Jedro

Tudi če je priči postavljeno sugestivno vprašanje, izpovedba priče ne predstavlja nedovoljenega dokaza.

Izrek

1. Zahteva zagovornika obsojenega V.Z. za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del sodbe se zavrne. 2. Zahteva pooblaščenca oškodovanca kot tožilca V.Z. zoper oprostilni del sodbe se zavrže. 3. Obsojeni V.Z. je dolžan plačati povprečnino v višini 2.500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 14.11.2006 je bil obsojeni V.Z. pod točko I spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen osmih mesecev zapora, za ostali kaznivi dejanji pa za vsako kazen dva meseca zapora ter mu nato po določbah o steku določena enotna kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Z isto sodbo je bila pod točko II obdolžena J.Z. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obsojenega V.Z. in njegovega zagovornika ter oškodovanca kot tožilca V.Z. in njegovega pooblaščenca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega V.Z. in hkrati pooblaščenec V.Z. kot oškodovanca kot tožilca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilni in oprostilni del pravnomočne sodbe. Navaja, da vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj spremeni pravnomočno odločbo ali razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev oziroma ravna v skladu s 427. členom ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva zoper obsodilni del sodbe ni utemeljena. Za vložitev zahteve zoper oprostilni del sodbe pa V.Z., ki ima v tem primeru vlogo oškodovanca kot tožilca, ni legitimiran.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se V.Z. in njegov zagovornik ter pooblaščenec nista izjavila.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zadnjem primeru mora vložnik zahteve konkretno navesti procesno kršitev in obrazložiti vpliv te kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe. Zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kršitve mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

Upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa so: državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik; po obdolženčevi smrti pa smejo to izredno pravno sredstvo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP (prvi odstavek 421. člena ZKP).

I.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del sodbe ni utemeljena.

K zatrjevanim kršitvam kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) V obširnih razlogih zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik v zvezi z vsakim dejanjem, za katerega je bil obsojeni V.Z. spoznan za krivega, izpodbija pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanja niso kazniva dejanja in ker ni podana kazenska odgovornost obsojenca.

Kazenski zakon je po 1. točki 372. člena ZKP (na to kršitev nakazuje vložnik zahteve) prekršen takrat, kadar dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje. V navedbah v zahtevi zagovornik ne zatrjuje, da dejanja v sodbenem izreku, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega, ne vsebujejo konkretizacije abstraktnih kazensko pravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da so pri dejanju pod točko 1.a v obsojenčevem ravnanju izpolnjeni vsi znaki silobrana, citira dele izpovedb prič T.S. in R.S., s čimer zatrjuje, da zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva, kot kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna in mu dela nasilje, niso dokazani in da je dejansko stanje v pravnomočni sodbi ugotovljeno zmotno. Ocenjuje ravnanja oškodovanke, na podlagi česar sklepa, da oškodovankina varnost ni bila ogrožena. Zatrjuje, da posledica, to je zgroženost pri pričah F.S., B.K., D., V. in B.L. zaradi obsojenčevega ravnanja ni nastopila, ter da tako med ravnanjem obsojenca in zgroženostjo ni vzročne zveze. Tako graja pravilnost v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja za citirane dele izpovedb prič B., D. in V.L. Tudi pri dejanju, opisanem pod točko 1.b le s trditvami, da med nastankom poškodbe oškodovanke in posledico ne obstaja vzročna zveza, da je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke mogoče sprejeti tudi drugačne zaključke kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje o obsojenčevi krivdi, s poudarjanjem, da obsojenčevo ravnanje ni moglo povzročiti zgroženosti pri B., V. in D.L. ter da niso bili neposredno prisotni pri dogodku in z navedbami v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 1.c, da vzročna zveza med načinom storitve dejanja in posledico ne obstaja in zato obsojenec ni storilec očitanega dejanja, da sodišče sodbe ni oprlo na noben neposreden dokaz, da obsojenec ni povzročil ogroženosti in prestrašenosti pri oškodovanki T.S. ter z zatrjevanjem, da je oškodovankina izpovedba neverodostojna, uveljavlja okoliščine, ki se ne nanašajo na presojo opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku, ampak ostajajo na ravni izpodbijanja dejanskega stanja. Z obširnimi navedbami v zvezi z dejanjema pod točkama 2 in 3, vložnik zahteve prav tako izraža nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi, ko zatrjuje, da nastanek posledice, ki se kaže v prizadetosti telesne ali duševne celovitosti drugega, ni dokazan, izpodbija oškodovankino verodostojnost ter očita sodišču druge stopnje, da se v svoji odločbi sklicuje na dejstva, ki niso bila dokazana in da je nekritično sledilo sodišču prve stopnje. Zagovornik tako uveljavlja le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena in podaja drugačno presojo izvedenih dokazov ter oceno njihove verodostojnosti. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti, kar je bilo pojasnjeno že uvodoma, ni mogoče uveljavljati.

Zagovornik z navedbami, ki se tudi nanašajo na dejansko stanje, uveljavlja kršitev kazenskega zakona o vprašanju ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP). S trditvami, da v ravnanju obsojenca ni zaznati niti zavestne niti voljne sestavine direktnega naklepa, da neobstoj naklepa izključuje kazensko odgovornost, zagovornik izpodbija dokazne zaključke pravnomočne sodbe in ne obrazlaga obstoja zatrjevane kršitve zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Na navedbe, ki se tudi pojavljajo v tem delu zahteve in ponovijo v delu zahteve, s katero zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu, to je o naklepu, pa bo odgovorjeno v nadaljevanju.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) Zagovornik uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena (stran 9 zahteve). Navaja, da je obramba v postopku predlagala izločitev sodnice, njenemu predlogu pa „Urad predsednika ni dovolil“. Navaja, da je bila sodnica vidno naklonjena oškodovanki, da so bila vprašanja nepravilno postavljena in da je sodišče zavrnilo predloge obrambe za izvedbo dokazov. Enake razloge, s katerimi utemeljuje citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zagovornik uveljavlja tudi v nadaljevanju zahteve na strani 11, pod naslovom „Druge kršitve določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe“. Zatrjuje še, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčevo pravico do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena ustave, ker je bilo dopuščeno, da je pri odločanju sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, saj so obstajale okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Na prvi glavni obravnavi dne 22.6.2005 je obsojenec zahteval izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ker je sodnica prepovedala nekatera vprašanja. Predsednik Okrajnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 22.6.2005 zavrnil zahtevo za izločitev sodnice. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena je podana, če je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen iz izločitvenih razlogov, navedenih v 1. do 5. točki 39. člena ZKP. Noben od teh izločitvenih razlogov v pravnomočno končanem postopku ni bil uveljavljan, zato zagovornik neuspešno zatrjuje, da je podana z zavrnitvijo zahteve za izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tudi z ostalimi navedbami zagovornik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Nakazuje uveljavljanje izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP. Zatrjuje tudi, da je zahteval izločitev sodnice in prenos pristojnosti na drugo sodišče. V predlogu za prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP, ki ga je podal na zadnji glavni obravnavi dne 14.11.2006, je zagovornik izrecno navedel, da ne predlaga izločitve razpravljajoče sodnice. Zagovornik v pravnomočno končanem kazenskem postopku izločitve okrajne sodnice z utemeljitvijo, ki jo navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni zahteval, čeprav je to možnost imel. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika prve stopnje takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP sme med glavno obravnavo uveljavljati le, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil ali ni mogel biti znan. Zagovornik v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev sodnice prve stopnje, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Ker v zakonskem roku te pravice ni uveljavil, tako tudi ne more, ker je rok zamujen in je prekludiran, uveljavljati, da naj bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili procesno kršitev (drugi odstavek 371. člena ZKP), kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP in s tem tudi kršili pravico do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena ustave, šele v izrednem pravnem sredstvu – zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče obširnih navedb na straneh 11 do 13 zahteve o zatrjevani procesni kršitvi po vsebini ni obravnavalo.

Zagovornik nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni obrazložilo pri dejanju pod točko 1.a, zakaj ni verjelo obsojencu, da se je branil in da je odvračal od sebe istočasen protipraven napad oškodovanke. V sodbi sodišča prve stopnje je na straneh 10 in 11, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, določno obrazloženo stališče prvostopenjskega sodišča, po presoji izpovedb prič A. in T.S. ter J.Z., da v obsojenčevem ravnanju niso podani znaki silobrana in tako sodba vsebuje razloge o tem odločilnem dejstvu.

Neutemeljeno zagovornik nadalje zatrjuje, da sodba nima razlogov o nadaljnjem odločilnem dejstvu, o obsojenčevem naklepu, pri vsakem posameznem kaznivem dejanju. Drži, da pri posameznih dejanjih sodišče ni posebej navedlo razlogov o krivdi. Zmotno pa je stališče zagovornika, da sodba nima razlogov o obsojenčevem naklepu, ker je sodišče na strani 18, ko je obrazložilo krivdo za vsa dejanja skupaj, navedlo, da je vsa dejanja izvršil s krivdno obliko direktnega naklepa, saj se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja, posledic, ki so in bodo s tem nastale in jih hotel storiti ter tako povzelo le splošno definicijo naklepa in ni obrazložilo svoje odločitve. Naklep, kot oblika krivde, se nanaša na psihično aktivnost storilca. Na naklep sodišče sklepa na podlagi presoje celotnega obsojenčevega ravnanja, ugotovljenega v sodbi. V pravnomočni sodbi je pri vsakem dejanju posebej presojeno obsojenčevo ravnanje, navedeni razlogi o njegovem zagovoru, presojene so izpovedbe prič in napravljeni dokazni zaključki o odločilnih dejstvih, to je znakih kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podprto z izvedenimi dokazi, ugotovilo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na direktni naklep pri vsakem dejanju posebej, kar je obrazložilo na strani 18 sodbe. Eno izmed odločilnih dejstev – naklep je v pravnomočni sodbi zato zanesljivo ugotovljeno in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zmotno je tudi stališče zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zakonskem znaku kaznivega dejanja nasilništva, da je obsojenec T.S. in J.Z. hudo žalil, češ da sodišče prve stopnje o žalitvah ni navedlo nikakršnih razlogov. Sodišče prve stopnje je na strani 12 zapisalo, da je na podlagi presoje izvedenih dokazov, izpovedb zaslišanih prič, dokazano tudi, da je obsojenec oškodovanki zmerjal z izrazom „pofukani kurbi“. V razlogih sodbe druge stopnje pa je na strani 6 navedeno, da je tudi na podlagi izpovedbe priče T.S., ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot verodostojno, ugotovljeno, da je obsojenec navedeni besedi uporabil. Sodba ima tako razloge o zakonskem znaku kaznivega dejanja in je tudi to odločilno dejstvo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno. Neutemeljeno zagovornik nadalje navaja, da je v sodbi tudi nasprotje med odločilnim dejstvom v izreku sodbe in listino, saj iz zapisnika z dne 22.6.2005 izhaja, da je T.S. o žalitvah pripovedovala v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2. V zapisniku na strani 114 spisa, ki ga citira drugostopenjsko sodba, je zapisana izpovedba T.S. o žaljivkah v delu, v katerem priča na splošno opisuje razmere, ki so vladale v družini in obsojenčevo ravnanje ter tudi žaljivke, ki jih je izrekel njeni materi. Izpovedba ni v zvezi z dejanjem pod točko 2, zato tudi ni tako imenovane protispisnosti, ki bi se nanašala na odločilna dejstva.

Protispisnost in s tem bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja. Trdi, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med listinami na strani 10 sodbe, kjer sodišče zapiše „kako težko je A.S. doživljala razdor v družini, nasilje obdolženca, njegov odnos do družinskih članov“ in „da je bila priča zaslišana dne 22.6.2005, dne 30.1.2006 pa je sodišče moralo glavno obravnavo celo prekiniti, ker je priča jokala“. Tako je sodba v popolnem nasprotju z zapisniki, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.6.2005 izhaja, da A.S. tega dne ni bila zaslišana na glavni obravnavi, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30.1.2006 pa izhaja, da je bila takrat A.S. sicer zaslišana, vendar ni navedeno, da bi moralo zaradi nje sodišče glavno obravnavo prekiniti.

Protispisnost se mora nanašati na odločilna dejstva in mora biti tudi precejšnja. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče T.S. Navedbe v zvezi z glavno obravnavo z dne 22.6.2005 in 30.1.2006 se nanašajo na izpovedbo te priče, kar izhaja iz konteksta obrazložitve sodbe v četrtem odstavku na 10. strani. Iz spisovnega gradiva pa je razvidno, da je bila dne 22.6.2005 zaslišana T.S., ki je, kot je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, prosto opisala vse v zvezi z obravnavanimi dogodki. T.S. je bila zaslišana še 30.1.2006. Sodišče je moralo glavno obravnavo prekiniti zaradi stanja te priče. Zagovornik tako ne uveljavlja protispisnosti, ki bi se nanašala na odločilna dejstva, saj pomota v imenu ne predstavlja odločilnega, s sodbo ugotovljenega dejstva, ki pomeni zakonski znak kaznivega dejanja.

Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba zagovornika, da je pri dejanju pod točko 1.b izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, ker je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec brcal oškodovanko v desno nogo in ji z brcami povzročil podplutbe na desnem kolenu ter spremembo na koži desne goleni in okrog gležnja, medtem ko sodišče v obrazložitvi sodbe, kjer povzema izpovedbo J.Z. na 12. strani navaja, da jo je „vmes še močno brcnil v desno nogo, v predel narta“. V čem je nerazumljivost sodbenega izreka vložnik zahteve ne pojasni (izrek sodbe je nerazumljiv takrat, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre in se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva). Ne pojasni pa tudi nasprotja med razlogi sodbe in sodbenim izrekom, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj ne pojasni katero nasprotje se nanaša na neko pravno relevantno, to je odločilno dejstvo. Tako nedoločne navedbe Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

Kaj pomeni precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki je bilo že pojasnjeno, zato zagovornik tudi neuspešno uveljavlja, da to nasprotje obstaja v pravnomočni sodbi pri dejanju, opisanem pod točko 3, ko citira, da sodišče v izreku sodbe navaja, da je obsojenec oškodovanko potisnil v knjižno omaro, medtem ko je v obrazložitvi sodbe navedeno, da jo je pritisnil ob knjižno polico. Le s citiranjem izsekov sodbe zagovornik neuspešno uveljavlja procesno kršitev, saj je ne konkretizira. Z nadaljnjimi navedbami, v katerih zagovornik zatrjuje, da so besede potisniti, pritisniti ter predmet knjižna polica oziroma knjižna omara pomembne za opredelitev nastanka poškodbe, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga s tem pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Trditve, da je glede na navedeno izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, vložnik zahteve tudi ne obrazloži. Tudi nadaljnje trditve v zahtevi, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec oškodovanko „takoj zatem odvlekel po stopnicah in jo potisnil iz hiše“ v izreku sodbe pa je opisano, da jo je obsojenec „vlekel po stopnicah“ ne predstavljajo uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj tako nedoločene trditve niti ni mogoče preizkusiti.

K zatrjevanim drugim kršitvam določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) Zagovornik zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe kazenskega postopka glede zakonitega izvajanja dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe, ker sta sodnica in okrožni državni tožilec postavljala vprašanja, ki so vsebovala besede, ki so znak kaznivega dejanja nasilništva, oziroma je že vprašanje sodnice vsebovalo odgovor. Pričam so bila postavljena neposredna vprašanja ali je bil vznemirjen ali je bil zgrožen. Zatrjuje, da so bila tako odločilna dejstva, ugotovljena z dokazi nezakonito, saj so bila ugotovljena na podlagi vprašanj, ki so v kazenskem postopku prepovedana. Sodišče je kršilo določbe kazenskega postopka glede zakonitega izvajanja dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Če sodišče ne bi postavilo takšnih vprašanj, bi priče odgovorile popolnoma drugače, tako pa so odgovorile kot je bilo zastavljeno vprašanje. Sodišče prič ni vprašalo kako so se počutile, ampak ali sta se počutili ogroženo. Tudi sodišče druge stopnje je povzelo zgražanje sosedov, čeprav je očitno, da je šlo za nedovoljena vprašanja po določbi 241. člena ZKP.

V petih točkah vložnik navaja, po njegovi oceni, nedovoljena vprašanja. Vložnik zahteve v točkah 1 do 3 in točki 5 vprašanj ne navede, ampak navede le odgovore. Ugotoviti je mogoče, da D.L. (točka 1) vprašanje, ki ga navaja vložnik zahteve, ni bilo postavljeno oziroma vprašanje v zapisniku o glavni obravnavi ni zapisano. Tudi pri točki 2 vložnik zahteve zatrjuje, da je vprašanje državnega tožilca R.S. vsebovalo besedo zgrožen. Iz zapisnika na strani 18 glavne obravnave z dne 30.1.2006, na katerega se sklicuje zagovornik pa izhaja, da je bilo S. postavljeno vprašanje državnega tožilca „kako je vse to delovalo nanj“ in nato je sledil pričin odgovor. V zvezi s pričo S. (točka 3) že vložnik zahteve sam navaja, da vprašanje ni zapisano. Na 5. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.5.2006, ki ga citira zagovornik, je navedeno „na vprašanje sodnice priča pove“. V nadaljnji trditvi v zvezi z izpovedbo priče S. zagovornik navaja, da vprašanje samo v zapisniku ni zapisano, je pa vsebina vprašanja sodnice razvidna iz zaslišanja priče na strani 5 zapisnika z dne 14.11.2006. Na listovni številki 358 je zapisano zagovornikovo vprašanje priči „na vprašanje zagovornika naj pojasni, kaj je imel v mislih, ko je na vprašanje sodišča povedal, da se je nad dogodkom zgražal“ je zapisan odgovor priče „da je vsak prepir zanj neprijeten, tudi prepir, kateremu je bil priča je bil zanj neprijeten“. Besedo neprijeten citira zagovornik v 5. točki v zvezi z dogajanjem na glavni obravnavi dne 14.11.2006. V 4. točki (priča B.L.) – 8. stran zapisnika glavne obravnave z dne 17.10.2006 na listovni številki 344 spisa, je zapisano vprašanje sodnice: „ko me vprašate ali sem bila zaradi tega vznemirjena ali zgrožena povem, da lahko rečem, da sem bila“. Po pripombi zagovornika, da je priča povedala „da ji ni bilo prav“ pa je sledilo ponovno vprašanje sodnice priči ali je bila ob prihodu J.Z. in njenega sina vznemirjena ali zgrožena zaradi situacije, ki jo je opisala in nato je zapisan pričin odgovor „da je bila“. Le dve vprašanji sodišča priči B.L. tako vsebujeta zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva, kar poudarja vložnik zahteve. Pri vprašanju, postavljenem priči B.L., se pojavita v vsebini vprašanja besedi vznemirjen ali zgrožen, kar je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva. Zagovornik z navedbami zatrjuje, da gre za sugestivno vprašanje, ki nakazuje odgovor, ki ga pričakuje izpraševalec in to utemeljuje s tem, da bi priče (dejansko priča) odgovorile, kolikor sodišče ne bi postavilo takšnih vprašanj, popolnoma drugače, tako pa so odgovorile kot je bilo zastavljeno vprašanje. Postavlja trditev, ki ostaja na ravni predvidevanj, kar pa pomeni izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljeno tudi zatrjuje, da so se dokazi izvajali nezakonito in da so bila odločilna dejstva ugotovljena na podlagi vprašanj, ki so v kazenskem postopku prepovedana. Izpovedba priče tudi, če ji je postavljeno sugestivno vprašanje, to je vprašanje, v katerem je že obsežno navodilo, kako naj odgovori, ne predstavlja nedovoljenega, procesno neveljavnega dokaza (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 558). Lahko je zapisnik o zaslišanju priče neverodostojen, kar pa pomeni le presojo izpovedbe priče in oceno njene verodostojnosti ter tako oceno dokazov. Odločilna dejstva v zvezi s posledico (zgroženost) so pri kaznivem dejanju nasilništva v sodbi ugotovljena tudi na podlagi presoje drugih dokazov (izpovedb prič). Zagovornik tako ni uspel utemeljiti, da je zatrjevana kršitev prvega odstavka 241. člena ZKP vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Navaja, da gre za kršitev pravic do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialno pravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Slednje na splošni ravni sicer drži, vendar pa mora vložnik zahteve svojo trditev tudi obrazložiti in določno navesti kršitve zakona, saj v nasprotnem primeru Vrhovno sodišče utemeljenosti kršitve ne more preizkusiti. Zagovornik v delih zahteve pri uveljavljanju drugih razlogov, navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagal v postopku, vendar vpliva zatrjevane kršitve, ki jo šteje kot kršitev pravice do obrambe, na zakonitost sodbe ne obrazloži (zatrjuje le, da dokazi niso bili izvedeni). Enako velja za očitek drugostopenjskemu sodišču, da ni opravilo kontrolne funkcije, ampak je nekritično sledilo sodišču prve stopnje. Gre prav tako za nekonkretizirano navedbo, ki je ni moč preizkusiti.

Z ostalimi navedbami, ki se nanašajo na kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, pa zagovornik s smiselno enakimi trditvami kot v zvezi s kršitvijo po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in še z zatrjevanjem, da pri dejanju, pod točko 2 sodišče ni preizkusilo obsojenčevega zagovora, ni ugotovilo dejstva ali je bila postelja res mokra in da je obsojenec oškodovanko polil z vodo, s čimer naj bi kršilo načeli domneve nedolžnosti ter iskanja materialne resnice, ker vsa dejstva, ki so obdolžencu v škodo, niso bila ugotovljena z gotovostjo, kar pomeni tudi kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, navaja le pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega in procesnega zakona, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena ter podaja drugačno presojo izvedenih dokazov kot je bila sprejeta v pravnomočni sodbi. Uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

II.

Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper oprostilni del pravnomočne sodbe. Kdo so upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 421. člena ZKP je bilo v tej odločbi uvodoma že pojasnjeno. Ker oškodovanec kot tožilec in njegov pooblaščenec nista po citirani določbi upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo v zvezi z oprostilnim delom sodbe na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP, zavrglo kot nedovoljeno.

III.

Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojeni V.Z., temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje.