K. za katero pritožnika trdita, da je bila tista, ki je kričala in povzročila zgražanje pri L. Ta je na kraj prišla kasneje, ko se je k njej zatekla prestrašena in občutki ogroženosti polna A. S. Čeprav očitno res ni znala v celoti pojasniti poteka dotedanjih dogodkov pri Z. je razumljivo, da je K. spoznala resnost zadeve in bila ob prihodu k hiši glasnejša, saj se je tudi ona nad ravnanjem obdolženega zgražala. Zaradi njegovega ravnanja, saj je bil pri hiši majhen otrok in ne ravnanja K., pa so se zgražali tudi L., kar jasno izhaja iz njihovih izpovedi na glavni obravnavi. Povedano tako pomeni, da ni videti potrebe po ponovnem zaslišanju priče B. K. in tudi ne njenega tedanjega moža, saj je ta prišel k hiši kasneje. K vsemu pa je za dodati le še to, da oškodovanki takrat nista odšli k zdravniku, je pa verjeti očetu S., da je na licu T. videl rdečino, kot posledico udarca. Ravnanje obdolženca pa tudi ni ostalo brez posledic, saj je obdolženi V. Z. z njim vendarle uspel doseči vsaj to, da je iz hiše takrat odšla A. S., kar je dodaten razlog, da je tej priči v celoti verjeti.Do enakega prepričanja je prišlo sodišče druge stopnje tudi pri obdolžencu očitanim kaznivim dejanju opisanim pod tč. 1/b izreka sodbe sodišča prve stopnje. Kaj se je takrat dogajalo in kakšne so bile posledice je tudi v tem primeru prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje in k tam povedanemu ni kaj dodati, kljub navedbam pritožnikov v vloženih pritožbah. V njih, zlasti pritožbi obdolženega V. Z., pritožnika grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ko to ni ugotavljalo drugačnega možnega poteka takratnih dogodkov, zlasti ali ni bila oškodovanka tista, katera se je fizično lotila obdolženca, saj je od njega močnejša in vešča borilnih veščin. Za kaj takšnega ni bilo potrebe, ko je že življenjsko nesprejemljivo, da bi mati z otrokom v roki napadla očeta in se pri tem poškodovala sama. Da to drži je moč trditi že na podlagi ugotovljene bolečnosti v njenem lasišču, katero je zaznal tudi dr. R., kateri je tako, kot zdravnik v S. K. svoje zaznave zapisal v zdravniški dokumentaciji. Tega si sama ni mogla povzročiti, zato je moč trditi, da ji je tudi druge poškodbe, katere so ostale na nivoju sledi, povzročil obdolženi na način ugotovljen v izpodbijani sodbi. Možnost njihovega nastanka na navedeni način pa ugotavlja tudi v postopku postavljeni izvedenec dr. P. K. To pa seveda pomeni, da o vsem navedenem ni potrebno dopolnjevati dokaznega postopka, zlasti ne z zaslišanjem dr. R.. Moč pa je verjeti tudi priči L., ko je pojasnila, da ji je J. Z. ob neki priliki, očitno takrat, govorila o napadu obdolženca nanjo. Takšno obdolženčevo ravnanje so tudi v tem primeru zaznali L., saj so bili o dogodkih seznanjeni neposredno za tem, zaradi česar so se zaradi prisotnosti majhnega otroka nad obdolženčevim ravnanjem zgražali.

Vse znake kaznivega dejanja nasilništva ima tudi dejanje katerega je obdolženi V. Z. storil na škodo T. S. dne 18.8.2004, opisano pod točko 1/c izreka sodbe sodišča prve stopnje. Gre za razdobje, ko v hiši zaradi ravnanja obdolženca ni delovalo ogrevanje in iz njega ni bilo mogoče dobiti tople vode za kopanje majhnega otroka. To je segrela njegova polsestra in zato ob obdolženega, ker je otroka hotela skopati, tega od njega zahtevala. Prav nobenega razloga ni imel, da ji ga ne bi izročil, saj sam očitno ni poskrbel za toplo vodo in sam otroka ne bi mogel skopati. Tudi to ravnanje oškodovanke je obdolžene izkoristil za konflikt z njo v želji, da se ta končno vendarle izseli iz hiše. Verjeti je zato priči, da jo je z roko prijel za levo ramo in pri tem povzročil odrgnino, potem, ko je pritekla J. Z. pa obe zmerjal, da ju bo ubil. Gre za že viden scenarij, katerega je bil obdolženi še kako sposoben izvršiti. Da to drži, je tudi v tem primeru potrjeno z zdravstveno dokumentacijo, mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke in celo fotografijami. S svojim početjem je obdolženi povzročil jok otroka, pri oškodovankah pa občutek prizadetosti in ogroženosti, katerega ne more izpodbiti okoliščina, da se ti iz hiše še vedno nista hoteli izseliti, kot menita pritožnika. Vsa navedena tri dejanja je sodišče pravilno pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ za kar je v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje tudi podalo prepričljive, na sodni praksi utemeljene razloge.

Pri dejanju opisanim pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje pritožnikoma ni mogoče slediti v navedbi, da mu storitev dejanja ni dokazana iz razloga, ker priči T. S. ni mogoče verjeti zaradi njene neverodostojnosti. Nasprotno, sodišče prve stopnje ima prav, ko trdi, da je bila priča prepričljiva, njene navedbe pa potrjujejo tudi drugi dokazi, zlasti obvestilo zdravnika pri katerem se je zglasila in izpoved njenega očeta R. S. h kateremu se je po tem dejanju zatekla. Sicer pa konflikta z oškodovanko takrat ne zanika niti obdolženi, le da se sklicuje na hudo trhle razloge zanj. Ni mu namreč verjeti, ko v pritožbi obdolženčev zagovornik navaja, da je do njega prišlo iz razloga kjer je zahteval zgolj to, da se pridruži sobotnemu čiščenju hiše. Tistega dne je bila namreč sreda, ko je bila njena mati v službi in se je pri njej oškodovanka tudi zglasila. S tem, ko jo je v postelji polil z vodo, nato pa še močno zlasal in ji povzročil bolečnost lasišča, je izpolnil vse znake očitanega kaznivega dejanja grdega ravnanja, saj je z navedenim prizadejal tako telesno kot duševno celovitost T. S., ko je ob zadobljenih poškodbah bila tudi vznemirjena. Ob takšni ugotovitvi sodišče prve stopnje v tem primeru v ravnanju obdolženca ni bilo dolžno ugotavljati obstoja drugih znakov kaznivega dejanja nasilništva, kot to meni zagovornik obdolženega, saj se mu storitev tega kaznivega dejanja, v tem primeru, ne očita.

V nasprotju s pritožnikoma sodišče druge stopnje sprejema za pravilno tudi dejansko stanje kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo pri kaznivem dejanju opisanim pod točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje za katerega storitev je bil spoznan za krivega obdolženi V. Z. in kaznivega dejanja, katero se očita obdolženi J. Z., opisanim v oprostilnem delu te sodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je do konflikta med njima dne 24.5.2005 prišlo zato, ker je J. Z., ko je odhajala s sinom iz hiše, zaznala delavce, kateri so prišli montirat video nadzorni sistem. Verjeti je, da s tem, saj je v hiši živela, ni soglašala in je zadevo hotela preveriti. Pred tem pa je, da dogodku zopet ne bi prisostvoval skupni otrok, tega odložila v avtomobilu. Po vrnitvi v hišo je med obema prišlo do konflikta, v katerem se je, čeprav na splošno trdi drugače, obdolženi V. Z. pokazal za tistega, kateri je močnejši od J. Z., saj je sam pojasnil, da jo je uspel potisniti skozi vrata, očitno pa ne samo tja, ampak tudi v knjižno omaro, kasneje pa še navzdol po stopnicah, kot je pojasnila soobdolženka. To mu je očitno uspelo zato, ker jo je potegnil za lase in vrat, z drugo roko pa prijeti za desno ramo, kar vse se ujema z mesti, kjer so tudi zdravniki zaznali vidne odrgnine na njej. Da je obdolženi V. Z. soobdolženko res potisnil na tla, je potrdil tudi tam prisotna priča D. G. Prav nobenega dvoma torej ni, da je obdolženi takrat na navedeni način res prizadejal telesno celovitost obdolžene J. Z., s čemer mu je storitev očitanega mu kaznivega dejanja grdega ravnanja v celoti dokazana. Ni pa tega moč trditi glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe očitanega obdolženi J. Z. Res je kar trdita pritožnika, da je tudi izvedenec potrdil, da je obdolženi V. Z. v istem dogodku zadobil udarno razpočno rano na glavi, katero je šteti za lahko telesno poškodbo in to prav verjetno z močnim udarcem s ključem avtomobila, katerega je imela obdolžena J. Z. v rokah. Tega ne izpodbija niti ona sama, vztraja pa pri tem, da poškodbe ni prizadejala hote, ampak v posledici mahanja z rokami naokoli v dogodku do katerega je takrat med njima prišlo. Gre za trditev katere tudi po mnenju izvedenca sodnomedicinske stroke, potem, ko mu je bila zadeva ponovno predočena na glavni obravnavi ni mogoče izključiti. Sodišče prve stopnje je tako prišlo v dvom glede naklepnega ravnanja obdolženke, v takšnem stanju pa mu ni preostalo drugega, kot izrek oprostilne sodbe, saj storitev tega kaznivega dejanja iz malomarnosti ni kazniva. Zadeve ne more spremeniti zatrjevanje pritožnika, da gre za način poškodovanja s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje, saj je izvedenec prepričljivo pojasnil zakaj ne gre za takšno situacijo. Ni pa mogoče slediti tudi zatrjevanju oškodovanca kot tožilca V. Z., da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo zakaj naj bi obdolženka ravnala v silobranu. Tudi za to ni bilo potrebe, saj ta ni bila oproščena iz tega razloga. Razlogi sodišča prve stopnje so torej tudi v tem delu jasni in temelječi na zbranih in izvedenih dokazih, zato v zvezi s tem kaznivim dejanjem ni bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, kot trdita pritožnika.

Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je torej storitev vseh obdolženemu V. Z. očitanih kaznivih dejanj dokazana v objektivnem pogledu, iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi pa tudi v subjektivnem pogledu. Sodišče pa je, kot je rečeno ravnalo prav tudi v delu, ko je obdolženo J. Z. oprostilo storitve očitanega ji kaznivega dejanja. V zvezi s pritožbama je zato moralo sodišče druge stopnje preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolženemu V. Z. izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je izrečena mu pogojna obsodba z v zadostni višini določenimi posamičnimi in enotno zagroženo kaznijo ter trajanjem preizkusne dobe, primerna kazenska sankcija, v katero ni potrebno posegati v korist obdolženega. Tudi sodišče druge stopnje pričakuje, da bo obdolženi V. Z. razmislil o nepravilnosti svojega početja in pričel nesporazume reševati na način, kot se od njega zahteva. V celoti pravilno pa je sodišče prve stopnje ravnalo tudi v odločbi o obdolžencu v plačilo naloženih stroških kazenskega postopka. Ti so nastali in jih je glede na izid postopka dolžan plačati obdolženec in oškodovanec kot tožilec V. Z. Primerna je tudi višina povprečnine, saj je bilo v zadevi, kot rečeno tudi po zaslugi obrambe, opravljenih več glavnih obravnav, kar je zadevo ne le podaljšalo, ampak tudi otežilo delo sodišča. Zaradi povedanega pritožbama ni bilo mogoče ugoditi, ampak ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženec in oškodovanec kot tožilec V. Z. s pritožbama ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Višina te je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka ter upoštevanjem njegovih premoženjskih in pridobitnih sposobnosti, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.